Maja bo skupina izdala svoj novi album, ki ga je igrivo poimenovala kar Poslednji album (ali po slovensko Zadnji album). Z novimi skladbami bo začela tudi novo koncertno sezono, ki jih bo - v nasprotju s preteklimi leti, ko so bili stalnica na domala vsakem slovenskem festivalu, vodila za začetek le v Križanke.

Podobno kot Dubioza so tudi S.A.R.S. prišli do sklepa, da se ne želijo izpostavljati, če nimajo nič novega, kar bi lahko pokazali. Toda poti obeh skupin se po besedah pevca Žarka Kovačevića precej razlikujejo: "Oni imajo drugačni pristop, v katerem se ne vidimo. Toda spoštujemo njihov."

Cel pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Miki Solus v svoji skladbi Pun kufer rapa: "Pun mi je kufer onog benda SARS-a, copy-paste muzika, a stvorila se farsa. Ko da su pali s Marsa direktno na guzicu. Ako želiš biti poznat, brate sviraj ska muziku."* Kakšen je vaš odgovor na te precej težke besede?
Vedno so obstajali ljudje, ki so se prek drugih poskušali prebiti v ospredje. Mogoče pa mu naša glasba res ne ustreza oz. jo doživlja na tak način. Lahko, da jo podobni kot on tudi nekateri drugi ljudje. Toda to nas ne moti.

Mogoče nas je na začetku, ko nismo naleteli na odobravanje ljudi, motilo, saj se v tisti točki svoje kariere še ne zavedaš, da ne moreš ugajati vsem. Zdaj pa smo se pomirili s tem. Vedno več ljudi nas posluša in nikoli ne dosežeš točke, kjer si vsem všeč. Delamo po svojih najboljših močeh in tako, kot se počutimo. Naša glasba je našla svoje občinstvo. Nekomu je všeč, drugim ne. A vsi imajo izbiro, da stisnejo gumb stop ali predvajaj.

Pa pristali ste v dobri družbi, če še ostanemo malo pri besedilu skladbe Mikija Solusa – poleg Balaševića, alternativnega rocka, brit popa …
Da (smeh).

Bi lahko rekli, da so tovrstne skladbe oz. verzi dokaz, da vam je kot skupina uspelo prebiti nevidno mejo iz alternative v mainstream?
Da. Na začetku so nas predstavljali kot popolno alternativo, toda vmes smo toliko zrasli kot skupina, da se ne moremo več uvrščati med alternativo. Čeprav je "mainstream" pri nas nekaj popolnoma drugačnega kot v svetu. Toda veseli nas, da smo na tej točki, ko imate priložnost, da nas vprašate, ali smo "mainstream" skupina.

Kakšna pot je za vami in kaj je bilo ključnega pomena pri tem, da vmes niste obupali?
Niso bile velike vsote denarja v igri (smeh). Če bi bili milijoni evrov, bi bilo drugače. Seveda se šalim. Skupina je preprosto z leti rasla. Začeli smo kot "underground demo" skupina, nato pa je cel vlak pognal Buđav lebac. Korak za korak smo se premikali, vmes smo se učili, ker nismo bili pripravljeni na tako velik uspeh že na začetku. Prepričan sem, da nobena demoskupina ne bi bila pripravljena, da nepričakovano dobiva klice z vseh strani s ponudbami za nastop. Tako da smo vse težave reševali sproti in jih poskušali prebroditi. Še naprej smo ustvarjali glasbo, in kar je najpomembneje: iz albuma v album se je izkristalizirala pesem, ki je presegla Buđav lebac. In to je tudi naš najpomembnejši dosežek.

Enkrat ko se začne vrteti kolesje, ali ga lahko sploh ustaviš?
Lahko. Rečeš: "Ne grem se tega (smeh)." Ne, ni tako preprosto. Ko se je začela evforija okoli skladbe Buđav lebac, so bili nekateri člani skupine mnenja, da to ni zanje in da ne bodo tega počeli. Nismo načrtovali, da bo skladba tako priljubljena, hoteli smo samo preigravati glasbo na vajah in ustvarjati nove skladbe za prijatelje. Ni bilo ambicij po izpostavljenosti. Del ekipe, ki se je po uspehu skladbe odločil, da to ni zanje, se je poslovil. Mi pa smo nadaljevali. Odločitev je vedno stvar posameznika.

Pred tremi leti smo vas lahko videli skoraj na vsakem slovenskem festivalu …
Da … Naveličali so se nas (smeh).

Kaj se je zares zgodilo? Je skočila vaša cena previsoko?
Verjetno je tudi to delni razlog. In tudi nismo hoteli težiti ljudem, saj smo bili res na vsakem festivalu. Mladi ljudje, ki obiskujejo festivale, so precej nejevoljni, če vidijo eno in isto skupino več let zapored. Hočejo nove obraze. Razen, če gre za velike oboževalce, ki se potem hvalijo: "Yeah, bil sem na 20 koncertih S.A.R.S., in to je moj 21." Njim ni dovolj. Toda ljudem, ki imajo radi našo skupino, toda ne v tej meri, se po kakšnem desetem koncertu odločijo, da nas imajo dovolj. Moraš poznati svojo mero, koliko si lahko navzoč.

Koliko je izvajalec pod pritiskom, da mora narediti drugačen repertoar na desetem koncertu na isti lokaciji?
Kar se tiče samih naših skladb in aranžmajev, so približno isti. Počasi jih menjamo iz sezone v sezono. Običajno obogatimo repertoar z improvizacijami, ki jih ponovimo, ko vidimo, da jih občinstvo sprejme z odobravanjem.

Lahko rečemo, da S.A.R.S. zaživi šele, ko pridete na oder? Namreč popolnoma drugačna atmosfera se vzpostavi na avdiozapisu, kot je recimo album Proljeće, v primerjavi s koncerti, kar lahko poslušalec sliši tudi na albumu, kjer je zapis vašega koncerta v živo z naslovom Mir i ljubav.
Studijskih albumov ne morem primerjati z zvokom v živo, ker na nastopu ne morem nikoli ponoviti čustev, ki sem jih posnel v studiu. Nasploh pa ljudje pravijo, da je izvedba naših skladb v živo veliko bolj energična in da skladbe zvenijo drugače kot v studiu. Očitno je to všeč ljudem in zato obiskujejo naše koncerte.

Koliko je resnice v tem, da ne boste več izdajali albumov po prihajajočem albumu Poslednji album, kot so se razpisali mediji po objavi vašega intervjuja za tiskovno agencijo Tanjug? Občutek imam, da je šlo za napačno interpretacijo vaših besed.
Album se bo imenoval "zadnji album", ampak ti novinarji ves čas čakajo na kakšno takšno izhodišče, da se lahko razpišejo v negativnem smislu … Res je, da bo naslov "zadnji", toda še naprej bomo delali. Ne želimo več izdajati nove glasbe v obliki albuma, ker je ta format zastarel. Ko se bomo čez čas zbrali dovolj veliko število skladb, si želimo izdati kakšno kompilacijo, ki bo zaokrožila naše delovanje. Toda po tem albumu je ne načrtujemo še v tako kratkem času, tako da deloma je res to naš zadnji album – kot oblika albuma.

Skladbe, kot so To rade, Ratujemo ti i ja, Perspektiva, Rakija, so v tem času postale nepogrešljive v vašem repertoarju, lahko bi rekli celo vaš zaščitni znak. Ste pred izdajo teh skladb slutili, kaj imate v svojih rokah?
Ne. Nikoli ne veš. Na prvem albumu nismo vedeli, kaj bo uspešnica in kaj ne bo. Prav tako za nobenega naslednjega. Preprosto izdamo album in čakamo na odzive ljudi. Imamo nekatere svoje favorite, toda to ni jamstvo, da bodo všeč tudi ljudem.

Ali med ustvarjanjem skladb kdaj razmišljate, kako bi lahko v njih vključili občinstvo, do te mere, da bodo z vami vzklikali in vas dopolnjevali – tako kot je primer pri Perspektivi?
Nikoli. Najpomembneje pri ustvarjanju skladb je, da so nam všeč. Imamo srečo, da so jim všeč podobne stvari kot nam.

Na eni strani imate v svojih besedilih motivacijska sporočila, toda če pogledamo iz malce filozofsko-psihološkega vidika primer Brani se, pri tej motivaciji postavljate v ospredje obrambo pred napadom. Tako je v ospredju sporočilo "za svoje življenje se brani". Zakaj?
Gre za skladbo, ki govori, da ti je v nekem trenutku dovolj vsega in ne boš več dovolil, da te obravnavajo tako, kot so te do zdaj. Moraš se obraniti.

Napad ni najboljša obramba?
Ne (smeh).

Potem pa pride skladba, kot je Zimski san, kjer uberete drugačno taktiko. Večinoma vas mediji opisujemo kot družbeno angažirano skupino, potem pa zasledimo v vaših besedilih pesimizem: "Kako čudovit dan, meni nepomemben."
Res je. Veliko je odvisno od trenutnega razpoloženja. Včasih smo črnogledi, včasih smo živčni, včasih nas kaj moti, včasih smo dobro razpoloženi, vse je odvisno od trenutka, v katerem smo.

Malce shizofreni.
Popolnoma shizofreni. Tudi ti nisi nikoli v življenju ves čas srečna. Življenje se giblje v amplitudi od plusa do minusa.

Kako trenutno stanje v družbi vpliva na vas?
Občutimo ga tako kot vsi ljudje, toda imamo priložnost, da tisto, kar večino moti, izrazimo s skladbami. Tu smo v prednosti pred drugimi (smeh).

Ste pa še v eni prednosti pred drugimi, in sicer pred drugimi skupinami v našem prostoru. Tu mislim na organiziranosti znotraj skupine. Lahko rečemo, da se je v vseh teh letih vzpostavil v skupini status "frontmana"?
To je zato, ker verjetno nisem dovolj velika budala, da bi izstopal (smeh). Ne delam neumnosti, zato je skupina veliko pomembnejša, kot sem sam.

Na začetku je bil brat na vašem mestu.
Da bila sva skupaj – ramo ob rami.

Mu je bilo kdaj žal, da je zapustil to mesto?
Verjetno mu je bilo. Izjemen občutek je, ko si na odru in lahko deliš svoja čustva z ljudmi, toda ugotovil je, da mu petje ne leži najbolje. Zato je bolje, da dela druge stvari za skupino, kot da je na odru.

Koliko koncertov je za vami preteklo leto?
Mislim, da okoli 80 ali 90.

Ko potegnete črto, nastopi rastejo ali ostajajo na neki stalnici?
Ostaja neko zlato povprečje, ki se giblje med 100 in 80 koncerti.

Poleg Dubioze Kolektiv ste trenutno med dejavnejšimi skupinami s področja nekdanje skupne države, ki nastopa po tujini. Greste morda po njihovi poti?
Ne, oni imajo drugačni pristop, v katerem se ne vidimo. Toda spoštujemo njihov.

Kako danes gledate na svoj razprodani koncert lani z Dubiozo v puljski areni?
Čudovito je bilo, da smo sploh dobili priložnost nastopiti v puljski areni, ker je čast, če lahko tam igraš. Da ne začnem govoriti o energiji, ki so jo ustvarili ljudje. Bil je sijajen koncert.

Kako pa ste se privadili na ta "dvoboj", ki ste ga recimo vzpostavili z Dubiozo na koncertu Red Bull Soundclash Zenica?
To je bila super izkušnja. Vem, da so bili ljudje, ki so gledali posnetek našega boja, navdušeni. Čeprav vemo, da ko gledaš nastop preko , nikoli ne moreš ujeti istega razpoloženja, kot je bilo v dvorani.

Ko smo že pri YouTubu … Kako se je zgodil fenomen skladbe Lutka, ki ima danes daleč največ ogledov na vašem kanalu?
Ko smo izdali skladbo, smo vedeli, da odstopa od drugih – predvsem v žanru. Veliko bolj pop je bila. Toda nikoli ne veš, kateri skladbi bo uspelo. Tudi za Lutko nismo. Enostavno so jo ljudje vzeli za svojo.

In igrajo jo na porokah.
Da. Imeli smo tisoče pozivov, da jo pridemo igrat na poroke. Sploh niso hoteli cele skupine, ampak so poskušali prepričati samo mene. Toda ne igramo na porokah.

*"Dovolj imam tiste skupine S.A.R.S. Kopiraj/prilepi glasba. Ustvarila se je farsa. Kot da so padli z Marsa naravnost na zadnjico. Če želiš biti znan, brat, igraj ska glasbo."