Še eno leto in še ena Poletna noč se je iztekla. Tokrat je tradicionalen gala koncert, ki obuja spomin na zlate čase Slovenske popevke, naznanil že 71. izvedbo Ljubljana Festivala in se, kot je to že v navadi, poklonil dediščini slovenske zabavne glasbe in glasbenim legendam, ki so zaznamovale domači kulturni prostor. Tokrat je bila rdeča nit poklon Tomažu Domicelju, ki letos praznuje 75 let. Na slovenski glasbeni sceni je "narodni zaklad" že več kot 55 let, številne njegove pesmi pa so se usidrale v srca Slovencev in Slovenk ter praktično ponarodele.

Za to, da so na najkrajšo noč po Kongresnem trgu odmevale slovenske zimzelene uspešnice, je ob spremljavi Simfoničnega orkestra, Big Banda in Mladinskega pevskega zbora RTV Slovenija, ki so bili pod taktirko Patrika Grebla, poskrbel bogat nabor glasbenikov in glasbenic. Ušesa poslušalcev in poslušalk je dodobra ogrela že instrumentalna izvedba delčka skladbe Poletna noč, znamenite in brezčasne pesmi Marjane Deržaj, pod katero sta se podpisala Mojmir Sepe in Elza Budau ter po kateri ima vsakoletni dogodek tudi ime. Geslo poletnega večera – Srečen dan – je utelesila naslednja večna uspešnica, ki je nastala prav izpod rok zvezde večera. Zadonela je namreč bolj plesna različica skladbe Danes bo srečen dan, za katero je leta 1982 poskrbel Jože Privšek, ta pa je dala občinstvu pokušino, kaj ga čaka naslednjo uro in pol.

“To melodijo ste zagotovo prepoznali in naj bo danes srečen dan,” je zbrane ob spremstvu pesmi pozdravila Miša Molk, ki je tokrat prevzela vlogo voditeljice glasbenega večera in povedala, da je pogumni Domicelj pred legendarnim Privškom brez strahu zahteval, da omenjeno pesem, ki je luč sveta sicer ugledala leta 1975, igrajo tako, kot je on sam napisal. Tako je napovedala, da bo v nadaljevanju v središču pozornosti poklon delu, približno desetini njegovega sicer obširnega avtorskega opusa.

“Skozi kariero je uspešno in kameleonsko, tudi z drznimi modnimi odločitvami, krmaril med vlogami pevca, tekstopisca, glasbenika, skladatelja, založnika, prevajalca, producenta in celo raperja,” je dejala o Slovencu, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja ustanovil skupino Helioni, poleg kantavtorstva pa je pozneje velik vtis v njegovem življenju pustil tudi bluz. “Svetovljan, ki je znal enako učinkovito ubesediti in uglasbiti čustveno balado, kritično zbadljivko ali zabavljaško popevko,” je Molk še povzela vsestranskost “kreativnega multipraktika”, ki je sicer prevedel tudi knjige o glasbenikih, kot so Bob Dylan, Elvis Presley in The Beatles. Po njeno je slovensko občinstvo najbolj nagovoril prav s svojimi pesmimi o spominih in ljubezni do doma, k temu pa je prispevalo tudi življenje v tujini.

"Pri vsaki stvari je ena težava"

Saša Lešnjek je nato prinesla Sneg v maju. Za to pesem je ime večera prispevalo besedilo, bila je ena izmed treh pesmi, s katerimi je leta 1978 sodeloval na festivalu Slovenska popevka. Takoj ji je sledila še pesem Ko se zjutraj zbudiš, ki pa jo je zapel Mitja Ferenc. “Ob tem naj spomnim, predvsem tiste v parih, da je danes najkrajša noč v letu in da bo jutro zato prišlo prej kot po navadi. Če bi se želeli ogniti kakšnemu neprijetnemu jutranjemu scenariju, pa imam koristen nasvet – zbudite se raje popoldne,” se je pošalila voditeljica in poudarila, da ji je Ko se zjutraj zbudiš, ki je izšla leta 1980, izjemno pri srcu. Ko je pozneje Domicelju omenila, da se očitno ne mara zbujati ob neznanki, ji je ta malce neslano odvrnil, da s tem nima težav, dokler ta “ne govori preveč”.

Kmalu je iz ust Nuške Drašček že zazvenelo: “Kaj naj si skuham, kaj naj pojem? Kaj naj si spečem, kaj sploh še smem? Kaj naj pogoltnem, kako naj vem? Pri vsaki stvari je ena težava.” Po "reševanju kulinaričnega zapleta" v pesmi Kaj naj jem, je oder zavzel Tomislav Jovanović – Tokac s skladbo Špricer Blues, ki je nastala leta 1983 v živo na koncertu v Lovrencu na Pohorju, po besedah Molk še danes ostaja himna ljubiteljev razredčenega vina in kitarskih solaž.

Čeprav naj bi bil kitara sicer Domiceljeva prva ljubezen, pa se je na II. Mladinskem festivalu javnosti predstavil kot skladatelj in tekstopisec – ena izmed dveh kompozicij je bila Zbogom sin, za katero je aranžma spisal Privšek, pod ljubljanskim nebom pa se je tako kot leta 1970 izvila iz glasilk Alfija Nipiča. Zatem je pod žaromete prišla Tinkara Kovač, ki pa je poskrbela za skladbo Stara mama, začinila jo je tudi z igranjem svoje flavte. Ta je sicer prva skladba, s katero se je leta 1971 na III. Mladinskem festivalu predstavil kot pevec, obenem je tako njegova prva tovrstna uspešnica.

Domicelj sicer ni bil samo vir izvirnih skladb, ampak se je lotil tudi prevodov in prepesnitev irskih in angleških folk balad, uspešnic legend, kot so Bob Dylan in Lynyrd Skynard, hkrati pa je za muzikal Mamma Mia! v slovenščino preobrazil 23 pesmi skupine ABBA. Alenka Godec, Damjana Golavšek in Simona Vodopivec Franko – združene pod imenom Dinamitke – so občinstvu dostavile porcijo “udomačene” ABBE Zdaj sanjat’ smem (I have a dream). Enega izmed glasnejših aplavzov si je prislužila Lara Baruca, ki je postregla z divjo pesmijo Banane.

“Bog me še ne mara, hudič se me boji”

Preden je na oder stopil Matevž Šalehar - Hamo, je za vokalni uvod poskrbel Mladinski pevski zbor RTV Slovenija, z njegovo pomočjo je glasbenik s pesmijo Jamajka, ki je leta 1978 prejela prvo nagrado mednarodne žirije, vse popeljal na Karibe. “Leto prej je Tomaža poklical prijatelj, komponist in aranžer Dečo Žgur in ga prosil, če ima kakšno besedilo, ki bi ga lahko pela Irena Kohont. On je seveda odvrnil, da nima samo besedila, ampak že pripravljeno skladbo,” je o sledeči pesmi Bil je tako prikupno zmeden razložila Molk in dodala, da je Dečo nato v nekaj dneh napisal za tisti čas precej “odštekan” aranžma. Prvi takti pesmi so v vokalu slovenske dive Helene Blagne zadoneli v besedah: “Spoznala sva se, neko noč, nekje na vlaku”, tako kot Hamota jo je pospremil tudi Mladinski pevski zbor RTV Slovenija.

“Brez sonca cvetja ni in roža oveni, brez glasbe prazen je in osamljen svet,” pa se je zaslišalo zatem – na oder je stopil Dominik Kozarič in se prepustil pesmi Brez sonca cvetja ni. Za to balado pa se je na odru končno pokazala tudi častni gost, o katerem je bilo že veliko govora – glas Tomaža Domicelja je v melodiji Zakaj ne maram Mozarta, ki je na Slovenski popevki leta 2002 prejela nagrado za besedilo in aranžma, zadonel po središču Ljubljane. Seveda se je avtor tudi oblekel priložnosti primerno – ponovno si je nadel kostum iz leta 2002, ki ga je torej kar 21 let čakal v kleti hiše RTV Slovenija.

“Na začetku smo že rekli, naj bo, ne glede na vse, kar nas čaka jutri, danes srečen dan in upam, da smo si ga ustvarili. Kako pa je Tomaž vedel, da bo ravno ta dan srečen, pa nam bo zapela Anika Horvat,” je zimzeleno uspešnico in glavno pesem večera v drugačni preobleki kot prvič naznanila povezovalka. Tej je sicer sledila skladba Kamionar, za izvedbo v živo pa je tokrat poskrbel Marko Vozelj. Kot je obrazložil Gojmir Lešnjak - Gojc, ki je za trenutek kar sam prevzel vajeti povezovanja programa, je skladba Kamionar izšla leta 1982, prvič jo je bilo mogoče slišati na festivalu narečnih popevk na začetku 80. let prejšnjega stoletja. Na omenjenem dogodku je Domicelj dobil kar dve zaporedni prvi nagradi – to sta mu prinesli pesmi Če bi lohka in Bog me še ne mara.

Melodija zadnje omenjene je bila tudi naslednja na vrsti, da zapolni ljubljansko toplo večerno ozračje, oder pa je z njo zavzel kar začasni voditelj, ki se je hitro prelevil v pevca, ki je med drugim zapel tudi verz: “Bog me še ne mara, hudič se me boji.” “Gojc brez skrbi, tudi, če te Bog še ne mara, mi te imamo izjemno radi,” je njegov nastop hudomušno pospremila prvotna voditeljica, ki se je že vrnila na svoje mesto, in obenem napovedala, da bo kmalu zazvenela skladba Prišel je kot pomlad. To je Domicelj sicer napisal za skupino 12. nadstropje, prvotno jo je pel Dominik Trobentar, tokrat pa je z njo občinstvo pobožal glas Nine Strnad.

"Življenje je res lepo"

Pod žarometi jo je nato nadomestila Neisha, ki je sedla za klavir, pripadla ji je pesem Avtomat – z njo je pred dobrimi 40 leti Tomaž, znan po svojem duhovitem kritiziranju časa, v katerem je živel, za klavirjem s petčlansko zasedbo postregel na Slovenski popevki, prejel prvo nagrado občinstva, njegov nastop pa je bil tudi nekakšen znanilec preloma z njenimi “zlatimi leti”.

Z besedami: “Njegove ljubezenske pesmi so preproste, a nikoli banalne, in pripovedujejo zgodbe, ki smo jih doživeli vsi ali pa si še želimo, da bi jih kdaj doživeli,” je Miša Molk naredila uvod v pesem, ki je poslušalce popeljala v bolj žalostne vode. Skladbi Ker te nima rad je glas dal nihče drug kot Jan Plestenjak, ki mu po besedah Miše Molk vsi zaupajo, ko poje o ljubezni. Preden je njegov glas preplavil Kongresni trg, je sicer na oder v objem povabil ime večera, in mu dejal: “Hvala za vse tvoje pesmi, za vse tvoje verze, ki si jih dal Slovencem. Si naš vzor.”

Sledil je pomenski obrat za 180 stopinj, saj je Nina Pušlar pod zvezdnatim nebom zableščala s svojo obleko in vokalom v pesmi Življenje je lepo. “Življenje je res lepo, sploh, če si Tomaž Domicelj in ti za 75 let sredi mesta v prekrasni poletni noči takole zapoje Nina Pušlar. Vse najboljše in še na mnoga leta!” je zvezdi večera še za konec v imenu vseh zbranih zaželela Miša Molk, njej pa je Patrik Greblo ob prelomnici njene kariere v znak zahvale za “dolgoletno navdihujočo pot” v imenu celotne televizijske hiše podaril vinilno ploščo z vrhunci preteklih Poletnih noči in šopek prekrasnih belih orhidej.

Da se je večer res lepo končal, so poskrbeli tudi vsi nastopajoči, ki so se zbrali na odru ter v en glas pospremili Tomija Megliča in slavljenca, ki je poprijel tudi za orglice, pri petju legendarnega glasbenega dela – Slovenskega naroda sin. Tudi gledalci niso ostali ravnodušni in so se jim stoje pridružili. Če slučajno kdo pred poletno nočjo, ki je končno naznanila začetek glasbenega poletja v Ljubljani, ni bil dobre volje, je popotovanje v preteklost, polno nostalgije, zagotovo poskrbelo, da je dan le postal srečen.