Primorski pevec je vzbudil pozornost javnosti leta 2015, ko je le nekaj dni po festivalu Melodije morja in sonca doživel hudo nesrečo. V Luciji pri Portorožu mu je v cestnem krožišču italijanski voznik izsilil prednost in pri padcu s skuterja se je močno poškodoval. Od tistega temačnega julijskega dne se je spremenilo veliko. Ivančić je po nesreči dobil nov zagon in tega je zapakiral v obliki novega albuma, ki ga je naslovil Med valovi in oblaki.

63-letni pevec danes pravi: "Ko doživiš novo rojstvo, ugotoviš, kdo je ob tebi in kdo so tvoji pravi prijatelji. Glasba pa je zagotovo ostala moja zvesta ljubezen."

Več si lahko preberete v intervjuju spodaj.

Slavko, ostaniva za začetek pri vašem izrazoslovju. Če potegnete črto: kako bi ocenili svojo kariero do zdaj? Ali kaj obžalujete?
Ne. Kar in kako se je zgodilo, se je z razlogom. Vse od nastopanja s Faraoni, sodelovanja z Danilom Kocjančičem, nastopanja z mojo skupino, s katero smo osem let nastopali v tujini … To je bila velika šola zame. Glasbena akademija ne pomeni nič, če ne začutiš glasbe. Sem na zelo dobri poti. Sem zadovoljen. In kar je še pomembneje: občinstvo je zadovoljno. To je zame vredno več kot milijoni evrov. Zgodila se je bolezen, nesreča, ampak preživel sem. In zdaj vidim, da ne bi nič spremenil. Po vseh pretresih lahko podam samo en nasvet: Srce ven. To je najboljše povedal moj pokojni prijatelj Oliver Dragojević: Samo srce daj ven.

Koliko vas je pretresla smrt Dragojevića?
Precej. Velikokrat sva prespala drug pri drugem. Je velik glasbenik in neverjeten človek. Želim si, da bi bil takšen, kot je bil on. Ko sem prišel iz bolnišnice, je prišel do mene in mi rekel: "Slavko, kaj se razburjaš? Ti poješ! Ljudje ti jedo iz roke. Srce ven." In nikoli ne bom pozabil njegove veličine.

Kako se je po tej prelomnici, hudi prometni nesreči, ki se je zgodila leta 2015, spremenil odnos drugih do vas in kako ste vi začeli gledati na svet okoli sebe?
Takoj po nesreči sem ugotovil, kdo je kdo. In to mi je omogočil ta Italijan. Spremenil sem svoje življenje. Želim samo pomagati. Nisem več stari Slavko Ivančić. Hitro sem po prvih koncertih po nesreči ugotovil, da je to bistvo mojega obstoja. Klavir, kitara in občinstvo okoli mene – ali je 5.000 ali 50 ljudi. Najlepši trenutek, ki sem ga doživel, je bil v Avditoriju, ko je 2.000 obiskovalcev vstalo s sedežev, dvignilo roke in z mano odpelo šest kitic skladbe Ko mene več ne bo. Oni so uživali in sam sem bil srečen. Ne zagovarjam več izvajanja norčij po odrih, samo izlivanje srca.

Omenili ste, da želite samo pomagati, kaj vas je pripravilo, da ste se na zadnjih državnozborskih volitvah pojavili na listi stranke SMC?
To je bil en 'kiks'. Izločil sem se iz tega, ko sem malo ugotovil, za kaj gre. Drugače bi pristal v parlamentu, ker so me ljudje ves čas klicali, ko so izvedeli, da sem med kandidati. Toda malo sem vprašal v Ljubljani, kako bi po izvolitvi potekalo moje življenje, in so mi povedali: "Denarja boš imel, kolikor hočeš, stanovanje v Ljubljani, žena bo ostala doma …" Ampak poznam se. Nisem perfekcionist, toda naredil bom vse, da iz sebe iztisnem zadnje atome moči, da delam v korist drugih. In zdravniki so mi odsvetovali, da bi se vsak dan prevažal iz Portoroža v Ljubljano, zato sem se odločil in enostavno odmaknil.

Od kod črpate moč, da najdete še vedno toliko dobrega v tem ne tako idealnem vsakdanjiku?
To imam v genskem zapisu. Po bolnišnicah sem srečeval različne ljudi in med njimi tudi nekega gospoda, ki me je ustavil in dejal: "Pa vi ste Slavko Ivančić. Joj, vas spremljam še iz časov Danila Kocijančiča. Zdaj sem bral v časopisih, kaj se vam je zgodilo …" In sem rekel: "Ja, to sem jaz." Gospod pa mi je odvrnil: "Poglejte, Slavko, te lepe stvari, ki jih vi že leta in leta počnete, se vam zdaj vračajo." In sem še ugotovil, da je zelo pametno, če se odmakneš. Imam prekrasno ženo, otroke in vnuke. In to je vse, kar potrebujem.

Je tudi glasba za vas odmik?
Absolutno. Že zdaj imam v mislih skladbe za nov album. Vmes sem spoznal Roka Lunačka, ki je začutil, kaj želim še povedati, in ta je na papir izlil moje misli. V življenju sem vedno zagovarjal načelo: Če je treba pohvaliti, pohvali. Če je treba kritizirati, to narediš kulturno. Ampak predvsem je treba hvaliti. Toda to boli. Da nekomu rečeš hvala, je vredno milijone evrov. Zame pa je sistem pohvale nekaj, kar najbolj cenim. Nočem 'blefirati'. Ne igram. Poskušam pomagati. Nikoli nisem imel milijonov, kot bi jih imel, če bi bil sin ministra, toda nikoli nisem bil brez denarja. Lepo kulturno.

Se pravi, tudi v kulturi je denar?
Seveda.

Kakšen je vaš nasvet, kako pomagati vsem mladim, ki še prihajajo na glasbeno prizorišče?
Glasbenikom svetujem, naj vadijo, in jim razlagam, da se nič ne zgodi čez noč. Čas gre naprej. Tudi sam želim, da se čim več mladih prijavi na Melodije morja in sonca, kjer sem umetniški direktor. Mladi se morajo prebiti v ospredje. Ampak delajo se razlike med mladimi in starimi. Sprašujem se, zakaj? V 21. stoletju, koga to zanima? Kot predsednik krajevne skupnosti bi sedel z nekom, ki ima nasprotno politično prepričanje od mene in bi za dobro kraja z njim podpisal pogodbo, če bi ta pripomogla k razvoju.

Ste kdaj nastopali za kakšno politično stranko?
Sem. Toda ne razmišljam tako, da bi bilo to narobe. Živim od glasbe in z njo sem preživel družino. Nasmeh in lepa beseda ti odpirata vrata, če si levi ali desni. Ampak to ni formula za uspeh. Takšen sem.

V odstotkih, koliko je bilo v teh letih trdega dela in koliko zabave?
Reciva 50 proti 50. Včasih je bilo veliko več denarja in v 80. letih prejšnjega stoletja sem doživel obdobje, ki je bilo zelo pomembno za slovensko popularno glasbo in slovenščino. Kot Neslovenec bi dal življenje za Portorož.

Kako so bile videti tiste zabave v 80. letih prejšnjega stoletja?
To je bilo strašno. Mladi glasbeniki me sprašujejo, kako je bilo v času Bazarja. In me gledajo odprtih oči. Z zdravnikom Klemnom Grabavcem sva se enkrat pogovarjala o tem in me spraševal, kako sem živel v 80. letih. In sem mu rekel: "Mick Jagger je bil takrat zame pič** dim." Dobesedno. In tako sem tudi živel (smeh).

Kolikokrat ste se počutili, da ste na robu svoje zmogljivosti oz. v stanju, kjer ste želeli ugajati vsem drugim, le sebi ne?
Velikokrat. Moj zdravnik mi je večkrat rekel: "Slavko, požrli te bodo. Obrni ploščo." On mi je rekel po nesreči, da sem sam sebi rešil življenje, ko sem odprl oči. Šele nato so prišli na vrsto zdravniki.

"Dokler vem, kaj hočem, nič me ne ustavi, in vse je mogoče." Je to verz na zadnjem albumu, ki lahko najbolje povzame vaše trenutno razmišljanje?
Lahko. To je slogan. Dovolite mi, da tako razmišljam.

Kdo je tista, ki vas je poiskala med valovi in oblaki, kakor pojete v skladbi Med valovi in oblaki?
Samo Irena me je. Moja soproga.