Wiyaala (njeno polno ime je Noella Wiyaala Nwadei) je afriška glasbena zvezdnica, ki prihaja iz mesta Funsi na severu Gane. V svoji glasbi združuje ljudsko tradicijo s tega območja in sodobne afropop ritme, zato nekateri pri njenem ustvarjanju vlečejo tudi vzporednice z drugimi afriškimi zvezdnicami, kot so Miriam Makeeba, Brenda Fassie in Angelique Kidjo. Wiyaala poje v ganskih jezikih dagaare, sissala, wali in twi, pa tudi v angleščini. Že dobro desetletje predstavlja gansko in afriško glasbo po različnih festivalih po vsem svetu, poleg tega je nastopala za ameriško podpredsednico Kamalo Harris, na igrah Commonwealtha leta 2018, posnela pa je tudi eno izmed uradnih pesmi za svetovno nogometno prvenstvo leta 2014, s katero se je kot prvi ganski izvajalec po skupini Osibisa v 70. letih uvrstila na Billboardovo lestvico. V svoji diskografiji ima dva albuma, Wiyaala (2014) in Sissala Goddess (2018). Njen vzdevek je "afriška levinja", znana je tudi po androgenem videzu.

Poleg tega, da je priznana glasbenica, ki sama kreira svoje odrske kostume, svoj vpliv uporablja, da opozarja na pereče težave afriške družbe. Sodeluje namreč v kampanjah, ki zagovarjajo prepoved otroških porok in opozarjajo na revščino otrok ter nujnost širše dostopnosti do zdravstvenih storitev. Pri tem sodeluje tudi z Unicefom. Je tudi zagovornica večjih pravic žensk in glas, ki opozarja na razširjenost družinskega nasilja v domovini.

Nastop v Ljubljani kot temelj za dolgoročno sodelovanje

Wiyaalino ustvarjanje je v zadnjih letih oplemenilo tudi sodelovanje s štirimi slovenskimi glasbeniki. Miha Petric (kitara), Nejc Škofic (klaviature), Jošt Lampret (bas kitara) in Žiga Kožar (bobni) so Wiyaalo spoznali leta 2019, ko je glasbenico slovensko zunanje ministrstvo povabilo, da nastopi v Ljubljani ob praznovanju Dneva Afrike. Energije so se prelile, položeni so bili temelji njihovega sodelovanja, ki je zdaj vidno v zasedbi Wiyaala & The Yaga Yagas. Njihova umetniška sinergija se je razcvetela med evropsko turnejo leta 2019, ko so skupaj nastopili na več festivalih. Po zastoju zaradi pandemije covida-19 so ponovno združili moči na festivalu Womad, večkrat so se predstavili tudi slovenskemu občinstvu.

Člani skupine so v MMC-jevem pogovoru dejali, da ima Wiyaala v Gani status ambasadorke ganske kulture po svetu, kar je zelo redko. Zaradi tega pogosto nastopa za tuje državnike, kot predstavnica afriške kulture pa sodeluje s fundacijo Tine Turner in Petra Gabriela. Sodelovala je z mnogimi glasbeniki in producenti predvsem v Gani, Južni Afriki, Angliji in Franciji in ima bogat glasbeni opus. Ganci cenijo njeno delo. Radi imajo njen temperament in povezanost s tradicijo.

"Je izjemno karizmatična oseba"

Njih kot spremljevalne glasbenike pa navdušuje "njena odrska prezenca, neprekosljiva energija, ki je v tem 'našem' delu sveta nekako nismo bili vajeni. Celoten spektakel, ki ga Wiyaala poleg petja in hkratnega igranja na tolkala izvaja tudi skozi tradicionalne plese in pripovedništvo, je tisto, kar nas najbolj navdušuje, tisto, kar jo ločuje od mnogih drugih izvajalcev. Glasbo Wiyaala torej nadvse vešče povezuje še z drugimi elementi, ki so navsezadnje pomembni za dober koncert. Je izjemno karizmatična oseba. Sama ustvari svoje kostume, piše besedila, glasbo, odlično pleše. In seveda poje."

Slovensko-gansko glasbeno sodelovanje je letos dobilo nove razsežnosti, saj se je slovenska četverica januarja odpravila na glasbeno-kulturno popotovanje po Gani. Odšli so v kraj Funsi v Zgornji zahodni Gani, kjer so se nastanili v t. i. kraljestvu levinje (The Lioness Kingdom), ki deluje kot hostel ter glasbeno in plesno središče. Wiyaala je namreč v Funsiju ustanovila svoje umetniško središče, s katerim želi spodbuditi kulturno in umetniško dogajanje. Slovenci so se tako vključili v živahno tamkajšnjo glasbeno sceno in se potopili v tradicionalne afriške ritme, ki so značilni za ta predel Gane. Ob tem so z Wiyaalo tudi vadili, saj so imeli v Gani nato tri koncerte.

V zahvalo so gostiteljem podarili kravo

Slovenci so dejali, da so jih vaščani tako lepo sprejeli, da so se jim orosile oči. "Prvi dan smo se spoznali s starešinami, tako imenovanimi poglavarji vasi, ki so nam pripravili zares topel sprejem. Skozi basni in prilike, ki so se ohranile skozi generacije, so nam pripovedovali o njihovem načinu življenja. V naslednjih dneh so se moški in ženske zbrali in nam predstavili svoje tradicionalne plese pa tudi svojevrsten način igranja na boben. Prav tako so nam prikazali svoj vsakdan; kako pridejo do hrane in vode, kaj vse lahko s pridom uporabijo iz okoliške flore in favne." Domačinke so jim spletle tudi kitke. V znak hvaležnosti za izjemno gostoljubje pa so Slovenci pri bližnjem plemenu Fulani barantali za kravo in priredili zabavo za celo vas.

Wiyaala je v Funsiju priredila tudi glasbeni dogodek, za katerega je dala zgraditi oder. "Po pričevanju krajanov se je prvič zgodilo, da bi belska glasbena skupina nastopila na severu Gane. Temu primerno je bilo tudi začudenje ljudi. Ko smo na primer obiskali srednjo šolo na severu Gane, je približno štiristo srednješolcev planilo na nas in nas pretipalo. Dolgi lasje in bela koža je bilo nekaj, česar prej še niso zagledali. Mnogo vaščanov še nima elektrike, nekateri še nikoli niso videli belega človeka. Na zgoraj omenjenem glasbenem dogodku smo poleg nastopa z Wiyaalo igrali tako z lokalnimi kot tudi z nekoliko bolj uveljavljenimi glasbeniki, ki kot Wiyaala smejo igrati v Evropi. Najtežji del je namreč pridobitev vizuma, le redkim uspe ta veliki met," so The Yaga Yagas še razkrili delček dogajanja.

Tehnični zapleti obiskovalcev koncertov v Gani ne zmotijo

Dva koncerta, ki sta pritegnila tudi znana ganska imena, so nato izvedeli tudi v ganski prestolnici Akra. Kako v tem delu sveta doživljajo glasbo v primerjavi z Evropejci? "Na severu Gane je ples del vsakdana, prav tako se zdi, da imajo prirojen občutek za ritem. Zdi se, da je glasba še tesneje povezana s plesom, oboje je del tradicije, je način zabave in druženja, mestoma način življenja. Sami smo imeli v primerjavi z njimi manjše težave, ko so nas prosili, naj zaplešemo tradicionalni slovenski ples," so dejali.

Slovencem se je nekoliko presenetljivo zdelo tudi dejstvo, da tamkajšnji pevci in pevke pogosto nastopajo le s posnetkom – na matrico', redkeje pa z živo glasbeno spremljavo. Za koncerte poleg tega velikokrat ne prodajajo vstopnic. Dodali so: "Produkcijske možnosti so zelo skromne, tako pa je tudi s pričakovanji poslušalcev, ki so manj občutljivi na tehnične nevšečnosti, na primer na slabšo kakovost zvoka in instrumentov, ter na primer na 'piskanje' med koncerti. Tudi v Akri se je med nastopom na enem od elitnejših koncertnih prizorišč dogajalo ravno to, a poslušalci zaradi tega – v nasprotju z nami – niso bili videti posebej prizadeti. Ravno nasprotno, koncert je bil zelo dobro sprejet, proti koncu pa je velika večina petičnih gostov plesala in pela. Tako čez palec bi morda lahko rekli, da smo Evropejci – nemara tudi zaradi naše stoletne tradicije izvajanja zelo nerodno poimenovane "resne" glasbe – malce bolj nori na iskanje nekakšne "perfekcije" v glasbi. Ganska izkušnja nam je, za razliko, glasbo predstavila v vsej svoji preprostosti in s tem, lepoti."

Nastaja skupni album Segerige

Wiyaala & The Yaga Yagas od lani pripravljajo tudi skupni album z naslovom Segerige, na katerem bo deset tradicionalnih skladb, katerih večina prvotno izvira iz Wiyaaline domovine. Album so posneli v Sloveniji, v studiu Metro pod budnim ušesom tonskega mojstra Janeza Križaja. Naslovnico je narisal Milan Erič, fotograf pa je Peter Giodani. "Wiyaala zadnja leta pogosto prihaja v Slovenijo. Za zdaj se celotna produkcija dela v Sloveniji, kje bo album najprej izšel, pa je pravzaprav še uganka. Na albumu bodo predvsem tradicionalne ganske pesmi, nekatere od teh še nikoli niso bile uglasbene in posnete. Nekaj bo tudi naših avtorskih skladb," so napovedali člani zasedbe.

Dodali so, da se sam proces nastajanja pesmi pogosto začne s preprostim avdioposnetkom Wiyaale, na katerem sta le kitara in njen glas. Za pesmi nato na vajah skupaj sestavijo aranžma. "Deloma se skušamo približati Wiyaalini glasbeni tradiciji, a se hkrati zavedamo, da je tovrstno početje lahko tudi nesmiselno. Več kot očitno izhajamo iz popolnoma drugačnega okolja, zato lahko nastanku neke pesmi ponudimo tudi našo paleto glasbenih izkušenj. Na tak način bogatimo drug drugega," so opisali njihov ustvarjalni proces.

Morda pa bo prav ta album našel pot v kakšno slovensko hišo, v kateri bodo tako začeli odzvanjati ganski ritmi. O afriški glasbi je sicer težko govoriti kot o celoti, saj ima praktično vsaka regija svoje značilne ritme in plese, bi pa po njihovem mnenju nemara lahko posplošili, da je ena glavnih značilnosti afriške glasbe poliritmija. "Pogosta asociacija na afriško glasbo so po navadi tudi glasbeniki, ki igrajo na tradicionalne afriške instrumente. V Gani je na primer razširjen kologo, neke vrste lutnja, po kateri je znan ganski glasbenik King Ayisoba, ali pa na primer gyil, neke vrste marimba, po kateri je znan ganski glasbenik Isaac Birituro. Umetniki, ki igrajo na tovrstne inštrumente, se zdijo tudi najbolj privlačni za organizatorje afriških festivalov po svetu."