Občinstvo je sredi Ljubljane navdušil v spremstvu svojih Instruktorjev, s svojimi starimi in novimi uspešnicami pa so oboževalce razveseljevali dve uri.

Začetek koncerta je bil napovedan za 21.00, vendar se je začel z več kot enourno zamudo. Med tem časom so obiskovalce kratkočasili zvoki starega jugo rocka, a večina se je vseeno nestrpno prestopala in čakala svojega ljubljenca.

Bajaga je koncert začel z nežnejšimi zvoki in številni so se prestrašili, da bo celoten koncert potekal v takem vzdušju. Njihov strah je bil odveč, saj je pevec z veseljaškimi melodijami, kot so Verujem, ne verujem in Lepa Janja, ribareva kći, kmalu dvignil roke praktično vsem obiskovalcem. Žal pa se je hitro vrnil k baladam in oboževalci so njegove legendarne pesmi, kot je Plavi safir, dočakali šele v drugi polovici koncerta.

Prijatelji moji ...
Vrelišče je Bajaga dosegel na koncu, ko je zagiral in zapel Moji drugovi. Takrat sta se mu na odru pridružila tudi pevec Plavega orkestra Saša Lošić ter naš režiser in igralec Branko Djurić - Djuro, ki sta prepevala in poplesavala skupaj z njim. Občinstvo so takrat spravili v popolni delirij, Bajaga pa je po koncu te pesmi snel kitaro in jo pohodil ter odšel iz odra. Žvižgi oboževalcev pa so ga seveda priklicali nazaj, zato jih je nagradil še z nekajminutnim nastopom.

Mešani občutki
Med odhajanjem iz dvorane smo na ušesa ujeli kar nekaj pogovorov med obiskovalci. Nekateri so bili nad koncertom poponoma navdušeni, vendar je šlo večinoma za najbolj goreče oboževalce, ki bi jim bilo vseeno, tudi če bi njihov ljubljenec dve uri samo sedel na odru in mrmral uspavanko. Kar nekaj pa se jih je pritoževalo nad (pre)glasnim ozvočenjem in nad tem, da jih je Bajaga pustil brez legendarnih Muzika na struju, Tamara, Zvezda, Tekila gerila ... Kakor koli že, Bajaga je svojimi pesmimi Slovencem na obrazu še enkrat narisal nasmeh in jih pripravil do poskakovanja. In to je tisto, kar šteje največ.

T. H.