Kitarist Zoran Čalić je lansko poletje sklenil svojo zgodbo z Majkami, baskitarist Jernej Šavel z Lollobrigido. Podobni pogledi na glasbo so ju pripeljali do ustanovitve nove skupine Samosvjetlo.

Tako Čalić kot Šavel sta stara znanca slovenske glasbene scene. Čalić je po odhodu Mihe Guština - Guštija iz Big Foot Mame prišel na njegovo mesto in z njimi obkrožil Slovenijo po vseh diagonalah. Šavel je to počel že pred njim s Psycho-Pathom in pozneje z Lollobrigido. Obema pa je dobro znan prostor zunaj meja Slovenije.

"Lepo je, ker imamo okoli sebe ljudi, ki se zavedajo, da smo ekipa. Ko si vprašala, ali potrebuje skupina karizmatičnega posameznika … Dolgo sem igral s takšnim človekom in se že prenajedel te karizme ter obsedenosti ljudi z določenimi osebami, ko sem ugotovil, da gre za navadno sranje. Ti ljudje so po navadi egomanijaki, so ljudje, ki črpajo energijo. So vampirji, ki sesajo kri," je pojasnil v pogovoru za MMC Čalić.

Ustanovna člana sta na svojo prvo skupno vajo povabila Šavlovega kolega iz Lollobrigide Levija Levačića (starega znanca skupin Mayales, ABOP, Pips Chips & Videoclips ...) in ga vzela za svojega. Košček v sestavljanki pa je zapolnil prihod multiinštrumentalista Dejana Slaka (člana Moveknowledgementa, Dubzilla, Kill Kenny ...).

A, kot pravita Čalić in Šavel, niso superskupina. "V meni to izziva nasprotni učinek. Ne motivira me. Takšen kompliment mi je v breme," je zatrdil kitarist.

Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Jernej, pri vas se je lani končala zgodba z Lollobrigido, Zoran, pri vas z Majkami. Kako sta se vajini poti križali in kako je nastalo Samosvjetlo?
ZČ: Že od leta 2008 sva se družila na koncertih, kjer so igrale najine zasedbe. Ugotovila sva, da imava isti okus za glasbo in da razmišljava precej podobno. Najino druženje se je nadaljevalo v sproščenem ozračju, toda odločilni trenutek je nastopil lansko poletje, ko sem dokončno končal svoje sodelovanje z Majkami. Po naključju sva se oba znašla na koncertu Tame Impala v Kinu Šiška - to je bil odličen koncert, saj sva tudi velika ljubitelja njihove glasbe – in spet je beseda nanesla na najino glasbo. Jerneju sem povedal, da nameravam ustanoviti skupino, in bil je takoj navdušen nad idejo, da jo ustanoviva skupaj.
JŠ: Po tem koncertu sem tudi sam končal sodelovanje z Lollobrigido. Odločitev, da zapustim skupino, je v glavi zorela že nekaj časa. Ko sem dejansko odšel, sem si vzel dva tedna odmora, nato pa sem že klical Zorana.

Jernej, ko ste se odločili za odhod, v medijih nismo zasledili, zakaj. Kaj je bil razlog, da ste šli?
JŠ: Nekaterih stvari nisem bil več pripravljen vzeti v zakup - predvsem je šlo za določene medčloveške odnose izza odra. Nič dramatičnega. Ni pomembno, da izpostavljam imena ali dogodke. To je bila moja odločitev in zanjo nosim posledice. Po eni strani mi je malo žal, da se je večina, razen pevke Petre, odločila, da prav tako zapusti skupino. Kleemar je ob mojem odhodu dejal, da je to super. Vprašal sem ga, kaj je super, in odvrnil mi je, da ga je moj odhod spodbudil, da še sam naredi ta korak. Toda on je v Lollobrigidi igral do januarja.
Ključen trenutek za Samosvjetlo je bila pridružitev Levija na eni izmed prvih vaj, saj sva z Zoranom potrebovala bobnarja, da nama je bilo lažje. Z Levijem sva imela vez že iz časa Lollobrigide – tako poslovno kot tudi zaradi najinih vlog v skupini. In ne predstavljam si, da bi moral zdaj igrati s katerim drugim bobnarjem kot Levijem. Po prvi vaji je tudi Zoki 'zaštekal', kako dober bobnar je Levi.
ZČ: Tudi jaz ne. Sicer sem imel sam v mislih drugega bobnarja, ampak me je Jernej prepričal, da mu damo priložnost. Že ob prvi skupni vaji, ko smo neobvezno preigravali skupaj, sem videl, da je Levi pravi človek za našo skupino.
JŠ: Nekega oktobrskega večera pa mi je Levi poslal SMS-sporočilo s koncerta Lollobrigide, v katerem mi je bilo jasno, da tudi on razmišlja o odhodu iz skupine.

Zoran, kaj se je zgodilo z Majkami? Navsezadnje ste bili njihov drugi mož. Kaj je bil razlog, da ste po toliko letih končali to zgodbo?
ZČ: Ves čas so se v skupini pojavljala nesoglasja. To se ni zgodilo na naših zadnjih dveh skupnih koncertih, ampak se je vleklo že nekaj časa. Najprej se je Bare sprl in vrgel iz skupine kitarista Šilja, kar se mi je zdelo odvratno. Šest mesecev sem trpel takšno stanje v skupini, ampak skodelica nezadovoljstva je postala prepolna. Avgusta lani je počilo. Bare je komaj čakal, ker je sam takšen egotrip, da ni želel sprejeti skupine Majke. Nanjo je gledal kot na Goran Bare in Majke. Zato se mi zdi zdaj tudi prav, da ne uporablja več imena Majke, saj ni od njega ostalo nič več. Po mojem mnenju bi moral biti Goran Bare in skupina. Ne govorim tega zaradi svojega ega, ampak ker preprosto v skupini ni ostal niti en član iz prvotne zgodbe. Dobro, ima spoštovanja vredno kariero, ampak nisem se več videl v njegovi zgodbi. Ves čas sem potiskal svoje samostojne ideje. Toda nisem človek za soloalbume. Želel sem si skupino in ekipo. Hvala bogu se je to tudi uresničilo.

Kako je Dejan prišel v skupino?
JŠ: Z Zokijem sva skupaj začela na glas razmišljati, da bi potrebovali še nekoga na klaviaturah oz. še bolje bi bilo, če bi imeli v skupini glasbenika, ki bi znal igrati na več glasbil. Po igri naključij je bil v začetke skupine vpet Vlado Mihajlović iz Srečne mladine, ki je tudi menedžer Big Foot Mame. Precej nama je pomagal in predlagal Dejana. Toda ideja je bila v povojih. Imela sva svoje ideje in nato mi je nekega dne Vlado kar rekel, da je že povedal Dejanu. Nič drugega nama ni preostalo, kot da sva z Zoranom poklicala Dejana – vsaj toliko sva mu bila dolžna (smeh). Takoj ko je prišel na vaje, je bilo jasno, da potrebujemo samo še potrpljenje, da se zlijemo v celoto.
ZČ: On je res dobra oseba, polna pozitivne energije. Takšnega človeka si lahko samo želiš v bendu. Skromen, ampak poln talenta. Preprosto nismo mogli najti boljšega člana. Ker tudi Dejan igra še v drugih skupinah, smo mu takoj rekli, da mora našo vzeti resno in za svojo - tako da lahko mi računamo nanj in tudi on na bend, da smo vsi osredotočeni na naš cilj.

Zoran, v nasprotju z drugimi člani se je za vas najbolj spremenila vloga v skupini. Niste več človek v ozadju, ki čaka na svojih nekaj sekund pozornosti znotraj skladbe, ampak ste zdaj najbolj izpostavljena oseba. Zakaj je prav zdaj prišel tisti pravi čas za to spremembo?
ZČ: Nekdo mora. Imel sem veliko bendov – ne morem jim reči projekt, ker to so vse bendi. V njih sem imel polpevce, kar pomeni, da ali niso znali dobro peti ali pa niso znali pisati besedil. Če pa so jih že pisali, so bila neumna in z njimi nisem bil zadovoljen. V tem času sem ugotovil, da bo najmanj težav, če se sam lotim izziva in da ne čakam na človeka, ki morda tudi ne zna opravljati vseh zahtevanih nalog in mi povrhu vsega še ni všeč, ampak je v bendu samo zato, ker potrebujemo pevca. Postavil sem se pred mikrofon in rekel, da začnemo zgodbo tako, kot je treba. Že na začetku sem opozoril Jerneja, da nimam izkušenj s pisanjem besedil.
Vendar prav dobra besedila so ključnega pomena za naš bend. Ni potrebno, da so dolga šest strani ali da vsebujejo liriko Boba Dylana, dovolj je, da imajo neko zanimivo temo - v osnovi preprosto. Ni nam treba, tako kot pri Majkah, podajati sporočila, ki je šlo proti sistemu in za uporništvo. Mi smo bolj usmerjeni v psihedelijo.
JŠ: Ne potvarjamo tega, kar smo.

Boste nadaljevali psihedelijo, kakršno ste nakazali s svojim prvim singlom?
JŠ: Odvisno od drog (smeh).
ZČ: Bomo videli, kakšna bo letina (smeh).
JŠ: Manj bo alkohola, več bo psihedelije. To pa je živa resnica. Z drogami sem se šalil, ampak pri alkoholu pa sem resen. Manj ga je, bolj imaš sproščene misli in več je psihedelije. Alkohol je težka droga, ki te pasivizira, zato je v Sloveniji tako rekoč zastonj – da se z nami lahko počne kar koli. Zato pa sam ne pijem več alkohola.

Vaš prvi singel ima naslov Sve što je iza nas. V kolikšni meri gre za avtobiografsko besedilo?
JŠ: Ravno zadnjič smo ugotovili, da mogoče je. Potrebovali smo okoli 15 vaj, da smo to ugotovili (smeh). Ta pa mogoče izvira iz sproščenega ozračja, v katerem smo preigravali, saj smo v svoji karieri doživeli že toliko nepotrebnih sporov in toliko se že poznamo med sabo oz. sami sebe še najbolj, da vemo, da nam ni treba ponavljati istih napak, tj. zadovoljevanje egoističnih potreb. Moraš znati premagati tudi svoje muhe, le tako se znajdeš v stanju, v katerem si bil, ko si bil star 17 let. Ko danes poslušam Psycho-Path, mi ni jasno, kako smo lahko takrat delali takšne skladbe. Danes jih ne bi naredili. Zame je prva plošča res najboljša - dobro, danes bi boljše odigral, ampak ne vem, ali bi lahko dobil takšne ideje -, takrat sem bil popolnoma sproščen in neobremenjen.

Kako je danes začeti na novo?
ZČ: Zaj***.
JŠ: Razburljivo. Na prvem koncertu smo bili vznemirjeni kot mali otroci in kot da vsak že ni odigral 500 koncertov.
ZČ: Je celota različnih čustev, ampak najbolje je, če imaš okoli sebi ekipo, ki se razume in nima težav z medosebnimi odnosi. Veselim se kilometrov, ki jih potrebujemo – torej nastopov.
JŠ: Mogoče se to sliši smešno, saj smo sami tako izkušeni glasbeniki.
ZČ: Res je, toda vsak naslednji koncert bo zelo pomemben, ker se bo to poznalo na naši glasbi. Že zdaj opažamo razliko, kako smo napredovali od začetnih preigravanj. Skladbe že igramo tekoče, saj smo že toliko sproščeni, da ne razmišljamo, kako gre aranžma itd.
JŠ: Iz tega, kar ti pripovedujeva, je jasno, da se ne moreva identificirati z oznako superskupina, ker se tudi ne moremo tako počuti. Ne počutimo se superiorni v primerjavi s sabo ali drugimi. Gre za nov začetek. Lepo je. Res pa je, da za kar bi včasih potrebovali dve ali tri leta, smo zdaj dosegli v štirih mesecih.

Kljub temu ne boste ubežali oznaki superskupina.
JŠ: Saj se tudi ne bomo borili proti njej. Toda ko smo zadnjič prebrali nekje superskupina, smo si rekli: "Dobro, ne bomo ji ušli." Ampak ni mi všeč. Tudi pri drugih mi ni všeč ta oznaka.
ZČ: V meni to izziva nasproti učinek. Ne motivira me. Takšen kompliment mi je v breme. Raje vidim, da smo bend, ki govori svojo zgodbo in dopušča ljudem, da se z nami identificira. Ne bomo prodajali pameti in govorili otrokom, da gredo na ulice in se uprejo sistemu, mečejo kamenje … Tega ni v naši glasbi in to mi je všeč. Na našem prvem koncertu v Zagrebu mi je bilo všeč prav to, da ni nihče zahteval skladb od Majk. In zakaj? Ker zvenimo popolnoma drugače. In to se mi zdi super, ker vsi po prvih taktih ugotovijo, da naša glasba nima prav nobene povezave z Majkami.

Zoran, vaše solaže na kitari ostajajo, zdaj pa to povezujete vse skupaj še s petjem. Kako zahtevna naloga je to?
ZČ: Zelo, ker ni potrebe, da sem nori pevec, ampak moram biti dovolj prepričljiv za občinstvo. Želim pustiti vtis.
JŠ: Želim si, da pridemo do te točke, da se ve, kdo poje. Da je to Zoki. In temu smo že zelo blizu. Ne iščemo novega Tomija, Bareta …
ZČ: Zaradi naše glasbe želimo postati boljši. Ko sem se začel zavedati zahtevnosti nove naloge, sem začel obiskovati ure petja v Zagrebu, samo da v glavi ugotovim, kakšna je tehnika, od kod izhaja glas. Edina uganka pri meni ostaja pisanje besedil. Tu imam še rahlo pomoč svojih prijateljev. Šiljo iz Gatuza mi je napisal besedila za prve tri skladbe, ampak počasi postajam tudi v tem elementu samostojen.

Ali potrebuje skupina karizmatičnega posameznika, da izstopa v skupini?
JŠ: Seveda ga potrebuje. Še bolje je, če so štirje.

So lahko štirje?
JŠ: Seveda. Saj smo.

Koliko ste vi štirje konfliktni?
JŠ: Smo, ampak vemo, kako doseči spravo. Konflikt mora obstajati. Brez njega ni nič. To je normalna stvar. Če imaš skupino, imaš težave. Težave so zato, da se rešijo. Rešil pa jih ne boš z molkom. Misli pa tudi ne znamo brati. Ampak kako se spreš, je pa odvisno od posameznika. Občasno obstajajo občutki negotovosti, toda to je običajno za ustvarjalca, da se vpraša, ali je na pravi poti ali ni.
ZČ: Lepo je, ker imamo okoli sebe ljudi, ki se zavedajo, da smo ekipa. Ko si vprašala, ali skupina potrebuje karizmatičnega posameznika … Dolgo sem igral s takšnim človekom in se že prenajedel te karizme ter obsedenosti ljudi z določenimi osebami, ko sem ugotovil, da gre za navadno sranje. Ti ljudje so po navadi egomanijaki, so ljudje, ki črpajo energijo. So vampirji, ki sesajo kri.
JŠ: Če nadaljujem … Vsak zase nima toliko karizme, kot jo imamo vsi skupaj. Sicer pa lahko potrdim to, kar pravi Zoran o karizmatičnih posameznikih. Imam podobne izkušnje.

Sta se počutila zapostavljena v vajinih prejšnjih skupinah?
JŠ: Ne. Nisem takšen tip človeka. Glej, basisti in kitaristi v skupinah – razen če nisi Eddie Van Halen – smo vezisti. On je levo krilo, asistira za gol. Basist pa je zadnji vezni igralec. Tako se moraš vesti, ko si v ekipi, moraš opravljati svojo vlogo. Zdaj pa je druga taktična postavitev. Smo brez napadalca, bolj smo podobni Barceloni. Ampak gremo kot pri malem nogometu: vsi na gol. Vsi ga želimo zabiti.

Klišejsko vprašanje za konec: kakšni so časi za rokenrol?
JŠ: Mi se imamo dobro. Za rokenrol so vedno dobri čas. To je podobno kot vreme, tako kot se ti počutiš, takšno je.
ZČ: Rokenrol je bil vedno najmočnejši v kriznih časih.
JŠ: Kot rečemo v Prekmurju – kar je ponarodelo od Steklih psov: "Če si narediš, se ti marsikaj dogaja." Ne razumem več tega jokanja, da ni čas kitarske glasbe, da je čas za Modrijane. Briga me. Saj ne delam zaradi trendov in drugih. Seveda si želiš, da boš zadovoljil določen segment občinstva, ampak … Kot mi je dejala neka evangeličanska duhovnica z Goričkega: "Veš, zakaj ni ljudi v cerkvi? Ker se mi ne znamo prilagoditi duhovnim zahtevam ljudem." Zato pa verjetno ljudje hodijo na jogo in se dotikajo kamnov. Mogoče je podobno pri določeni glasbi. Kaj pa vem? Potrebujem rokenrol. Če pa hočem biti pridigar, pa moram znati privabiti ljudi. To je naslednja stopnja.