S priimkom, kot ga ima, bi se težko izognil pozornosti - podobno, kot pri Jakobu Dylanu ali Seanu in Julianu Lennonu. A nekako se mu do danes je - pesem, ki jo je objavil na Youtubu decembra lani, je imela do nedavnega le 357 ogledov, njegovemu računu na Twitterju je sledilo le borih 38 ljudi.
Seveda, kdo je njegova družina, ni bistveno za njegovo glasbo. Odvisno tudi, kaj si mislite o njegovem bratrancu in sestrični in kako bo vedenje, da je Sam del znane ameriške igralske dinastije, vplivalo na oceno njegove glasbe, piše Guardian.

Splošni vtis je, da obstaja določena mera antipatije do Gyllenhaalov med nekaterimi Američani, a morda gre to pripisati epizodi Family Guya, kjer se brat in sestra kregata, kateri od njiju je slabši igralec, kateri je najbolj nadležen, največji strup za kinoblagajne in tako dalje, dokler njun oče, filmski režiser, ne poseže vmes in sklene, da sta "oba preprosto grozljiva".

Glasba - pot do duše
Sam govori malce o svojem otroštvu tudi na dokumentarcu, objavljenem na YouTubu: "Moje odraščanje se je vrtelo okoli glasbe - glasba je bila del vsega, kar sem počel," pravi in z grimaso na obrazu dodaja, da je njegov oče Anders silil njega in sestro, da pojejo tridelne harmonije. A to mu glasbe ni zamerilo, čeprav priznava, da je imel na svoji poti samoodkrivanja v srednji šoli precej težav, celo za nekaj časa je pustil glasbo v zameno za šport - vse, da bi se vklopil.
Po maturi se je vpisal na univerzo Elon, liberalno umetniško šolo v Severni Karolini, kjer je vzljubil petje "a capella". "Glasba mi je dala prostor na tem svetu," dahne v dokumentarcu. In še: "Gledati nekoga, ki izvaja glasbo, je najbližja pot do njegove duše." Umetnost so čustva, skratka.
Veliko zanimanje za najmaljšega Gyllenhaala
Nekateri že vidijo najmlajšega, komaj 20-letnega Gyllenhaala, kot potencialno vnovčljivo dobrino: kar pet večjih založb se je napovedalo za ogled njegovega koncerta prejšnjo sredo v Londonu. Gyllenhaal s skupino preigrava prijeten mehki rock, ki spominja na leto predpanka 1976. No Longer Lost spominja na Andrewa Golda in njegov s countryjem začinjeni pop.

Nothing But Time je podoben, medtem ko akustične verzije šepajo, ocenjuje Guardian. Boljši da je, ko je na robu tega, da zapade v svojo interpretacijo pocukranih klasik Jessie's Girl ali Jack and Diane.

Sam sicer ni edini Gyllenhaal, ki se je preizkusil v glasbi - njegov bratranec Jake je razkazal svoje pevske ambicije na koncertu Rufusa Wainwrighta in v epizodi Saturday Night Live ter bil celo na avdiciji za muzikal Baza Luhrmanna Moulin Rouge. Maggie je zapela v filmu Happy Endings in prispevala tri komade k soundtracku filma.
Ali, kot pišejo v Amplifierju v svojem članku: "Če si Sam res ne bi želel biti primerjan s svojima slavnima bratrancem in sestrično, bi morda moral raje razmisliti o plesu. Ali, glede na njegova besedila, o karieri pri Hallmarkovih voščilnicah."
Sicer pa, presodite sami.