Glasba, ki jo predstavlja in postavlja pred svojo medijsko podobo, ostaja osnovno vodilo "dinozavra" med slovenskimi raperji - Koste. "Sem podpornik tega, da ko nekaj ustvariš, to postane javno dobro," svojo novo ustvarjalno silo pojasnjuje MC. Kosta je namreč pred časom prenovil svojo spletno stran in na njej začel redno izdajati single, ki jih deli z drugimi.

"To se mi zdi dobro v času, ko se je industrija - če ji lahko tako rečemo - toliko spremenila. Namreč, ko izdaš album, te že naslednji teden ljudje vprašajo, kdaj bo nov. Zato sem se odločil, da bomo raje izdajali single - poljubno -, poleg tega pa bomo še na platformo nalagali remikse, inštrumentale in akapele. Tako da bodo lahko ljudje iz našega ustvarjanja ustvarili nekaj novega in drugačnega. Po lastni želji in volji," pojasnjuje Kosta.

MC se nocoj vrača na oder Gale hale, kjer se bo predstavil s svojimi nadrealističnimi besedili in besedili, ki so ga izoblikovala in postavila na slovenski raperski zemljevid.

Pred nastopom smo z njim izmenjali nekaj besed. Pogovor si lahko preberete spodaj.

Kosta, kmalu bo deset let, odkar ste izdali singel Furam begije, s katerim ste se približali širši javnosti. Toda zanimivo je to, da je njegova sporočilnost šele zdaj aktualna oz. razumljena tako, kot ste si jo sami zastavili pred desetimi leti. Kako na to sami gledate?
Precej žalostno je, da isto stvar trobimo že deset ali dvanajst let in se še ni nič spremenilo. In mislim, da se še nekaj časa ne bo. Mislim, da miselnost ljudi še ni pripravljena na kakšne resne spremembe. Tudi ta "kriza", kot ji pravijo, je precej zanimiva stvar, ker se mi zdi, da ljudje nočejo sprememb. Ljudje želijo živeti podobno naprej. Hočejo pa denar in vse dobrine, ki so si jih navlekli v zadnjih dvajsetih letih, odkar smo v tranziciji. Tako da bomo očitno še rapali o tem (smeh).

V videospotu Furam begije se pojavi tudi napis "Rapam za vse politične stranke". Takrat je bila to sarkastična opazka v videospotu, ampak ali se lahko danes poistovetite s tem?
(Smeh) To je bil sarkazem. Konkretno je takrat letelo na projekte tedanje ljubljanske županje Vike Potočnik, ki se je želela približati mladini in za to uporabila raperje. Takrat je radio Yo v sklopu svoje ekipe speljal projekt in meni se je to vedno zdelo sporno. Nekaj je politični aktivizem, ko podajaš neko svoje mnenje o določenih zadevah - ni niti nujno, da je tvoje osebno mnenje, ampak kot medij lahko samo opozarjaš na družbene anomalije -, in to se mi ne zdi sporno. Sporno pa se mi zdi, ko svoje dobro ime zastaviš za nekoga, ki deluje za svoj interes. In zato sem kot sarkastično opazko vstavil v videospot.

Zdaj vas ne bi videli na kakšnem političnem zborovanju?
(Smeh) Ne vem, ali je to vprašanje sploh potrebno. Seveda, da ne.

Slovenski raperji, vemo, imajo manj priložnosti za koncerte kot na primer 'mainstream' popizvajalci. Zakaj pa ste med prvimi v vrsti, ko vas nekdo potrebuje za kakšno pomoč, promocijo …?
Zadnje čase se mi zdi, da to ni več toliko aktualno. To je bilo aktualno v času navala svetovnega rapa. Pred šestimi ali sedmimi leti. Takrat so iskali vzvode, kako bi prišli do mladine, in kako bi mlajše volivce pritegnili v zanimanje za politiko. Mislim, da je še 6 Pack Čukur pred leti nastopal za Zofijo Mazej Kukovič. In to so precej poceni 'fore', kako pritegniti mladino. Ampak mislim, da mladina - grdo se bo slišalo - ne 'puši' tega. Ne nasedajo in so bolj pametni od tega. Večina. Politikom se pa očitno zdi dobro, da bo nekdo nastopal za njih in bodo s tem dobili širšo bazo volivcev. To je vse. Tu ni globljega pomena. Gre za čisto iskanje volilne podpore.

Od "stare garde", če sem uvrstimo Klemna Klemna, Murata in Josea …, se zdi, da ste bili vi nekako najmanj izpostavljeni. Zakaj? Zakaj se na primer za večjo medijsko pozornost niste prijavili na kakšen resničnostni šov ali podobno?
Jaz že od začetka, kar je v rapu relativno težko, postavljam v prvo vrsto muziko. Pomembno mi je, da imam svoje zasebno življenje zase in imam krog svojih ljudi, s katerimi se družim. Glasba pa je na drugem tiru, ker ne želim preveč izpostavljati zasebnosti. In to mi tudi nikoli ni bil cilj. Zdi se mi, da je glasba bolj pomembna in jo ustvarjamo zato, da se jo sliši. Toda jaz nikoli nočem, da se jo sliši z izsiljenimi akcijami in izsiljenimi sporočili za javnost. Precej nenaravno se mi zdi to. Želim, da gre glasba svojo pot.

Kako se Kosta znajde med mladimi slovenskimi raperji? Se počutite že kaj starega?
Kot hip-hop dinozaver, ki pride po padcu meteorita na zemljo (smeh). Definitivno se pozna ta distanca, ampak če ne bi imel nobene skupne točke z njimi, ne bi mogel nič novega povedati. S poslušalci nas še vedno nekaj veže, in to je rapanje. Ne vem. Seveda je drugače, res je, da je rap glasba mladih. Najbolj smešno mi je, ko me ljudje vikajo in moram reči, da me naj ne (smeh). Drugače pa se kar znajdemo.

Predvsem v zadnjih letih so bile vaše izdaje manj medijsko izpostavljene. Kakšna je usoda raperja brez založbe?
Ko si pri založbi, ti oni diktirajo tempo. Težava je tudi v tem, ker ni časopisov, ki bi se ukvarjali z glasbo. Mene pa včasih niso znali uvrstiti. Niso vedeli, kam bi me vtaknili: ali v 'mainstream' ali v 'alter'. V Sloveniji je tako, da te morajo takoj etiketirati. Jaz sem MC in če naredim ušesom malo bolj prijazno skladbo že ne vedo, kam bi te dali. Včasih se mi zdi, da sem malo 'izvisel' pri teh alternativnih medijih. Potem pa ni bilo niti oddaj na televiziji, kjer bi vrteli videospote. Mi smo ves čas delali, ni pa bilo priložnosti, da bi se medijsko izpostavili. Da pa bi delal bedarije, pa nisem nikoli pomislil, ker bi potem ljudje prišli gledati mene. Jaz pa sem želel ves čas v ospredje postaviti glasbo.
Kako to, da ste se prestavili k bolj nadrealističnim besedilom?
Po letu 2010, ko sem izdal Nije tata krao, so vsi začeli rapati o krizi, jaz pa sem imel tega enostavno dovolj. Sam pri sebi sem ugotovil, da se da stvari tudi drugače povedati. To je tista prispodoba Picassa, ki je narisal bika - tako kot je videti -, potem pa je dolgo časa razmišljal, kako bi ga narisal z eno potezo. In ga je tudi narisal. Nočem se primerjati z njim. Toda želja in cilj sta bila, da poskusimo z drugimi besedami povedati, kar imamo povedati. Obenem pa sem želel izklopiti raperske floskule in klišeje ter najti svoj način komunikacije. Predvsem sam s sabo. In če napišeš nadrealistično besedilo, je najboljša stvar, da si ga vsak lahko razlaga po svoje. In vsak lahko najde svojo zgodbo. To je bistvo vsega tega.

Na svoji spletni strani ste zdaj predstavili dva projekta – Kostanjeva mandolina in Billy tha Kit, za katera imate večje načrte. Kakšne?
Že od začetka svoje kariere je bila moja želja, da bi glasbo delil. In sem imel zaradi tega precejkrat težave, ker sem podpiral piratstvo. Naši založniki so takrat toliko zaspali. Preveč so sloneli na lovorikah poslovnega uspeha in računali, da bo to kar trajalo. Potem se je vse začelo sesuvati kot hišica iz kart in oni so še vedno želeli ustvarjati enak dobiček z avdioizdelki. Sem podpornik tega, da ko nekaj ustvariš, to postane javno dobro. Ne govorim o avtorskih pravicah. Ne mislim, da bi avtor in izvajalec - kar so raperji v večini primerov - zastonj nastopali in ustvarjali glasbo. Osebno pa mi odgovarja način, da izdam skladbo zastonj in jo lahko delim z drugimi.
To ne pomeni, da je izdelek slabši. Še več dela je vloženega vanj: tako produkcijsko kot tekstovno. Vedno stremimo k boljšim zadevam. Zato sem si zamislili platformo, na kateri se bodo lahko vse moje skladbe brezplačno prenesle. Tisti, ki ga bo zanimalo, bo lahko vse poslušal in tudi prenesel, če bo želel. To se mi zdi dobro v času, ko se je industrija - če ji lahko tako rečemo - toliko spremenila. Namreč ko ti izdaš album, te že naslednji teden ljudje vprašajo, kdaj bo nov. Zato sem se odločil, da bomo raje zdaj izdajali single - poljubno -, poleg tega pa bomo še na platformo nalagali remikse, inštrumentale in akapele. Tako da bodo lahko ljudje iz našega ustvarjanja ustvarili nekaj novega in drugačnega. Po lastni želji in volji.

Industrijsko gledano: koliko je to dobičkonosno?
(Smeh). Ni. Ničla. Če bi prišel na banko s to idejo, bi rekli, da je altruistični poslovni načrt. Sam sebe uničiš. Kot da bi imel skrinjo zlata in bi delil zlato naprej. Ampak to je to: svoje izdelke deliš naprej. Toda ni samo materialni odziv, pri izvajalcu je predvsem pomembno, da spodbuja razmišljanje in ponuja ljudem v tem svetu komercializacije in sr***, ki je, nekaj drugega. Težje je, kako bodo oni prišli do tega. Že da pridejo do tega in razumejo, morajo imeti drugačen pogled na svet.

Kreativno bogati.
Recimo. To je moja želja (smeh).

Kako pa ljudi pritegniti k pozornosti na to, kar želite deliti?
Pritegniti je težko, ker po navadi pritegne to, kar je nasprotni pol tega, kar vrtijo radiji in televizija. Mislim, da je za vse potreben čas. Če imaš željo odkrivati novo glasbo, ki ti ponuja nove poglede ali pa samo užitek ob poslušanju, potem iščeš. Upam, da bodo prišli tudi do moje glasbe.

Glede na to, da lahko že vsak naredi doma svoj raperski izdelek v relativno hitrem času in ga naloži na splet, kje je sito, da se nekaj obdrži in drugo ne.
Težava je v tem, da je toliko produkcije, da zvodeni. Lahko narediš vrhunsko skladbo, ampak ljudje so navajeni na hitro konzumiranje. Vsi smo podvrženi temu. Ne bom rekel, da je glasba slabša. Zdi se mi, da se kakovost zvišuje. Takrat je bilo tako, zdaj pa je tako. Zdi pa se mi škoda, da umetnik daje denar za tiskanje in ovitke, ker lahko vse izda digitalno. Tako on prihrani, a še vedno izda isti izdelek, ki je dostopen vsem. Ni se treba pogajati s trgovinami in založbami. Posnameš, daš na splet in gre okoli.

Klavdija Kopina