Oglas
Svojih pesmi se nikoli ne naveličam preigravati. Zaradi tega, ker so del mene, so ohranjen zapis nekega mojega življenjskega obdobja, ko smo s prijatelji želeli spremeniti svet ali na "gavdi" s takšnimi ali drugačnimi pogovori v meni "zbudili idejo o Jožici" in druge "zafrkantske" pesmi.
Delamo festivale, na katerih zmagujejo pesmi, katerih se čez dva dni nihče več ne spomni,v komisijah sedijo ljudje, ki razen "instant" uspešnic v življenju še niso napisali primerljive uspešne pesmi - torej hita, pa tudi ljudje, ki poznajo glasbo le od daleč.
Koroški kantavtor, ki je "zakrivil" zimzeleno Mrtvo reko, Jožico in številne druge uspešnice, se je rodil pred natanko 50 leti.
Danes se počuti mlad in vitalen kot še nikoli prej. Napoveduje vrnitev na glasbeno prizorišče in ob svojem rojstnem dnevu svojim zvestim oboževalcem podarja novo skladbo Špranca, in to še pred izidom novega albuma Kapljica.
Ob življenjskem mejniku je Smode za MMC obujal svoje spomine na dozdajšnje delo in življenje. Več si lahko preberete v pogovoru spodaj.
Okrogle obletnice vsi vidijo kot neke prelomnice v življenju. Je tudi pri vas tako? Kaj bo zdaj drugače, ko boste dopolnili 50 let?
Ne, tega nikakor ne jemljem kot prelomnico, bolj kot nov izziv. Tiste bistvene prelomnice v mojem življenju zagotovo niso obletnice. Rojstni dnevi, te jemljem bolj kot čas za zabavo in druženje z ljudmi, ki so mi blizu in s katerimi pogosto nimamo časa drug za drugega. Prelomnice, ki mi v življenju pomenijo največ, so dnevi, ko so se mi rodili otroci, ko sem spoznal svojo ženo, in morda tudi dnevi, ko sem se moral posloviti od koga, s katerim sva prehodila in se družila del poti v življenju in mi je veliko pomenil ...
Mogoče je ob vseh vaših preteklih dosežkih malo nehvaležno spraševati po načrtih, kajti v zakladnico slovenske glasbene produkcije ste prispevali številne uspešnice, med katerimi nekatere izstopajo bolj kot druge. Katero bi izpostavili kot pesem, ki je zaznamovala vašo kariero?
O mojih pesmih je bilo prelitega precej črnila, ampak vsakič, ko me kdo vpraša ali želi, da izpostavim neko pesem, sem v zadregi. Glede samih pesmi pa mi je sveto to, da mi tisti ljudje, ki me pridejo poslušat, verjamejo. Ob Mrtvi reki se skupaj zamislimo nad realnostjo in našim odnosom do narave, živali in soljudi, ob Jožici se preprosto in sproščeno poveselimo, neobremenjeni s tem, kako, zakaj in s katerimi vatli bomo pesem ocenjevali in predalčkali, saj je vendar tudi napisana samo zato, da se ob njej veselimo in nič drugega. Kar pa še povečuje razlog za njen nastanek. Z mano pa gredo skozi življenje pesmi: Drobni bučki mirno spita, Ko ovenijo rože, Stara hiša in še nekaj sto objavljenih in neobjavljenih pesmi, ki so, kakor sem napisal na Facebooku: "Kot domače jabolko, nič posebnega, malo sladke, pa kisle, včasih robate, ampak samo moje in ne bi jih menjal za vse najlepše industrijske sadeže sodobnega glasbenega sveta ..."
Vaše Jožice niso na začetku nikjer predvajali, kar vas ni ustavilo, saj ste jo še naprej igrati in posledično prodajati. Kako gledate na današnje domače glasbenike, ki se pritožujejo, da jih radijske postaje nočejo prevajati, da ni televizijskih oddaj, kjer bi predvajali njihove videospote?
Tega, da se Jožica ni predvajala in da so za tem stali določeni ljudje, ne jemljem kot neko tragiko, je pa lahko to iztočnica za razmišljanje vseh nas o stvareh, ki so še kako pomembne. Kot prvo se zastavlja vprašanje, ali se znamo zabavati. Glede predvajanja naše glasbe v medijih lahko rečem: tu je Slovenija in tu se mora predvajati slovenska glasba in pika. Mojo glasba se na določenih slovenskih radijih malo vrti, na nekaterih pa sploh ne. Sam menim, da tako ni zaradi tega, ker bi bila tako slaba, saj imam posnetih več kot 300 pesmi, od katerih je bila vsaka prodana v 50.000 primerkih ali več, in prepričan sem, da bi vsaka radijska postaja lahko našla dve, tri ali štiri moje pesmi, ki bi zadostile njeni uredniški politiki in jih vrtela. Vendar se to ne dogaja, ker je lažje kar počez vse popljuvati in vrteti plastično »instant« produkcijo zahodnega skomercializiranega sveta ter po liniji najmanjšega odpora slediti množičnemu pranju možganov in poneumljanju množic s strani tujih glasbenih koncernov, ki jih ne zanima slovenski človek, ampak samo denar, ki ga bodo izvlekli iz človeka. V tem se nam res pozna naše hlapčevstvo, ki nam ne napoveduje nič dobrega. O Bog, hvala ti za internet.
Kako gledate na današnjo glasbeno produkcijo? Lahko govorimo o krizi avtorstva ali o nerazumevanju domačih izvajalcev? Tu mislim na stroške ustvarjanja novega materiala, o katerih se redko govori.
Današnja glasbena produkcija ni nič drugega kot slepo sledenje svetovnim in krajevnim glasbenim smernicam ter neskončnemu prizadevanju posameznikov in skupin, da bi se približali tem "kvazikriterijem" in uspeli. Rezultat pa je, razen redkih izjem, eno veliko, oprostite izrazu, sranje. Delamo festivale, na katerih zmagujejo pesmi, katerih se čez dva dni nihče več ne spomni,v komisijah sedijo ljudje, ki razen "instant" uspešnic v življenju še niso napisali primerljive uspešne pesmi - torej hita, pa tudi ljudje, ki poznajo glasbo le od daleč. Nekateri pa bodo po svojih vezah pri uredniku vrteli svoj komad do onemoglosti, tako da bi ga lahko začeli žvižgati še vaški potepuški psi. S tem, prav s tem, se dela mnogim slovenskim glasbenikom, ki imajo za sabo sto tisoče prodanih plošč in tisoče koncertov, na katerih jih posluša množica slovenskih ljubiteljev glasbe, krivica.
Ali Slovenija potrebuje z zakonom urejene glasbene kvote?
Glede na povedano sem prisiljen podpreti kvote, kar je seveda žalostno. Zelo žalostno je, da moramo imeti v lastni državi predpisane kvote, da bi lahko poslušalci v svoji državi poslušali lastne pesmi. Se pravi slovenske pesmi, pa še tu ne tistih, ki bi si jih želeli, zato ljudje pokupijo velike količine plošč tistih izvajalcev, ki so jim blizu, ki jim verjamejo in jih spoštujejo. Naši ljudje ne poslušajo pesmi Vse manj je dobrih gostiln, Slovenskega naroda sin, Mrtva reke, Daleč je za naju pomlad in drugih zato, ker so uspešnice, ampak zato, ker jih čutijo, ker so del njih - del slovenstva, del rodne grude, na kar se v naših medijih vse prepogosto pozablja.
Kaj vam pomeni več: da vas vsak dan zavrtijo petkrat na vaši priljubljeni radijski postaji ali da pridete v neko vas/mesto, kjer prepevajo z vami vse vaše uspešnice?
Prav nobeno tudi petdesetkratno vrtenje mojih pesmi po radiu ne more nadomestiti občutka, ko na koncertu ob kitari skupaj z občinstvom zapoješ svojo pesem. Če na svetu obstaja magija, potem je v tem zagotovo nekaj magije. Ljudje pogosto mislijo, da jim glasbenik s svojim igranjem veliko daje. To je res, vendar se ne zavedajo, da kot glasbenik in pevec dobivam od ljudi mnogo, mnogo več. Moji poslušalci mi vračajo zaupanje, vero in energijo, ki napolni vsako trohico moje biti, s katero se tako lepo živi, saj veš, da tvoje delo nekomu nekaj pomeni, da te spoštuje in te ima rad takšnega, kot si, s tvojimi dobrimi lastnostmi in napakami.
Vaša glasba je razdeljena na dva dela: na izpovedne in zabavne pesmi, kar ste nekoč tudi sami pojasnili. Če pogledava malo po obdobjih vašega ustvarjanja, kaj vas je navdihovalo k pisanju enih oziroma drugih? Poznani ste tudi po precej preprostih besedilih. Kaj je imelo pri vašem ustvarjanju večji pomen, besedila ali melodija?
Glede besedil in glasbe lahko rečem, da je najlažje v glasbi komplicirati. Dejstvo pa je, da največje stvaritve v vseh zvrsteh glasbe slonijo na preprostih melodijah, temelječih na treh ali štirih akordih, vendar s tistim "nekaj", kar znajo samo veliki ustvarjalci. Zato imamo Dylana, Beatle, Janis Joplin, Claptona in še mnoge velikane, ki jim je kristalno jasno, da so "veliki" zato, ker znajo združit genialnost s preprostostjo, in da tudi, ko zakomplicirajo, natančno vedo, zakaj, kje in koliko. No, in prav to množici "nevelikih" ustvarjalcev nikoli ne bo jasno. Zato bodo še naprej do nezavesti komplicirali, saj se s čim drugim ne morejo dokazati in posledično, hvala bogu, bodo kmalu izginili iz zgodovine glasbe. Resnica je namreč samo ena: če je viža dobra, je lahko uspešnica, zapeta samo ob spremljavi kitare. Če pa je slaba, ji ne more pomagati noben orkestrski aranžma.
Skupaj z Don Juanom, s Heleno Blagne, z Gu-Gujem, Agropopi ... ste v osemdesetih izoblikovali nekaj, kar so glasbeni poznavalci poimenovali alpski pop. Preprosto ste zmešali harmoniko z rockkitaro. Zakaj se to ‘preprosto’ mešanje po vašem mnenju ni obrestovalo na letošnjem izboru za pesem Evrovizije?
Našteti izvajalci se v marsičem razlikujejo od mojega ustvarjanja in težko bi se enačil z njimi, čeprav sem zaradi že omenjenih kompromisov ustvaril zelo široko paleto pesmi, v katerih je bila, kot ugotavljate, tudi harmonika, predvsem pa so omenjeni izvajalci prišli precej za mano. Skupini Don Juan in Agropop sta bili nekaj časa moji spremljevalni skupini, v Heleninih pesmih je bilo čutiti veliko mojega pristopa h glasbi, predvsem ker je sodelovala z Vojcem Sfiligojem, ki je veliko sodeloval tudi z mano. Skušina Gugu pa je bila za moj okus bolj plesno-zabavna skupina. Aleš Klinar je odličen rockglasbenik in zato je jasno, da si je dal pri produciranju duška tudi z rockpristopi in je to tudi najbolj uporabljal od vseh naštetih. Vendar je tu treba poudariti nekaj drugega. Vsi našteti so bili in so še v tem svojem delu zelo, zelo uspešni, to pomeni, da znajo delati, čeprav jim pogosto tega ne želijo priznati. Ko pa pogledam sodelujoče na Evroviziji, ne razumem, kako so se te sicer zanimive ideje lotili. Tudi to je treba znat, pri kuhi niso pomembne samo sestavine, pomembna so razmerja in to, da ni preveč ali premalo popra. Ampak nima smisla, Evrovizija je zame popolnoma "mimo", kdo pa se še spomni naslova lanskoletne zmagovalke?!
Kam bo glasba še vodila Marijana Smodeta?
Idej in ciljev je veliko, samo da bo zdravje in da smo mladi, a ne.
Svojih pesmi se nikoli ne naveličam preigravati. Zaradi tega, ker so del mene, so ohranjen zapis nekega mojega življenjskega obdobja, ko smo s prijatelji želeli spremeniti svet ali na "gavdi" s takšnimi ali drugačnimi pogovori v meni "zbudili idejo o Jožici" in druge "zafrkantske" pesmi.
Delamo festivale, na katerih zmagujejo pesmi, katerih se čez dva dni nihče več ne spomni,v komisijah sedijo ljudje, ki razen "instant" uspešnic v življenju še niso napisali primerljive uspešne pesmi - torej hita, pa tudi ljudje, ki poznajo glasbo le od daleč.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje