Izolan poudarja, da je z leti glasbenega ustvarjanja ohranjanje istrske kulturne dediščine postalo že skoraj njegovo poslanstvo. "Že nekaj plošč je za menoj in nekako se trudim oziroma sem prišel pred leti do zavedanja, da je to postalo celo moje poslanstvo. Se pravi, da promoviram istrsko glasbeno kulturno dediščino, ne samo po Sloveniji, ampak tudi onkraj meja."

Njegova glasbena pot sega v osnovnošolsko obdobje, ko je s prijateljem in poznejšim stalnim sodelavcem Gabrom Radojevičem ustanovil skupino Spirits. Z njo je izdal glasbeni prvenec Zemljin krik, kmalu zatem pa je z rokovske poti zavil na neko drugo, intimnejšo.

Plošča Šentiment bo njegova sedma studijska, kakšne načrte ima za naprej, pa si lahko preberete spodaj.

Kakšna je razlika med Rudijem, ki je izdal prejšnjo ploščo, in Rudijem, ki izdaja Šentiment?
Pravzaprav v večji meri govorimo o nekem skupnem imenovalcu kot pa o neki razliki, ker pravzaprav gre za skupni imenovalec, ki mu je ime folk. Tako kot na prejšnji plošči so tudi tukaj skladbe od zborovskih različic do zborovskih izvedb, do etno-folk izvedb, tako da praktično ostajam zvest folk stilu, neki zračni vsebini, s poudarkom na naravnem zvoku, čeprav nimam nič proti sintetičnemu.

Zakaj se vam zdi ohranjanje istrske kulturne dediščine tako pomembno?
Tukaj sem mogoče neposredno vezan na to dediščino, ker so tam moji geni - noni, mama prihaja iz Istre, moj oče pa se je kot majhen otrok preselil tja, tako da gojim to zaradi tega, ker mi je bilo praktično dano v zibelko. Lahko bi temu tudi obrnil hrbet, ampak tega ne morem narediti, ker mi je hkrati všeč in nekako skušam in se borim, da bi še vedno hranil živečo to istrsko pesem. Edini način, da pa ta ljudska pesem ostane živa, je, da se jo predrugači z inštrumenti in se jo ponudi v neki svoji generaciji. Ker če je ta ne sprejme, težko ostane ta ljudska pesem še vedno živa. Moramo jo gojiti in jo neprestano predrugačevati.

Boste v prihodnosti to prenesli tudi na festivale?
Za zdaj sem festivale dal na stran, ker se posvečam bolj ali manj pisanju in koncertiranju. Nekatere skladbe so že bile na festivalih v tovrstnem slogu, v narečju in s tem melosom - kot denimo Sen znala jes na Melodijah morja in sonca in Šalatinka na Emi. Recimo, da ti narečje na takšnih festivalih razširi obzorje, tudi nekako odpre možnosti vsem tistim, ki so mislili, da je to nemogoče, da na festivalih v ospredje prideš z narečjem. Pustimo, Slovenska popevka ima prav slovensko, v knjižnem jeziku besedila, medtem ko vsi preostali, ki nimajo že v štartu neke narečne note, je super tudi kakšna narečna barva, ker imamo v Sloveniji res "uau" narečja, res zelo lepa.

Kaj vam pomeni to, da lahko z glasbo Istro pripeljete v preostale dele Slovenije?
Z Istro in odkrivanjem ter poustvarjanjem kulturne dediščine se ukvarjam že nekaj let. Že nekaj plošč je za menoj in nekako se trudim oziroma sem prišel pred leti do zavedanja, da je to postalo celo moje poslanstvo. Se pravi, da promoviram istrsko glasbeno kulturno dediščino, ne samo po Sloveniji, ampak tudi onkraj meja.

Se vam zaradi tega, ker so vas po zmagi na Melodijah morja in sonca označili za istrskega Vlada Kreslina, to zdi še bolj pomembno?
To absolutno jemljem kot zelo pozitivno kritiko, čeprav velikokrat dobim to vprašanje in bom tudi tokrat ponovil, da sem za to kritiko počaščen, vseeno pa sem raje istrski Rudi Bučar.

Kako izbirate skladbe za priredbe?
Zelo različno. Ali z diktafonom po podeželju iščem pesmi, ki niso več raziskane. To sem sicer bolj počel pri prvih albumih, zdaj mi je pa bolj bistveno, da tudi če so bile pesmi že zvokovno zapisane, se pravi so že na trgu, jih ne glede na to nekako naredim po svoje. Ker - kot pravim - moja naloga je ne nazadnje tudi promocija teh skladb.

Kaj so glavne razlike med Istrabendom in zasedbami, s katerimi ste sodelovali v preteklosti?
Istrabend je trio v postavi Janez Dovč, Goran Krmac in Gaber Radojevič, s tem triom pa sodelujem že pet let, tako da praktično je to platforma moje zasedbe, iz tega pa so nastale različice. Igram tudi sam, lani sem v Cankarjevem domu to zasedbo nekoliko razširil in iz treh naredil desetčlansko, se pravi Istrabend XL in za zdaj so to moje zasedbe. Veliko pa pišem tudi za zbore, predvsem za moške sestave - recimo Oktet Aljaž poje moje priredbe, zelo sem počaščen, da je letos nekaj mojih priredb zapel tudi Slovenski oktet. Pisanje za zborovske sestave je bolj moja strast.

Bi se s katero izmed teh zasedb še kdaj združili?
Ja, seveda. So bili že povodi, da bi se s Spiritsi združili, to je bila moja prva skupina, z njimi smo posneli ploščo Zemljin krik. Imamo res različne profile dela in se težko najdemo, ampak sem prepričan, da bo prišel tudi trenutek, ko se bomo združili in naredili en res pravi žur.

Kakšna priložnost bi morala biti za kaj takšnega? Obletnica?
Obletnica je bila že povod, zdaj verjetno čakamo naslednjo okroglo (smeh).

Kaj je za vas dobra skladba in kaj je dober aranžma?
Zelo dobro vprašanje. Velikokrat se pri takšnih stvareh "šlepam" na izjavo Josipe Lisac. Ona namreč pravi, da ne obstaja dobra ali slaba glasba, ampak ali glasba obstaja ali pa ne obstaja. In temu se pridružujem.

Kaj vas je odneslo v intimo ljubljanske Drame in kakšno je bilo vzdušje na koncertu?
Povabilo Igorja Samoborja, za kar sem počaščen. Počaščen sem tudi, da je bil takšen odziv pri prodaji in ne nazadnje tudi na koncertu. Ne jaz ne ljudje nismo pričakovali, da bomo vztrajali tri ure. Navadno sem v takšnih prostorih privrženec minutaže ene ure do ure in pol, ampak v Drami nikakor nismo mogli zapustiti tega odra niti ljudje dvorane. Ustvarila se je ta sinergija, jasno, prevladovala je domačnost in to počutje, kot bi bili v dnevni sobi. Bilo je res lepo.

So vam sicer ljubši takšni topli koncerti ali recimo koncerti tipa Cankarjev dom?
Tudi Cankarjev dom ima topel ambient, tudi če gre v dvorano okoli 1.500 ljudi. To so prostori, v katere sem imel vedno željo priti in v njih igrati. Kmalu bom star 40 in zdi se, da je moralo preteči kar nekaj časa, čeprav moram priznati, da že zadnjih nekaj let veliko igramo po kulturnih domovih in klubih ter podobnih ustanovah. Upam, da bo tako še dolgo.

Zakaj ste skladbo Ostala bova tu iz predala potegnili ravno za to ploščo in zakaj ste k sodelovanju povabili ravno Leo Sirk?
Pravzaprav ni ostala v predalu. To skladbo sem pred šestimi leti napisal za Ylenio, jo je ona tudi posnela, vrhunsko odpela. Nastala je taka lepa country-pop skladba. V tistem obdobju, ko smo z Gabrom sestavljali to skladbo, je bila velikokrat z nami tudi Lea Sirk. Ona je na demoposnetku odpela glavni vokal, preden smo to poslali Ylenii za glavni posnetek. In tako Lea sama je začutila, da ji je skladba zelo pri srcu, ravno tako kot sem jaz začutil, da bi bila ona lahko ena izmed tistih, ki bi jo lahko odpela. Takrat smo bili sicer že dogovorjeni z Ylenio in mi absolutno ni žal za to, a zdaj, ko sem se odločal za repertoar na tej plošči, sem se spomnil na to, na ta občutek, in sem si prav z Leo želel narediti ta duet ter skladbi dodati še bolj čustveno noto.

So vam sicer bolj pri srcu tovrstne balade ali igrive skladbe, kot je denimo Greva naprej?
To sta dve zelo različni skladbi, dva zelo različna pristopa. Tako da v bistvu všeč mi je tako hitra skladba kot balada, odvisno od trenutka. In zanimivo je, da tudi ko se lotim pisanja skladbe, ne glede na ton, ki ga ima besedilo samo v sebi, ne vem, ali bo to balada ali nekaj hitrejše narave.

Kaj pa bolje sprejmejo ljudje na koncertih?
Ljudje imajo zagotovo radi, da je bolj veselo. Ne nazadnje sem tudi jaz privrženec veselja in sonca ter vsega, kar je pozitivno. Razen v medicini (smeh). Tako da imam rad hitre skladbe, ampak mi je všeč tudi, ko me zadene kakšna dobra balada in v Sloveniji jih ni malo.

Če se vrneva nekaj let nazaj k projektu Maratona Istriana - kako je prišlo do tega? Zdi se, da skladbo pozna že praktično vsak tekač.
Tukaj je bila ena posebna zgodba. Robert Janev je moj zelo dober prijatelj in tudi trasist prvih dveh istrskih maratonov, pri njem v "kantini" pa smo prišli do ideje, da bi bilo mogoče dobro narediti neko himno, kot neko tako skladbo, ki bi glasbeno ponazorila ta dogodek. Tudi video smo naredili v tej smeri in to je skladba, za katero sprva nisem vedel, da bo tudi del mojega repertoarja. Mislil sem, da bo to pač del te prireditve in to je to. Ampak ljudje so me spraševali, zakaj te skladbe ne igram na koncertih in nisem imel nekega konkretnega odgovora. Tako da sem jo preprosto uvrstil v repertoar in videl, da sem naredil prav.

Kam naprej si želite v letu 2018?
Razmišljam o živi plošči, konkretneje celo o vinilki, a za zdaj sem pri ideji. Razmišljam tudi o novi plošči, imam še nekaj idej po tem, ampak o tem nekoliko pozneje.

Zakaj vinilka?
Romantika.

Kako gledate na slovensko glasbeno sceno v zadnjih letih?
Pri teh festivalih je tako. Lahko najdemo veliko negativnih kritik, sploh če iščemo dlako v jajcu. Tudi po mojem mnenju bi bilo treba veliko stvari popraviti, to vsekakor, ampak veliko glasbenikov ima ogromno za povedati proti festivalom - govorim še vedno upravičeno - ampak kar me zmoti, je to, da se ne prijaviš, se ne udeležuješ festivalov, nimaš niti možnosti vplivati nanj. Mislim pa, da imamo potencial s temi našimi festivali, in mislim, da lahko dosežemo visoko raven, kar smo tudi večkrat dokazali, ampak moramo stopiti skupaj, drugače bo to težko.

Kaj pa, če gledava zunaj festivalov? Se vam zdi, da mladi glasbeniki lahko najdejo svoj prostor tudi brez tega?
Mislim, da bi moral biti v tej smeri trg nekoliko prijaznejši. V Sloveniji imamo veliko odličnih glasbenikov, izvajalcev, avtorjev, s poudarkom na mladih. Veliko idej je novih in mislim, da vse te stvari dobivajo premalo pozornosti. Zakaj je tako, ne vem točno, ali je sam sistem tako postavljen ali medije zanima kaj drugega. Vem pa, da si mladi zaslužijo veliko več pozornosti, ker delajo res odlične stvari.