Kip Berman t. i. indie creda svoje skupine, katere prvenec so opevali vsi od NME-ja in New York Timesa pa do zveličavnega Pitchforka, očitno ne jemlje preveč resno. "Indie rock so večinoma zgolj 'prešvicani' fantki iz srednjega razreda s kitarami, ki prepevajo o kaki punci, s katero bi se radi zakadili in debatirali, kakšne kosmiče so jedli za zajtrk v devetdesetih." Sam se veliko udobneje počuti v glasbenem predalčku popa. Ali pač? "Mogoče vse našteto počnem tudi sam." Danes ob 21.00 lahko evforični (a ne slaboumni) indiepop zasedbe newyorške četverice The Pains ob Being Pure At Heart v živo slišite v Kinu Šiška. V Ljubljani se ustavljajo v okviru turneje ob izidu drugega albuma, Belong, ki so ga posneli z "zvezdniško" producentsko ekipo Flood (Depeche Mode, U2) in Alanom Moulderjem (Smashing Pumpkins, Jesus and Mary Chain, Ride).

Kako vas na trenutni turneji "obravnavajo" evropska občinstva? Najbrž se ne morejo primerjati z New Yorkom, kjer imate največjo bazo publike? Ali pa ima to, da prvič nastopaš denimo v neki Sloveniji, tudi svoj čar?

Odziv je pravzaprav krasen. S Peggy (Peggy Wang, spremljevalna vokalistka in klaviaturistka, op. n.) sva se zadnjič na bencinski črpalki ravno pogovarjala, kako presenetljivo dobro se je doslej izšla turneja - za zdaj ni bilo še nobene katastrofe. To, da smo prvič v Sloveniji, je za naše pojme neverjetno kul. Niti sanjalo se nam ni, da ljudje tukaj sploh vedo, kdo smo. Upam, da se bomo po koncertu lahko še malo družili in do konca izkoristili svoj postanek.

Za hip bomo knjigo sodili po naslovnici. Ime vašega benda se opira na izrazito mladostno senzibiliteto; (vsaj v meni) zbuja asociacije na najstniški angst, na to, da si tisti nepopularni "mulc" v srednji šoli. Se vam ni nikoli zdelo, da vaše ime kar kliče po predalčkanju in stereotipiziranju?

Verjetno res odbije veliko ljudi, ampak nič hudega. Ko sem si ga izmislil, v bistvu v življenju nisem počel ničesar pametnega. Napisal sem par pesmi in prosil prijatelje, če bi jih igrali z menoj. Niti sanjalo se mi ni, da se bo za to zmenil še kdo drug, zato sem se pač odločil za ime, ki je nekaj pomenilo meni. Na enem od prvih koncertov je k nam pristopil predstavnik večje založbe in nam razložil, da nismo preveč "trženju prijazni". Vesel sem samo, da se je našlo nekaj ljudi, ki so dovzetni za to, kar predstavljamo.

V intervjujih svojo glasbo vedno označite kot "pop". Je to do neke mere zavestna reakcija na glasbene novinarje in njihovo ljubezen do izumljanja večdelnih skovank za neobstoječe glasbene žanre? Ali pa radi zbujate vtis, da se da vašo glasbo zlahka strpati v jasno določen predalček?

"Pop" je najbolj smiseln odgovor, najlažje ga je moralno zagovarjati. Če se označiš za "rock" bend, moraš s samouničevanjem in narejeno subverzivnimi podvigi nenehno dokazovati, kako zelo ROCK si. S tem se istovetiš s preživetimi ideali, o katerih pridigaš, z imidžem večne moške adolescence in zelo zastaranimi predstavami o tem, kaj je "prava" glasba. Za moje pojme je pop bolj odprt. Pomeni lahko Beyonce ali pa Ramones. Pop je večen, ker se nenehno na novo izumlja. Svobodnejši je od rocka, saj črpa iz najrazličnejših glasbenih izročil - ne pa, da gre samo za bastardizacijo bluesa in countryja. Zdi se mi tudi, da je v popu več enakopravnosti - ni kakšnega silnega seksizma ali predsodkov, ki bi narekovali, da predstavniki določenega spola, rase ali narodnosti ne bi mogli uspeti. Jasno, da lahko na vsakem področju blesti posameznik s kakršnim koli ozadjem, ampak iz kakršnega koli že razloga v rocku še vedno prevladujejo moški. In ja, seveda znamo vsi našteti cel kup izjem - ampak sam žanr sloni na kupu staromodnega sranja. Še indie rock so večinoma zgolj prešvicani fantki iz srednjega razreda s kitarami, ki prepevajo o kaki punci, s katero bi se radi zakadili in debatirali, kakšne kosmiče so jedli za zajtrk v devetdesetih. Mogoče to počnem tudi sam.

Pa imam rad rock. Obožujim The Rolling Stonese, Titus Andronicus in Suede. Ampak moja najljubša glasba so ponavadi tri minute in pol dolge pesmi, ki bi dobro zvenele na doma narejeni kompilaciji. Moja definicija "popa" ne zajema nujno tega, kar je popularno.

Je dejstvo, da sta pri snemanju aktualnega albuma sodelovala ugledna producenta Flood in Alan Moulder, kaj pripomoglo k temu, da ste glasbo pisali s širšim občinstvom v mislih? Nenazadnje je bil albumu usojen bolj odmeven izid ...

Ne. Šlo je bolj za to, da smo morali za pesmi, ki smo jih napisali, najti točno določen zvok - če bi Belong posneli na enak način kot prvi album, bi zvenel preprosto narobe. Potrebovali smo velikopotezen kitarski zvok za pesmi, kot so Even in Dreams, Too Tough in Belong, ter malce pomoči, da so zvenele prav.

Tematsko se besedila vrtijo predvsem okrog tematik izgubljene ali enostranske ljubezni; več kot enkrat se pojavi celo neka Ana/Anne. Kakšno razpoloženje je bilo v zraku med snemanjem albuma?

Na prvem albumu je bilo precej refleksije, nekakšen linearen način podajanja preteklih dogodkov. Tokrat sem hotel poskusiti kaj drugega - namesto da bi posnel še en album tipa "dragi dnevnik", sem hotel pisati o občutku vrtoglave neposrednosti. Hotel sem sliko naših življenj, ki jo imamo tako blizu pred očmi, da se ne da zares razločiti, kaj je na njej. Bodisi z besedili bodisi z zvokom albuma sem hotel podati občutek "zdaj", tega trenutka, ampak brez eksplicitnega pomena. Zgodba, ki nima jasne perspektive, tudi ne more imeti moralnega nauka.

Nekateri ljudje so gotovo ocenili, da je ta album manj akademski, na nek način širšega obsega in mehkejšega tona. Meni se ne zdi, da je tako. Šlo je samo za to, da sem se odklopil od pisanja pesmi o dogodkih na logičen, linearen način, ki ga lahko razumeš šele potem, ko se je že vse zgodilo.

Kako to, da se je vaši postavi pridružil Connor Hanwick iz zasedbe The Drums? Ste ga samo vzeli s seboj na turnejo ali pa je že stalen dodatek bendu?

Včasih je hodil z nami na turneje in samo visel v ozadju. Ko je lani Christoph odšel, je nehal prodajati majice in začel igrati kitaro.

Imate kako pesem, ki jo najraje igrate v živo?
This Love is Fucking Right je vedno zelo zabavna. Come Saturday prav tako.

Na svoji spletni strani ponujate brezplačen t. i. streaming svojega albuma. Menite, da je brezplačno deljenje glasbe edina mogoča prihodnost glasbene industrije? Ali pa pač zaupate, da bodo ljudje, ki jim bo všeč, kar slišijo, za vašo glasbo pripravljeni tudi plačati?

V prihodnosti potrošniki verjetno ne bomo plačevali za glasbo. Saj ljudje že zdaj ne plačujejo, in to je čisto v redu. Neumno je pričakovati, da boš z umetnostjo obogatel. Obstajajo lažji načini za služenje denarja, če je to tvoja prioriteta. Ampak ni veliko ljudi, ki lahko zjutraj vstanejo in se lotijo nečesa, kar imajo radi. Srečen sem, da se lahko preživljam - pa naj bo še tako skromno - s pisanjem skladb. Ne vem, ali bo to trajalo še eno ali še 40 let, ampak v tem trenutku počnemo točno to, o čemer toliko ljudi sanja pri 15 letih. Tega nikoli nočem jemati za samoumevno.

Je bil kdaj kak trenutek, ko vam turneje - ali pa kar ustvarjanje glasbe na splošno - niso bile več v užitek ali se zdele kot slepa ulica? Ali pa je biti v bendu točno tako zabavno, kot si predstavljamo, da je?

Življenje je slepa ulica. Ustvarjanje glasbe je pijana vožnja s prijatelji po tej slepi ulici. Zame je to najboljše življenje, kar bi si jih kadar koli lahko zamislil. Ne bi si želel biti nihče drug in početi nič drugega.

Ana Jurc