V aktualni zasedbi, ki v celoti prihaja iz slovenskega dela Istre, sta poleg ustanovnih članov Kevina Koradina (vokal, kitara) in Mateja Bateliča (bas kitara) tudi nova člana Andrej Rot (kitara) in Damjan Paljk (bobni).

S frontmanom zasedbe, Kevinom Koradinom, smo pred nastopom v oddaji Radio Live spregovorili o načrtih skupine, njenih željah in stanju na slovenskem glasbenem področju.

Pretekle dni je bilo težko spregledati povabilo na današnji Radio Live. Gre za sklop glasbenih oddaj, ki so jih lani osvežili z občinstvom v studiu, s klici v živo in prenosom slike na radijski spletni strani. Koliko poudarka pa daje (vaša) zasedba na družabna omrežja?
Pri tem zagotovo prednjači naš menedžer in nas zato tudi priganja, naj kdaj kaj objavimo (smeh), nam pa se zdi pomembneje, da igramo. Sploh pa – zagotovo so družabna omrežja pomembna, spet pa ne vem, ali ravno toliko, kot želijo mnogi prikazati. Veliko tistih, ki so na Facebooku, na primer, ne hodi na koncerte in obratno: med našim občinstvom je veliko takih, ki jih ni na Facebooku ...

V prenovljenem Radiu Live so do zdaj nastopili že mnogi glasbeni ustvarjalci, med drugim zmagovalka Eme 2014 Tinkara Kovač, zmagovalec Slovenske popevke 2014 Rudi Bučar, Neisha, Slavko Ivančić, skupine Elvis Jackson, Muff, Manouche, Mi2, Hladno pivo in Drago Mislej – Mef. Na kakšne načine pa (sicer) vi najraje širite svojo glasbo, so to koncerti, festivali, nastopi v TV ali radijskih oddajah ...?
Zagotovo s koncerti. Všeč mi je spontanost, ki si jo lahko v popolnosti privoščiš samo na koncertih. Če si v etru, na televiziji, naj bi vse teklo po zastavljeni poti, na koncertih pa lahko improviziraš, podaljšaš nastop ... Če bi mi kdo rekel, da moram izbrati, da bom, ali vedno igral in ne bil v medijih ali obratno – kar se pogosto dogaja – bi rekel: "Jaz bom vedno igral!" (smeh)

Letos bo minilo deseto leto, odkar ste izdali prvi CD. Do zdaj ste imeli kar nekaj odmevnih nastopov v vlogi predskupine zasedb Iron Maiden, Skid Row, Slasha in Uriah Heep. V tem času ste izdali štiri albume in posneli deset videospotov, v zasedbi pa se je zamenjalo tudi nekaj glasbenikov. Kam pa gre zdaj skupina Tide, v katero smer, proti kateremu cilju?
To je dobro vprašanje. Ko obrneš deseto leto, je prav, da se tudi kaj takega in podobnega vprašaš. Še zmeraj delamo rockskladbe. Mi pa predstavlja velik izziv, da razmišljam, kam bom obrnil glasbo. Kot ustvarjalec namreč ne razmišljam toliko o slavi, ampak zgolj o glasbi. Če nimam inspiracije, je vse drugo brez pomena. Vem, da rock, ki ga izvajamo danes, ni isti rock, kot je bil na začetku. In to iz čisto preprostega razloga: ker se ne želimo ponavljati. Mogoče je pri nas zdaj želja večja kot kdaj koli prej, da več nastopamo v tujini. Vsekakor je eden izmed izrazitejših ciljev tudi ta, da naredimo dober album, ki bo spet popolnoma naš, torej rock, mešan z grungeem in elementi metala. Naš cilj ni, da napolnimo Stožice ali pa prodamo 30 tisoč plošč. Ne, to me sploh ne zanima, pomembno je, da naredimo kakovosten album in da nastopamo. Mogoče je to skromno, ampak raje imam več manjših zadovoljstev kot eno veliko in potem dolgo nič (smeh).

Zakaj ustvarjate v angleškem jeziku?
Tako mi nekako najbolj ustreza. Mogoče sem bil v prejšnjem življenju Američan ali pa Anglež. Sem namreč nedavno nekje prebral teorijo, da če se ti to dogaja, obstaja velika verjetnost, da si bil v katerem od preteklih življenj prebivalec katere od dežel, kjer govorijo tisti jezik, ki ti je blizu. Teorija, ki me je pritegnila in se mi zdi res zanimiva. Ampak če jo odmislim: dejansko mi tako bolj steče pisanje besedil. Ne vem, morda je razlog v tem, da sem začel peti šele, ko sem se preselil v tujino, prej nisem bil pevec, sem bil kitarist. Sem poskusil peti tudi v slovenskem jeziku, pa ni bilo prepričljivo, mi ni bilo všeč. Pesmi so se sicer vrtele po radijskih postajah, ampak izdelki niso imeli tiste iste energije. V končni fazi pa nisem nacionalist ali domoljub in ne maram ljudi, ki potencirajo, da to moraš biti, sploh ne pri umetnosti. Ne bom se oziral na pozive, češ da je treba ščititi slovenski jezik, ker dobro vemo, da so ga tisti, ki bi to res morali storiti, že zdavnaj pustili na cedilu, tako da jaz ne bom prevzel tega bremena. Ustvarjam glasbo, ki jo čutim. Umetnost je tako in tako namenjena vsem, ne samo posamičnim narodom. In če se vrneva na socialna omrežja, ki sva jih omenjala – v tej dobi in v tem primeru, ko nas lahko cel svet posluša in vidi, se mi zdi potem ustvarjanje v jeziku, ki ga razumejo tudi drugi, še toliko bolj smiselno.

Kako na vas gledajo glasbeni uredniki?
Morda smo bili ponekod prikrajšani zaradi tega, ker so naše pesmi v angleškem jeziku, ni pa to igralo neke pomembne vloge pri naši rasti. Sploh pa ne toliko, da bi zaradi tega bili pripravljeni spremeniti način ustvarjanja! In morda smo bili res malo pogosteje umeščeni v radijske programe, zato pa tega ni dobro sprejelo občinstvo na koncertih. Takrat sem začel analizirati stanje in ugotovil, da se kar pogosto dogaja, da skupin, ki so priljubljene v živo, v medijih sploh ni – in obratno. Urednikom pri nas seveda to ni pomembno, ne zanima jih, kakšno je stanje na terenu, koliko je zasedba aktivna ... Njim je pomembno, v katerem jeziku poje skupina. Naj za primer navedem Skandinavijo in Beneluks, kjer niso obremenjeni, saj se zavedajo, da se želijo skupine prebiti na mednarodne trge. Tam prav vsi ustvarjajo v angleškem jeziku, to je nekaj vsakdanjega, to je standard!

Kako gledate na razvoj slovenske glasbene scene?
Razvoja ni. Vse gre nazaj. Razvoj se je nehal, tudi oddaj, kjer se je predstavljala glasba, ki jo ustvarjajo mladi, ni več. Nehali so se zgledovati po svetovni sceni oziroma za tiste, ki se še, skoraj ne slišimo. Vse se je usmerilo v turbofolk in domačo glasbo, ki spodbuja najbolj primitivne instinkte, ki ne spodbuja razmišljanja in razvoja intelekta, ki ne zahteva razmišljanja. Mlajši niso več uporniški, ampak jih prepričajo glamur, blišč in slava. Vse skupaj me ne navdihuje z optimizmom, sploh, če pomislim, da so to generacije, ki bodo nekega dne vodile državo ... Zdi se mi, da ne gremo po pravi poti.

Kaj pripravljate za Radio Live, veste, da bodo poslušalci oziroma obiskovalci imeli slušalke in da bomo sedeli?
Vemo, vse vemo (smeh). Veseli smo, da se po skoraj sedmih letih od našega zadnjega koncerta v koprski Taverni ‎danes torej vračamo na Obalo. V bistvu smo pred sedečo publiko že igrali. Je bilo v redu, tako da to nas ne skrbi. Kar se tiče nastopa v legendarnem Studiu Hendrix pa, bomo videli, kako bo, se bomo pustili presenetiti! Skladbe, ki smo jih pripravili, pa so: Strange Day, Release My Gun, Riot Act, Evolution, Hold On, Don't Look Back, No Place Left To Go, Waiting For The Rain in Brain Damage. Mogoče pa s kakšno dodatno tudi mi koga presenetimo ... (smeh)
Sicer pa prihodnjo soboto, 17. januarja 2015, sledi samostojni klubski nastop v prenovljenem priznanem rokerskem obalnem Snack baru v koprski Žusterni. Nastopati po toliko letih in po dolgoletni glasbeni karieri v rojstnem kraju, ki sem ga zapustil leta 1998, bo vznemirljivo in hkrati povezano z občutki nostalgije. Odigrali bomo mešan program, sestavljen iz naših štirih albumov in nekaj priredb, da predstavimo mlajšim generacijam glasbo, s katero smo odraščali in hkrati tako dodatno popestrimo program. Glasba naj govori več kot besede in upam, da bo vrnitev domov po tolikih letih takšna, kot se spodobi.

Kaj si želite za leto 2015?
Malo več kulture in malo manj politike.