Predstavnik stare nemške šole mojstrstva za gramofonskimi ploščami se je pod vtisom besed Keitha Richardsa, ki je v svoji knjigi zapisal, da je začel igrati kitaro zaradi deklet, začel poigravati s to mislijo in nekoč v šali izjavil, da so tudi njega motivirale predstavnice ženskega spola. Danes priznava, da so ženske pomembne zanj predvsem, ko pogleda na plesišče – saj so ključ do dobrega vzdušja na njem. Novy svojih nastopov ne omejuje le na klube, med drugim je letos nastopil na viniškem Schengenfestu, zdaj pa se vrača v prestolnico, kjer bo nastopil na jesenskem ExcessDNitu.

Eden izmed najbolj znanih didžejev, že skoraj inventar v klubu Space na Ibizi, pravi, da v svojih začetkih – ko so didžeji na nastop v Nemčiji zaslužili po 100 nemških mark – ni niti pomislil, da bi lahko od tega živel. "Poklic didžeja je povsem drugačen od predstave, ki jo imajo današnji otroci. Oni mislijo, da bodo šli v studio, naredili skladbo ali dve in postali superzvezde. Hmmm … Komu bo morda uspelo, večini pa verjetno ne. Mislim, da je biti didžej poseben življenjski slog. Na zabavah moraš dati vse od sebe, oboževati moraš nočno življenje, pravzaprav moraš biti za seks, droge in rokenrol," je dejal Novy.

Celoten pogovor z Novyjem, ki smo ga opravili nekaj dni po njegovem nastopu na Schengenfestu, si lahko preberete spodaj.

Tom, to poletje ste na Schengenfestu držali občinstvo na nogah do samega konca. Kot smo lahko slišali, ste vmes vključili tudi znane komade, kot sta Use Somebody in Sweet Dreams. Kako ustvarite ta izbor? Se lahko v njem znajde kar koli?
To se mi je na tem nastopu zdel dober način za draženje občinstva. Na festivalih, kot je Schengenfest, kjer igrajo tudi rokskupine, je vedno veliko rokerskega občinstva. Mislil sem si, da je to dober razlog za vrtenje takšnih "mash-up" stvari, da združim oba sloga.

Ko ste na odru, komu prilagajate tempo svoje glasbe? Je vse pripravljeno vnaprej ali obstaja prostor za improvizacijo?
Vedno si moram pustiti prostor za improvizacijo. Nikoli nimam povsem vnaprej določenega seta. Imam nekaj komadov, ki jih verjetno zavrtim na vsakem nastopu, a tudi to je začasno in se spreminja iz meseca v mesec. Nekateri komadi prihajajo v set, drugi iz njega izginjajo. Didžej, ki ima vnaprej pripravljen set, ni dober didžej, saj moraš vedno "brati" občinstvo, gledati ljudi in vedeti, ob čem "jim dogaja". Tudi če se odločiš za deep house, progressive house, trance ali kar koli – najprej moraš ustreči množici. Če vrtiš vnaprej določeno glasbo, boš na koncu verjetno suženj lastnega seta.

V intervjujih ste omenili, da ste začeli vrteti glasbo zaradi žensk. Vas še vedno navdihujejo?
To je bila šala (smeh). Takrat sem ravno bral knjigo Keitha Richardsa iz Rolling Stonesov in eden njegovih citatov je, da se je naučil igrati kitaro, da bi osvojil dekleta. Jaz sem to preslikal na didžejsko sceno. Sicer pa so ženske res zelo pomembne, ko pogledam na plesišče. Klub brez žensk bi bil najbolj dolgočasen klub na svetu. No, razen če je gejevski klub. Ko dekleta plešejo in se zabavajo, se zabavajo tudi fantje. Tako to gre.

V današnjem času je oprema za didžeja lažje dosegljiva kot vaših začetkih. Kdo je po vašem mnenju danes sploh didžej?
Didžej je nekdo, ki ima veliko sposobnost zabavati ljudi in tudi karizmo, da ljudi privablja na zabave. O tem lahko razpravljava na dolgo, a jaz sem eden izmed fantov stare šole. Mi smo se učili s pravih gramofonov in že od začetka razmišljali, kako zabavati ljudi. Ko sem se začel ukvarjati z didžejstvom, si niti v sanjah nisem upal pomisliti, da bi od tega lahko živel. To je bilo na začetku devetdesetih, v Nemčiji si za nastop zaslužil po 100 nemških mark. Poklic didžeja je povsem drugačen od predstave, ki jo imajo današnji otroci. Oni mislijo, da bodo šli v studio, naredili skladbo ali dve in postali superzvezde. Hmmm… Komu bo morda uspelo, večini pa verjetno ne. Mislim, da je biti didžej poseben življenjski slog. Na zabavah moraš dati vse od sebe, oboževati moraš nočno življenje, pravzaprav moraš biti za seks, droge in rokenrol.

Sami na Ibizi vrtite že mnogo let. Če izhajate samo iz »norih zabav na Ibizi«, kako se je glasbena ponudba spremenila v tem času? Kakšna se vam zdi danes?
Glasbena scena se niti ni dosti spremenila. Dobro, postala je nekoliko bolj komercialna. Zdaj na Ibizi vrtita Avicii in David Guetta, a še vedno je veliko underground scene in klubskih zabav z nadarjenimi didžeji, kot sta Luke Solomon ali Steve Lawler. Na Ibizi igra smetana svetovnih didžejev že desetletja. Težava je, da se je Ibiza spremenila v izredno drag otok, kjer si običajni žurerji iz delavskega razreda ne morejo več privoščiti dopusta. Po drugi strani je veliko novih žurerskih destinacij, recimo Hrvaška ali pa Grčija in Turčija, kjer je takšen slog zabave čedalje bolj uveljavljen. Klubi na plažah so zdaj po vsem svetu. Ibiza je na tem področju še vedno vodilna, želi pa več bogatih in VIP-gostov, vendar ji manjka "vibe" zanje. Mislim, da želi Ibiza postati novi Saint-Tropez, a to se bo težko izšlo, saj tudi Saint-Tropez ni Ibiza.

Ste tudi sami preživeli počitnice na kakšnih plažah ali je za vami bolj delavno poletje?
Poletje je za didžeja čas trdega dela. Pravkar sem prišel z dolge poletne turneje, glasbo sem vrtel štirinajst noči zapored. Zdaj imam dva prosta dneva, ki ju bom preživel doma z družino, potem pa grem spet za deset dni na turnejo.

Klavdija Kopina