Pevka, kot pravijo nekateri, z angelskim glasom in rockovska legenda iz Buldožerjev, ki je obenem tudi eden največjih studijskih producentov pri nas, zase pravita, da sta "občutkarja".
Borut Činč in Severa Gjurin sta se začutila pred štirimi leti, ko sta se namenila skupaj interpretirati Jimmyja Hendrixa. Občutki so ju zanesli na drugo pot in nazadnje je nastal album abstraktne newageovske meditativne glasbe z naslovom Časovne skice.

Sedem skladb brez besedila. Le abstraktni medidativni zlogi Severe, ki obenem preigrava strune akustične kitare, in Činč na kultnih orglah hamond, s katerimi letos praznujeta že štirideseto obletnico skupnega življenja. "Ja, včasih so delali kakovostne stvari, ki niso bile naravnane potrošniško in se niso uničile dva dni po tem, ko poteče garancija," brezhibno delovanje orgel, ki jih med drugim slišimo v vseh uspešnicah njegove znamenite jugoslovanske rockzasedbe Buldožer, pojasni Činč.

Nekatere skladbe so dolge tudi do dvajset minut, zato si ne obetata, da bo katera izmed njih postala radijska uspešnica. To niti ni bil njun cilj. Koncerte pa vseeno načrtujeta, a tudi te na bolj nenavadnih lokacijah. Predstavljata si cerkve, gradove, botanične vrtove. Dva datuma že imata. Junija bosta nastopila na gradu Strmol in na terasi Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi v Ljubljani.

O tem, kako je plošča odlična terapija za sproščanje, kaj se skriva za abstraktnimi naslovi, in kakšne barve je njuna glasba, smo se z ustvarjalcema pogovarjali po uradni predstavitvi njune plošče.

Zavedate se, da pesmi niso nujno primerne za na radio. Verjetno vseeno ne bi bili proti predvajanju?
Severa: Pravzaprav je bila skladba BN3, ki je bolj koherentna in krajša, dolga okoli štiri minute, pred dvema letoma že prvič predvajana na radiu in doživela precej lep odziv. V bistvu že imamo radijski hit (smeh).

Morda so dvajsetminutne pesmi z vašega albuma, če sem malce cinična, primerne tudi za tista radijska uredništva, ki kvoto predvajanja slovenske glasbe pokrivajo ponoči.
Činč: Odlično, ja, bodo imeli tehniki manj dela (smeh).

Severa: Radii seveda težijo k temu, da so pesmi čim bolj kratke in instantne. Zato včasih tudi režejo komade. Ne le na začetku in koncu, dogaja se že, da jih režejo vmes.

Činč: Ne zavedajo se, da je to tako, kot če bi prišel v galerijo in malo porezal slike. Pesmi so avtorsko delo, zaključena celota.

Ste kdaj na ta račun kakšnemu radiu prepovedali predvajanje svojih pesmi?
Severa: To so zanimiva vprašanja in marsikaj bi lahko povedala, a se zdaj ne bi spuščala v to. Mislim, da bi vsak avtor moral prepovedati tovrstne posege v svoje delo.

Činč: Vsaj vprašati bi morali avtorja, ali jim rez dovoli. Še lepše bi seveda bilo, če bi prosil avtorja, da reze naredi sam, ker on točno ve, kje bi bili primerni.

Severa: Midva se sicer zavedava logike, da najina počasna osemnajstminutna skladba nima prostora v nekem rednem radijskem programu, na to jasno niti nisva računala. Je pa zanimivo, klasična glasba te težave nima. Če je simfonija dolga eno uro, to spoštujemo.

Morda bi bila vajina glasba super za kakšen projekt umirjanja agresivnih voznikov.
Severa: Seveda, smo se pogovarjali.

Činč: Lahko bi sodelovali z ministrstvom za promet (smeh).

Po drugi strani bi se pa voznik lahko preveč sprostil in zaspal.
Severa: Tudi na to smo pomislili. Ker glasba res sprošča.

Činč: Zanimiv projekt bi bil, da bi služila kot kazen za prehitre voznike, bi morali potem tri tedne poslušati najino ploščo (smeh).

Severa: Ne, no, glasba kot kazen? To je vseeno malo negativen pristop, a ni ?

Činč: Če bi učinkovalo, zakaj pa ne (smeh).

Verjetno se strinjata, da k prepoznavnosti albuma pripomore to, da vaju poznamo na račun bolj komercialnih projektov. Ena najbolj priljubljenih vokalistk in rockovska zvezda. Album takoj pritegne več pozornosti.
Severa: Seveda. Lažje pride do ljudi, ampak je vseeno prav, da se tudi neprepoznavni lotijo takšnih projektov, če čutijo takšno glasbo.

Trenutno vsako stvar ovrednotimo glede na gospodarsko krizo. Pa dajmo še tokrat. Včasih se je težko prepustiti kreativnosti in ignorirati položnice, ki se nabirajo. Zdaj je ta trenutek preračunljivosti verjetno tudi pri umetnikih, ki so vedno bolj prepuščeni sami sebi in se posledično zatekajo v komercialne projekte, kjer je več denarja.
Činč: Komercialni uspeh včasih dojemamo napačno. Velikokrat se zgodi, da največji uspeh dobi neka pesem, ki si je drznila biti drugačna. Ker odstopa in je ravno zaradi tega, ironično, nazadnje še najbolj komercialna od vseh. V pozitivnem smislu. Najslabše je delati po trendu, zato ker se pač nekaj prodaja.

Newageovska meditacijska glasba se kljub temu verjetno s težavo znajde na vrhu glasbenih lestvic.
Činč: Če si ustvarjalec po duši, o teh stvareh res sploh ne razmišljaš. Problem je, da delaš stvari obrtniško, z agendo, da boš oponašal trend in prodajal. V resnici ni samo po sebi slabo, če je delo nečemu podobno, če si delal zato, ker ti je bilo iskreno všeč. Pravi hiti z dušo bodo imeli isti naboj tudi čez trideset let. Prestanejo test časa in predmet interpretacije novih izvajalcev.

Omenili ste tudi, da bi album lahko bil filmska glasba. Kakšen film si predstavljate, da bi to bil?
Severa: Težko rečem. Morda kaj v smislu pokrajine, idile ...

Tipa Gospodar prstanov?
Severa: Ja, ampak tam je mogoče preveč dogajanja, sociologije in žmohta. Morda kaj bolj subtilnega. Zdi se mi, da zna koga pritegniti.

Pesmi večinoma nosijo abstraktne naslove, tako kot je to po navadi pri abstraktnih likovnih delih, ki tudi prepuščajo interpretacijo odjemalcu umetnosti. Prva si je vseeno prislužila ubesedeni naslov- "Popopoldanska". Zakaj?

Činč: Ta komad je Severa posnela sama s kitaro v času, ko sva se lotila projekta Hendrix in je za razliko od ostalih nastal pozno popoldne, pred mrakom, v času somraka. Druge pa ponoči.

Severa: Gre za tisti občutek po kosilu, ko si ves mehak. Zato se s tem komadom plošča tudi začne, potem pa se zgodba nadaljuje v noč. Takšen je bil nazadnje tudi koncept albuma.

BN na albumu označuje pesmi brez naslova. Uporabili ste številke 1, 3 in 9. Kaj se je zgodilo z vmesnimi?
Severa: Ne, to ni bil vrstni red, to so pravljična števila, ki pa so si med seboj različna. Enka je na primer zelo osamljena oziroma samostojna, trojka je nekakšna triada …

Činč: No, enica je bila tudi v resnici prva. Bilo je še nekaj "BN-jev", ki pa niso bili oštevilčeni.

Severa: Za BN 9 sva na primer začutila, da mora biti devet in čisto nič drugega.

Kako meditativno glasbo, ki jo posnameš, potem še enkrat enako izvajaš?
Činč: To sta dva različna koncepta. Ko sva snemala, je bilo iz "nule", zdaj, ko bova nastopala, pa imava te občutke že v sebi in jih bova potem samo podoživljala.

Je mogoče, da glede na občutje med nastopom "vuvuvu" postane na primer "vavava"?
Severa: Ne, to pa ne. To je naslov pesmi, sicer ne bi bilo tako naslovljeno. Nekaterih stvari, okvirov, se pač moraš držati.

Junija boste nastopali na gradu in na terasi muzeja. Izrazili ste tudi željo po nastopu v cerkvah in botaničnem vrtu. Kako človek takšno glasbo posluša na koncertu? Zdi se kot glasba, ob poslušanju katere moraš ležati in meditirati.
Severa: Smo razmišljali tudi v tej smeri, da bi obiskovalce polegli, ja (smeh). Ne, resno, če jim bo prostor dopuščal, zelo podpiram tudi to, da si razgrnejo kakšno odejo in uživajo v ležečem položaju.

Severa, vi ste sicer likovna umetnica. Če bi morali album opisati z barvami, katera se vam zdi, da prevladuje?
Severa: Morda malo takšen, bel, temno moder in vijoličast, kakršna je tudi vizualna podoba plošče, a ne nujno. Lahko je zelo raznobarven.

Činč: To je tako kot drevo pred nami. Ko je oblačno. ima čisto drug odtenek zelene, kot pa takrat, ko ga obsije sonce.

Nekje sem prebrala, da je album namenjen ljudem, ki imajo radi mir, a ne marajo tišine. Sta taka tudi vidva, ne preneseta tišine?
Činč: Normalno je, da ima vsak človek rad tudi tišino.
Severa: Tudi jaz. Včasih je razpoloženje pač takšno, da prija samo tišina.