Včeral je v ljubljanske Križanke letošnji album Junior prišel predstavit trip-hop dvojec Röyksopp, skandinavski "downbeat" odgovor na groove, ki so ga svoj čas propagirali Air in Daft Punk. Koncert kljub mašineriji na odru ni dajal vtisa mehanske rutiniranosti.

Jedru Röyksoppa, torej Sveinu Bergeju and Torbjørnu Brundtlandu, ki v kratkih hlačah in futurističnih jopičih delujeta kot ležerna turista (z Marsa), se po malce omlednem uvodu z Röyksopp Forever na odru, kot je običajno, pridruži gostujoča pevka. Čeprav Anneli Drecker s svojimi kitkami in v pisani etno opravi ni videti, kot da sodi v koncept "kul" sofisticirane elektronike, je že po nekaj odpetih taktih You Don’t Have A Clue jasno, da prav ona s svojim karikiranim, rahlo robotskim plesom in dramatičnim mahanjem z rokami vnaša toplino v nastop, ki bi se sicer lahko hitro prevesil v neosebno, statično izvajanje na klaviaturah.
Prav zaradi dodatka vokala in gostujočega basista se večer z mainstream popom spogleduje bolj, kot bi bilo to najbrž všeč zagrizenim ljubiteljem elektronike, a obenem se Röyksopp tako približa vsem, ki s(m)o se na koncertu znašli bolj iz radovednosti kot zaradi goreče privrženosti skupini. Večini skladb z albuma Junior (ki mu, mimogrede, v kratkem sledi še bolj umirjena, introvertirana “protiutež” Senior), med katerimi izstopa MTV-jevski singel The Girl And The Robot, družbo delajo tudi posamezne skladbe s prejšnjih dveh albumov, Melody A.M. (2001) in The Understanding (2005). Če ne drugega, se prepoznavanje na skoraj vseh obrazih izriše že ob prvih taktih singla Eple, ki ga je Apple nekoč uporabljal za glasbeno podlago med zagonom svojega operacijskega sistema (mimogrede: eple v norveščini pomeni jabolko, "röyksopp" pa je stilizirana različica besede røyksopp, ki pomeni gobo prašnico).

Da se norveške dvojice ne da z levo roko razporediti v ta ali oni predalček umirjene elektronike, dokazuje tudi najbolj nadrealistični trenutek večera, ko pevka na oder pridirja preoblečena v nekakšno shizofreno sovo. Nekje na polovici uro in pol dolgega nastopa (če ne štejemo uvodnega ogrevanja slovenske zasedbe Rotor) se napolnjene (a ne natlačene) Križanke razživijo, in čeprav je ljudi, ki plešejo, kot ponavadi le peščica tik pod odrom, je razpoloženje tako evforično, da si prislužimo kar tri (čeprav zelo kratke) podaljške.
Ana Jurc; foto: Kaja Sajovic