Večina poslušalcev je bila deklet, starih okoli 30; večina teh je nosila očala in imela lase spete v čop, kar je sinonim za newagearske osebne asistentke, mogoče tudi za knjižničarke. Črna garderoba obiskovalk in obiskovalcev je bila nezapovedan standard.

Lykke Li je tri dni pred prvim promocijskim koncertom izdala tretji album I Never Learn. Delo je zbirka pevkinih izpovedi po končanem dolgoletnem ljubezenskem razmerju. Ob tem bi pričakovali, da je I Never Learn še bolj poudarjeno pripovedno ihteča in ritmično upočasnjena pesmarica. Toda Lykke Li je tokrat v songe za svoj novi album večinoma posnela v Los Angelesu, in to v sodelovanju z Rickom Nowelsom, producentom, ki s pevkino značilno darkersko držo in mestoma tudi eksperimentalnim ekspresionizmom na prvi pogled nima nič posebej sorodnega. Med slavnimi glasbenimi imeni, s katerimi je Nowels že sodeloval ali pa je za njih zložil skladbo ali dve, so tudi Lana Del Rey, pa tudi Dido, Nelly Furtado, Melanie C, Eros Ramazzotti, Santana, Celine Dion, Madonna in še številni drugi.

Koncert je Lykke Li začela s skladbo I Never Learn, naslovno z novega dela in v marsičem tudi zelo značilno za izrazni modus, ki ga je zdaj 28-letna avtorica in pevka pripravila za svoje tokratne odrske predstave. Melodije, ki so po naslovni temi sledile že v prvi polovici londonskega nastopa, še zlasti te nove iz pevkinega opusa, so predstavo izvile v zelo dopadljivo poslušalsko izkušnjo. Hkrati pa se je čutilo, da Lykke Li in njen petčlanski spremljevalni ansambel v muziciranju izjemno uživata. Posebej vpadljiv je bil bobnar, čigar minimalistična tolkalska garnitura ni vključevala snarebobna, pač pa je bil na njegovem mestu tomboben.

Mehak pop, odet v črno, kot bi prav lahko opisal slišano, je po novi uspešnici No Rest For The Wicked vrhunec dosegel s popevko Gunshot, ki v zasuku proti refrenu presenetljivo (ali pa tudi ne) odkrito koketira celo z reminiscenco na klasiko evropskega popa, to je izraznostjo legendarnega švedskega kvarteta Abba. K temu je seveda zelo veliko prispevala spremljajoča vokalistka, ki je pravzaprav ves koncert podvajala linije Lykke Li. Je sijajna vokalistka z zelo prodornim, a nikoli pregrobim ali preveč prevzetnim pevskim navdihom.

Morebiti dosedanja največja uspešnica Lykke Li, to je song Get Some, je sklenila središčni del njenega nastopa.

Scenografija koncerta se tudi v dodatku ni spreminjala. Prosojen zastor, ki je krasil oder, je obstal, prav tako poudarjena luč, ki je osvetljevala zaodrje in tako izpostavljala silhuete nastopajočih. Ob koncu smo slišali še prelepo balado Du ar den ende, ki jo je Lykke Li posnela za švedsko filmsko uspešnico Tommy, v kateri tudi nastopa. Skladba naj bi bila sicer predelava uspešnice pevke Lill Lindfors iz leta 1967, čeprav gre za melodijo, ki jo, še zlasti kitaristi, poznajo po učni klasiki Španska romanca; avtor te pa naj ne bi bil znan oz. je napev tradicionalen ali pač naroden.

Sadness Is Blessing je bila sklepna pesem in obenem še ena, ki je vtis o koncertni predstavi Lykke Li poudarila kot intimen, speven, ravno prav temačen, čuten in v poppogledu zelo opojen. Nadvse lepo in navdušujoče.

Matjaž Ambrožič