30 let po izidu prve samostojne zgoščenke prekmurskega godca Vlada Kreslina Namesto koga roža cveti je ta pri ZKP RTV Slovenija izšel tudi na dvojni vinilni plošči. Ročno oštevilčeni nakladi 1000 kosov je dodana arhivska dokumentacija, priložena pa je tudi pretočna koda. Na njem so poleg naslovne pesmi tudi "ponarodele" skladbe, kot so Dan neskončnih sanj, Tista črna kitara in Če bi te imel.

Izdajo dvojne vinilne plošče bo Vlado Kreslin z Malimi bogovi in Beltinško bando proslavil s tremi koncerti ob tridesetletnici nastopanja v Cankarjevem domu 15., 16. in 17. decembra ob 19.30 v Gallusovi dvorani. Na njem bodo glasbeniki odigrali vse skladbe z albuma, sporedu pa bodo dodali tudi novejše stvaritve.

"Tudi če bi Vlado Kreslin napisal samo Namesto koga roža cveti, bi se gotovo za vselej zapisal v zavest svojega naroda," je zapisal glasbeni kritik Jure Potokar in dodal: "Sijajnejšega spoja pesniškega jezika in glasbe, neotipljive snovi, iz katere je stkana duša ljudi, ki jih družita skupni jezik in zgodovina, čeprav živijo na tako raznolikem končku sveta, kot je Slovenija, si skoraj ni mogoče predstavljati."

"S preprostimi besedami in izbranimi pesniškimi podobami je ustvaril neverjeten poklon rodni pokrajini"

Album nosi tudi naziv prvega na CD-nosilcu v samostojni Sloveniji, Potokar pa meni, da je Kreslinova glasba prišla v pravem trenutku – ko so si Slovenci prvič upali odločno zahtevati svobodo, svojo državo in pravico, da sami odločajo o svoji usodi. "Kot se je sam odločil Vlado, ko je odšel na študij v Ljubljano in pod mestnimi lučmi na semaforiziranih križiščih za nekaj let skoraj pozabil svoje korenine," je vzporednico potegnil kritik. Ta je Kreslina opisal kot rokerja, ki je pel pesmi, ki so ljudem nekaj pomenile, obenem pa je bil popevkar, ki si je prislužil tudi zmago na festivalu.

"Lahko bi rekel, da je postal svetovljan, ko je z Martinom Krpanom pel na prvem koncertu Boba Dylana pri nas," je še napisal, poudaril pa je, da je Kreslin postal velik, "ko je na pragu zrelih let spoznal, da so ga ob vseh življenjskih izkušnjah, ki jih je imel za sabo, najbolj zaznamovali domači kraj, družina, ki je bila z glasbo vselej povezana, in vrstniki, s katerimi je preživel mladost".

Tako naj bi s preprostimi besedami in izbranimi pesniškimi podobami ustvaril neverjeten poklon rodni pokrajini in njenim ljudem, hkrati pa univerzalno metaforo hrepenenja po mladostnih sanjah vsakega odraslega človeka. "Nam, ki smo pesem doživljali "v živo", v času, ko so bile (še) dovoljene sanje, predstavlja tudi zvočno spremljavo vseh tistih vznemirljivih dogodkov, ki smo jim bili priča pred tridesetimi leti," je še sklenil Potokar.