Osmega februarja 1980 Slovenci nismo slavili le kulturnega praznika. Na ta dan je izšel tudi Dolgcajt, dolgometražni album prve pankovske skupine za železno zaveso – Pankrtov. 36 minut in 6 sekund 'dvoakordnega' nabijanja, kričanja po svobodi, ki je združilo mlade in stare. “To je bilo prvič, da se je v pasaži Maximarketa zgodila vrsta, dobesedno. To ni bil samo izid plošče, to je bil dogodek, vse drugo je zgodovina," se predstavitvenega dne spominja takratni producent, sicer tudi novinar in glasbeni promotor, Igor Vidmar. Plošče so pošle v rekordnem času, skladbe pa ostajajo večne. "Vadili smo kar resno in naredili smo par luštnih komadov. Odločilna je bila bitka na koncu, ko smo miksali ploščo. Vsak od nas je hotel biti čim bolj na glas. Takrat je pokojni Bevc dal nadrealistično idejo, naj odvijemo do konca, kar smo seveda tudi naredili, in rezultat je tak, kot je," uspešnost plošče pojasnjuje Lovšin.

Dolgcajt je bil odraz stanja takratnega duha, ko je manjkalo lokalov, ki bi bili odprti do poznih ur, in zabave. Hkrati pa so Pankrti na albumu povedali, kar je gorelo v takratni družbi, in to kritično, brez olepšav, po pankovsko. Ker so tako znali. Ravno ta pristnost, ki jo slišimo v skladbah, še bolj pa začutimo v živo, je verjetno tista, ki jih, poleg aktualnih besedil, dela večne. Ker ko Pero stopi na oder in s svojim hripavim glasom zakliče: "Če hočeš živet', se moraš upret', če nočeš umret', se moraš upret'!" mu verjameš. Ker "žge". V osemdesetih za upor, danes v spomin na neke druge čase. Čeprav kultni album nastavlja ogledalo tudi trenutni družbi, Lovšin poudarja, da to ni več njegova bitka. "Nagovarjajo me, naj naredim kakšno skladbo, vendar jaz sem živel v drugem času, pravzaprav še vedno. Mi smo bili generacija, ki je potrebovala politična sporočila, ker nismo bili zadovoljni s časom, v katerem smo živeli. Ta generacija bo morala najti svoje avtorje, ki bodo pričali o času. Menim, da ima glasba še vedno veliko moč, vendar sporočila so drugačna. Siddharta je brez dvoma močna skupina, vendar ne vem točno, kaj želi povedati ljudem. Najbrž je to to, kar generacija zdaj potrebuje."

Oblast je bila ob rojstvu Pankrtov nanje nepripravljena, zato se je odzivala zmedeno in nesistemsko. Besedila z albuma, na katerega so Pankrti uvrstili 14 skladb, je v pregled dobil tudi doktor Matjaž Kmecl, ki je ocenjeval najbolj problematična besedila. "… Nekaj take revščine sem pred časom dobil v roke od reškega ansambla Paraf, in ne vem, če ni bil to edini primer, ko sem zaradi besedila svetoval obdavčitev," je dejal znani slovenist in literarni zgodovinar, še preden je v roke dobil besedila Pankrtov. Tudi Dolgcajt je bil pozneje označen kot šund, kar je pomenilo, da so ljubitelji skupine morali za album plačati dodatnih 20 odstotkov prometnega davka, album pa so našli na bolj odmaknjenih policah glasbenih trgovin. "Po Dolgcajtu Slovenija ni bila in ni več mogla biti ista. Nehala je biti dežela Kardelja in Dolanca, ampak je postala dežela Pankrtov, Mladine, Vidmarja, Laibacha, Radia Študent, ŠKUCA, FV založbe … Prava pravcata lokomotiva slovenske pomladi. Bandiera rossa. Basta,” je zapisal novinar Branko Kostelnik, ki je podpisan tudi pod uvodno misel tega zapisa.

Dolgometražni album je bil pol leta po izidu nagrajen z eno najprestižnejših nagrad v državi, z nagrado sedem sekretarjev SKOJ-a. Nagrado je v Zagrebu prevzel ustanovni član skupine, pisec besedil in menedžer Pankrtov, Gregor Tomc.

"Spominsko-zgodovinski artefakt in opomin, kam smo zabredli."

Takrat peterica Pankrtov je svoj glasbeni pohod začela oktobra 1977 v nabito polni telovadnici Gimnazije Moste. Že leto pozneje so izdali prvo malo ploščo Lublana je bulana, do izdaje Dolgcajta pa nabrali zavidljivo koncertno kilometrino. Če je za izdajo prve plošče poskrbel alternativni zavod ŠKUC, je druga plošča, prva velika, izšla pri uradni založbi ZKP RTV Slovenija. "Vsi so bili pomembni. Radio Študent, mladinske organizacije, ŠKUC in drugi. Vse te organizacije so bile pomembne, saj so se bile pripravljene soočati s stvarnostjo. Tega danes manjka," poudarja Lovšin, "položaj v medijih je po svoje težji, kot je bil takrat. Večina radijskih postaj vrti glasbo, ki nič ne pove, ki ne sme imeti preglasnih kitar, ki ne sme imeti preveč jasnih sporočil."

Štirideset let pozneje je Dolgcajt zazvenel še na posebni omejeni vinilni izdaji za zbiratelje, ki je izšla pod okriljem ZKP RTV Slovenija. Ne gre le za zaznamovanje obletnice Pankrtov, ampak tudi 50. obletnico založbe. "Ponovno izdani vinil ni le spominsko-zgodovinski artefakt, ampak nam je v opomin, kam smo zabredli. Upamo, da bomo tudi odbredli," je na predstavitvenem dogodku dejala muzikologinja Mojca Menart, sicer vodja založniške dejavnosti RTV Slovenija.

Ob zavidljivi obletnici albuma, ki je takrat stresel Slovenijo, bodo Pankrti 10. oktobra, na dan, ko so prejeli nagrado sedem sekretarjev SKOJ-a, imeli koncert v Zagrebu. "Pozneje pa najverjetneje še v Ljubljani, Mariboru, in potem naprej v Beogradu, na Dunaju, v New Yorku in tako naprej," je šaljivo pridal Lovšin.