38-letni Oliveri, ustanovni član zasedbe Queens of the Stone Age, bi po renomeju verjetno bolj spadal v Kino Šiška, pa tudi malce več reklame bi si zaslužil. Niti ne napolnjena Menza pr' Korit je nedvomno odmik od tistega, kar je karizmatični (in rahlo demonični) bradati glasbenik vajen. A zdelo se je, da mu za njegov najnovejši projekt, akustični album Death Acoustic, majhno občinstvo in prostor velikosti njegovega losangeleškega glasbenega studia ustrezata.

Kot uverturo v večer so se nam predstavili zagrebški stoner-grunge ambasadorji, udarni Cojones, sicer zmagovalci letošnjega natečaja Young Gunz. Bil je primeren uvod za Oliverija, ki se je v dobri uri in pol nesebično razdajal srednje apatičnemu občinstvu z zavidljivimi vokalnimi sposobnostmi in surovim kitarskim zvokom.

Sposoben in angažiran umetnik
Kot se za akustične koncerte spodobi, je ekscentrični Kalifornijčan (tokrat nam je prihranil kakšne gole ekscese) celoten koncert odigral brez kakršne koli spremljave (izjema sta bila dva komada, pri katerih se mu je pridružila njegova spremljevalka). Iskreno povedano, večinoma okrepitev sploh nismo pogrešali. Oliveri, ki je po odhodu iz QOTSA-ja v skupini pustil veliko vrzel, je namreč izjemno sposoben in angažiran umetnik, sposoben skozi celoten nastop ohranjati konstantno kvaliteto pristne in prvinske intenzivnosti. V njegovih komadih se surovo punkovsko zavijanje združuje z melodiko in dokaj negativnimi besedili, ki se skupaj s prepoznavnim videzom Nicka Oliverija zlivajo v podobo nekakšnega sodobnega desperadosa.

Pod vrhunce večera lahko nedvomno uvrstimo Gonna Leave You, akustično verzijo hita z najuspešnejšega albuma QOTSA-ja Songs for the Deaf, in lirično, celo lepo predelavo klasike Misfitsov, Hybrid Moments. Omeniti velja še Another Love Song in Autopilot (oboje akustični predelavi QOTSA-ja) ter You Can't Put Your Arms Around A Memory (v originalu Johnny Thunders).