Prav zaradi omenjenega koncerta se je v zadnjem mesecu pogovarjal s predstavniki skorajda vseh domačih medijev. Mineva pet let od izdaje zadnjega studijskega albuma Plavega orkestra, vmes je Lošić ustvarjal predvsem glasbo za filme. Toda skupine ni nikoli zanemaril. "Mi se nismo nikoli spremenili, spremenili so se ljudje okoli nas," je poudaril v pogovoru pevec in avtor.

Spremenili pa so se tudi časi. Tako se je skupina, ki je nastala leta 1981, znašla v popolnoma drugem okolju, kot je nastala. "Danes obstajata vzporedno kultura zvezd resničnostnih šovov in popularna kultura s klasičnimi zvezdami, ki so igralci, pevci, režiserji. Drugi zraven drugih na Facebooku, Instagramu … Anonimni in znani. Amaterji in profesionalci. Z istim hrepenenjem po instantni slavi," je še dodal Lošić.

Več pa si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Najprej bi vam rada čestitala za vašo pravilno napoved, ko sem vas pred petimi leti vprašala, katera skupina ima možnosti, da postane novi Plavi orkestar, in ste izpostavili Dubiozo Kolektiv.
Sem dobro napovedal?

Po mojem mnenju da. Po vašem?
Smo dobri prijatelji in pogosto se slišimo z njimi. Od nas so mlajši, ampak se z njimi razumemo na neki "transčasovni" način. Mislim, da imamo veliko skupnih točk: od smisla za humor, podobnega načina razmišljanja do pogleda na različne življenjske teme. Zanimivo je, da jim je uspel največji prodor v tujino med našimi skupinami, ampak to jih ni prevzelo. Slava jih ni odnesla. So kolektiv, ki ne pozna nečimrnosti in ne širi občutka pomembnosti. So manekeni normalnosti, tako kot Plavi orkestar. In morda se zato tako dobro razumemo. Ko smo se srečali prvič, sem dobil občutek, kot da smo stari prijatelji iz šolskih dni ... oziroma da jih poznam že vrsto let.

Kako to, da vas ni slava odnesla?
Ne vem. Deloma zato, ker smo odraščali v Sarajevu. Tam so vsakogar, ki je razširil svoja krila pomembnosti, ljudje na ulici spustili na tla. Spomnim se, kako je krožila zgodba o našem edinem pisatelju, ki je prejel Nobelovo nagrado, Ivu Andriću. Urbana legenda pravi, da se je naslednji dan po prejemu največje nagrade v svetu književnosti sprehodil po ulicah Sarajeva. Dva nepridiprava sta se usedla pred mestno kavarno Park in prvi je vprašal drugega: "Kdo je to?" Drugi mu je odgovoril: "Ivo Andrić, pisatelj. Dobil je Nobelovo nagrado." Prvi je nato zobal neke semenke in posmehljivo zakričal: "Hej, pisatelj! Kako gre kaj pisanje?" Andrić se je vrnil v svoje stanovanje in spustil žaluzije na oknih.

Podobno je bilo z Danisom Tanovićem. Prav tako urbana legenda pravi: ko je Danis prejel oskarja, so se spet pojavili nepridipravi in začeli kričati za njim: "Halo, igralec." Ker niso vedeli, da je režiser. Za mano so kričali vse življenje: "Halo, kapa!" V Sarajevu vam nikoli niso pustili, da bi poleteli. V Beogradu in Zagrebu je drugače, tam estradnike obravnavajo kot velike zvezde.

Eden izmed številnih od nekdaj, torej.
Točno tako. In tudi na tak način so nas vzgojili. Mi se nismo nikoli spremenili, spremenili so se ljudje okoli nas.

Kako danes definirate popularnost?
Zdi se, da se je uresničila napoved Andyja Warhola, da bo v prihodnosti vsakdo dobil svojih 15 minut slave. Toda kot kaže, kmalu Warholov ideal sploh ne bo več mogoč: zvezd bo na koncu toliko, da sploh ne bodo več dobile, doživele svojega termina.

Danes ne obstajajo več neobjavljeni avtorji. Vse se je toliko demokratiziralo, da lahko vsakdo posname kakovostni videospot z brezpilotnim letalnikom, vsak lahko na svojem prenosnem računalniku posname album, zmontira film ... Danes so vsi blogerji, vsi so kolumnisti, oblikovalci, fotografi ... Ne obstajajo več uredniški filtri. Nihče več ne presoja, kaj je objave vredno in kaj ni. Vsi objavljajo vse. Danes obstajata vzporedno kultura zvezd resničnostnih šovov in popularna kultura s klasičnimi zvezdami, ki so igralci, pevci, režiserji. Drugi zraven drugih na Facebooku, Instagramu … Anonimni in znani. Amaterji in profesionalci. Z istim hrepenenjem po instantni slavi. Kot je nekoč dejal Marcel Štefančič, jr.: "Zvezdniki resničnostnih šovov so najprej imitirali estradne zvezdnike, zdaj pa je prav nasprotno: estradni zvezdniki so začeli imitirati zvezdnike resničnostnih šovov, torej svoje lastne imitatorje. Se lahko zgodi kaj hujšega?"

Tako da pridemo do absurda – mešanja resničnostne in popularne kulture, kot da smo ujeti v nekem nadrealnem vrtiljaku, polnem mutantov neke nove ekshibicionistične dobe.

Kako to, da vas ni nihče zvabil na mesto žiranta v glasbenih resničnostnih šovih?
Pred najinim pogovorom so me klicali z neke komercialne televizije, kjer so me povabili, da bi se preizkusil kot član žirije v njihovem šovu. V preteklosti pa so me klicali vsaj 50-krat. Do zdaj bi lahko verjetno kupil že nekaj stanovanj za ta denar, ki so mi ga ponujali (smeh).

Zakaj snubitve niso uspele?
Ne znam pojasniti, ampak prevzema me veliko nelagodje ob misli, da bi bil član žirije. Zdi se mi, da bi bil slab za šov, dolgočasen. Verjetno bi se ves čas slabo počutil in bi vse le hvalil. Morda zato, ker mi moj značaj ne dopušča, da bi recimo nekemu mlademu človeku rekel, da bi se moral bolje pripraviti na nastop ali pa naj se raje prime drugega dela. Preprosto, nisem sposoben rušiti sanj. Vem, kako bi se počutil sam, če bi kakšna žirija v živo ocenjevala moje delo. Mogoče je to eden izmed razlogov. Drugi pa tiči v tem, da nisem nikoli hodil v smer, v katero so šli vsi. Vedno sem tekel v drugo smer. Nekateri moji kolegi pravijo, da sodelovanje v tovrstnih resničnostnih žirijah podaljšuje kariere, polni dvorane. Verjamem, da je to res.

Toda kot kaže, bodo kmalu ustvarili šov, kjer se izbira najboljši žirant ... kjer bi žirija izbirala žirijo. Ali pa, kot mi je razkril neki prijatelj producent, kmalu se bo pojavil šov, v katerem bo žirija izbirala najboljšo družino: mamo, očeta, babico ...

Poleg tega pa so vsi postali številka – govorim o tekmovalcih v šovih, ki čakajo na svojo priložnost. Hkrati pa so številke postale vedno bolj prisotne v naši družbi. Tega se zavedajo tudi oglaševalci koncertov in glasbeniki, ki na račun 5., 10., 24. obletnice vabijo ljudi na svoje koncerte. Še več: zadnja turneja, šesta zadnja turneja … Kako gledate na te trike?
Včasih ne razumem, da javne osebnosti, kot smo recimo mi, proslavljajo obletnice: 15 let sebe, 30 let od zadnje poslovilne turneje, zlata ura za 70 let mojega dela in obstoja ... Zakaj? Moja generacija je izhajala iz zibelke panka in novega vala. Iz cinizma osemdesetih let. Posledično samovšečni jubileji, zaokroževanje karier in druge patetične stvari niso bili nikoli blizu našemu načinu razmišljanja.

Po drugi strani je težko verjeti, da občinstvo še vedno verjame tem nerodnim trženjskim trikom. Podobno je s poslovnimi turnejami in z gosti presenečenja.

Spoznanje, da kariera Plavega orkestra traja že toliko časa, se mi zdi strašljivo. Nerodno mi je, ko napovem na koncertu: "Zdaj pa pesem iz leta 1986." To, da smo skupina iz prejšnjega stoletja in da smo izdali prvi album na vinilu, me niti najmanj ne navdušuje ... Občutek, da že tako dolgo obstajamo, je strašljiv.

Kakšen je vaš odnos do skladb, ki ste jih ponudili poslušalcem na prvencu? Se kdaj primete za glavo, češ kaj ste ustvarili, danes bi vse spremenili, če bi lahko?
Pesmi so preživele preizkus časa, ampak se mi zdi, da takšnih ne bi mogel nikoli več napisati. Iskreno: nikakor se ne morem poistovetiti s tistim časom. Bil sem študent na umetnostni akademiji, smer oblikovanje proizvodov. In pravzaprav sem oblikoval svoj lik. Loša je moj najuspešnejši dizajn. Tudi drugi v skupini so oblikovali svojo javno podobo. Na prvem albumu Soldatski bal nas vidite kot izmišljene like – alter ege. Takšni nismo bili samo mi, ampak vse skupine iz tistega obdobja. Vsi so si predstavljali, da so drugačni. Celo gibanje Novi primitivizem je temeljilo na izmišljenih likih in lažnih imenih. Ko gledam podobe sebe iz tistega obdobja, se mi zdi, kot da je tam nekdo drug. Včasih imam občutek, da so mi zamenjali možgane in da gledam nekoga drugega v tistem obdobju. Tako, kot ga vi. Kot da tega nisem doživel. Ne spomnim se veliko – nekih orisov, skic dogodkov. Na splošno je zanimivo, za kaj se odločijo človeški možgani, da si bodo zapomnili.

Po navadi si zapomnimo travmatične dogodke, medtem ko pozabimo na lepe trenutke. Kako je bilo v vašem primeru?
Da ... Ali pa kakšne nenavadne, morda celo bizarne dogodke. Spomini na lepe trenutke pa se mi zdijo kot bajka, kot sanje. Kot romantično obdobje, ki so ga prikazovali v francoskih filmih iz 80. let prejšnjega stoletja ... ki se začnejo nekje na Azurni obali s prizori belega avtomobila, ki se spušča po strmi ulici do morja - s pastelnimi barvami in brezskrbno glasbeno podlago, ki pomirja.

Spomnim se vreščanja. Imeli smo velike komplekse, da nas bodo starejši glasbeniki začeli doživljati kot slabe glasbenike, ki se na odru ne slišijo zaradi vreščanja. To nas je zelo frustriralo. Spomnim se, kako smo decembra 1985 podpisovali plošče v Ljubljani v podhodu Name, kjer je bila včasih kultna prodajalna vinilnih plošč in kaset. Vem, da se je na Trgu republike zbralo nekaj tisoč ljudi, ki niso prišli do podhoda. Policisti niso zmogli krotiti najstnikov, zato so jih nežno potiskali stran, oni pa so ustvarili takšen pritisk, da je po diagonali počilo steklo v tej veliki izložbi Name. Prodajalke so obledele in se skrile pod pult. Mislili smo, da je to konec naših karier. K sreči se je vse dobro končalo. Steklo se ni sesulo, ostala je samo počena linija na njem. Vendar nikoli ne bom pozabil tistega tihega zvoka, ko je pokalo steklo. Strašljivo.

Si predstavljate, da bi bilo okoli vas še tisoče prenosnih telefonov, ki bi to snemali, kot je to v navadi danes?
Da, to bi verjetno takoj postala spletna uspešnica.

Ljudje so v Plavem orkestru vedno videli dejavnik stabilnosti – nekaj, kar jih je spominjalo na njihovo mladost. Kako pa je bilo v vašem primeru? Se človek navadi razprodanih dvoran? Vam ljudje, ki pridejo na koncert, predstavljajo dejavnik stabilnosti?
Če povem po resnici, se težko postavim v vlogo analitika in gledam na vse skupaj objektivno. Težko analiziram, ampak opažam. Ko smo igrali v Sarajevu 19. avgusta letos - s tem koncertom smo tudi začeli turnejo Everblue -, je bilo več kot 50.000 ljudi. Zame je bilo najpomembnejše občutenje, da nas je Sarajevo doživelo kot enega izmed stebrov njegovega duha. Po koncertu so ljudje prihajali do nas, ampak takšni, ki sploh ne hodijo na koncerte ali ven. Prišli so do nas in nam govorili, da jim je koncert veliko pomenil: "Dal nam je upanje. Spoznali smo, da nismo sami."

Nato pa je konceptualni umetnik Damir Nikšić še dodal, da "ko misliš, da je vse le slabo, pride Plavi orkestar in ti da upanje do naslednjega obupa". Nikakor nisem mogel razumeti, kaj dajemo ljudem. Ne živimo v lahkih časih in verjetno jim v teh dveh urah dajemo lepo iluzijo, neki poljub življenja, da vsaj za trenutek pozabijo na vse. Verjetno jih spominjamo na dobre stare čase, toda ob tem ne tonemo v melanholijo. Ohranjamo optimizem. Smo zelo srčni. Imamo energijo in iskrenost, ki jima ne dovolimo, da nas zapustita.

Nikoli nismo bili 'kul' bend. Smo tipični 'uncool' bend. Vsi so videti nevarnejši, bolj mistični, bolje so oblečeni, imajo boljše videospote in bolj sproducirane skladbe ter fantastične, precizne izjave. Mi smo kot blago z napako. Kot da iščemo poetiko v nečem nepopolnem, kot da bo pri nas nekaj vsak čas razpadlo. In od tod črpamo našo poetiko. Koncerte začnemo pri 120 udarcih na minuto in končamo pri 160. In ljudje začutijo to nepopolnost. In tako je, verjetno, tudi življenje.

Vlado Kreslin je dejal: "Ne moreš gledati nazaj in živeti od tega." Do katere mere se strinjate z njegovo izjavo?
Človek vedno misli, da je bil srečen na neki točki v preteklosti ali da bo srečen na neki točki v prihodnosti ... Življenje mine v intervalu med tema dvema točkama. Kot pravi Lennon: "Življenje je tisto, kar se zgodi, medtem ko ste zaposleni z drugimi načrti."

Drugače se pa strinjam z Vladom. Tudi meni se zdi patetično, ko nekdo reče: "Ah, kako je bilo včasih super ..." Ne vzdihujem za dobrimi starimi časi. Vsi stari časi so vedno dobri. Zanima me prav ta čas, zdaj.

Ne vem, ali veste, da sem bil eden izmed prvih stotih uporabnikov spleta v regiji, tudi po zaslugi kralja kiberprostora Jonasa Žnidaršiča. Dolgo sem že v spletnem prostoru, od leta 1993. Mogoče predolgo ... Včasih mi je bilo žal, da ne bom živel tisoč let, da bi videl, kako bo takrat. Na začetku sem se počutil, kot da nisem niti na spletu niti na Zemlji. Bil sem pravi informacijski "frik" - "human being version 2.0". Danes sem prenasičen z informacijami in spletom. Disk je poln.

Je to razlog, da ste se usmerili v ustvarjanje filmske glasbe? Prenasičenje? Kaj vam je tako ljubo pri ustvarjanju glasbe za filme? Mogoče to, da sodeluje tudi tišina?
Pri ustvarjanju filmske glasbe začel sem uživati v, reciva temu, razkošju drugega plana. Že od devetnajstega leta naprej sem človek, ki ga neprestano opazujejo ... na Trgu bana Jelačiča, na plaži na Hvaru, na Prešernovem trgu, v kateri koli 'kafani' v Sarajevu … Kamor koli pridem, vedno vidim šepetajoče ljudi. Ko sem odkril delo v filmu, je bilo to zame zelo terapevtsko. In na ta način sem si počasi reprogramiral življenje, tako da se zdaj veselim prijetne starosti. Pravzaprav sem jo še dobro odnesel, da nisem popolnoma depersonalizirana oseba. Ker sem imel pred tem zelo burno obdobje. Takrat je bilo dobro samo tam gor - na odru. Tistega se nisem in se ne bom nikoli naveličal. Vse drugo …

V vseh teh letih ste ustvarili tudi skladbe, ki so pustile pečat na slovenskem glasbenem prizorišču, med njimi pred 20 leti Jagode in čokolada, Zbudi se. Kako gledate na to zapuščino, ki ste jo pustili v slovenski glasbi?
Včasih je težko govoriti o sebi, ker obstaja nevarnost, da človek deluje hvalisav. Lahko rečem, da sem ponosen, da sem pustil sled v slovenski kulturi s filmi, kot so Outsider, Petelini zajtrk, Kajmak in marmelada, Zvenenje v glavi, z gledališkimi predstavami, kot je recimo Bakhantke Vita Tauferja, s pesmimi Gardelin, Jagode in Čokolada, Nika ter številnimi drugimi. Za svoje delo sem dobil nagrado vesna za najboljšo filmsko glasbo, s pesmijo Zbudi se predstavljal Slovenijo na Evroviziji … Posebno sem vesel, da vsako pomlad, ko se sprehodim po ljubljanskih ulicah, slišim maturante prepevati Bolje biti pijan nego star ali Good bye Teens - kot neke brezčasne maturantske himne.

Rad pa bi se preizkusil v pisanju muzikala, ki bi vseboval … ki bi bil navdihnjen s slovensko tradicionalno glasbo.

Kako se počuti človek, ki je ves čas govoril, da bi rad preživel svoj preostanek življenja na otoku, nazaj v Sarajevu? Je ideja o selitvi na otok še aktualna?
Če bi moral določiti svojo bazo za prihodnost, potem bi to bil otok Hvar. Na Hvaru sem prvič prišel kot otrok s pokojno mamo z ladjo Karlovac, najmanjšo iz Jadrolinijeve flote belih parnih ladij, ki so jo ljubkovalno imenovali "orehova lupinica". Od takrat nisem zamudil niti enega poletja niti ene zime, da bi obiskal otok, ki je postal del mojega življenja. Tam so moji prijatelji iz otroštva, tam bi se rad postaral. To je moja dokončna odločitev.