Koncert je bil del velike evropske turneje in poklon leta 2012 umrlemu ustanovnemu članu skupine The Dubliners Barneyju McKenni.

Takoj, ko so The Dublin Legends stopili na oder, kamor jih je pospremil njihov prijatelj Vlado Kreslin, so povedali, da so "zelo zadovoljni, da so spet v Ljubljani". Večkrat so jo obiskali še s prejšnjim imenom - The Dubliners, prvič leta 1990, ko so nastopili v Križankah, nazadnje pa pred tremi leti. Eamonn Campbell, ki igra kitaro in mandolino, je tik pred koncertom za MMC dejal, da pri nas vedno radi nastopajo, saj imajo tu tudi nekaj prijateljev: "V Sloveniji smo bili že večkrat, tu imamo nekaj pravih prijateljev, kot so Andrej Šifrer, Dragan Bulič in Vlado Kreslin (op. a. vsi trije so se koncerta tudi udeležili). Pri vas je vedno lepo, le da je tokrat deževno - se zgodi."

Kako so The Dubliners postali The Dublin Legends in ostali legendarni
Ko je 5. aprila 2012 umrl Barney McKenna, ki je bil takrat edini ustanovni član The Dublinersov, so se člani skupine odločili, da po 50 letih skupina preneha delovati pod prvotnim imenom, tako so se rodili The Dublin Legends. "Imena po njegovi smrti enostavno nismo več mogli uporabljati, še vedno pa igramo iste pesmi," je povedal Campbell in dodal, da repertoar ostaja isti: "Ljudem moraš dati tisto, kar želijo slišati." Tako tudi v Ljubljani ni šlo brez legendarnih hitov Dublinersov, irski veseljaki so jo greli z Whiskey in The Jar, Dirty old Town, The Wild Rover, Seven Drunken Nights in številnimi drugimi. V skupini, ki izvaja stare uspešnice Dublinersov, sicer poleg legendarnih članov zasedbe Eamonna Campbella in Seana Cannona nastopata še nova glasbenika Patsy Watchorn in Gerry O'Connor.

Dolgo ogrevanje ljubljanskega občinstva
Na začetku se je zdelo, da bodo pristno vzdušje irski veseljaki v elegantni ljubljanski dvorani težko pričarali, saj irska glasba zares zaživi šele v po pivu dišeče nabito polni gostilni. Nekaj steklenic piva, ki so jih obiskovalci pretihotapili v sicer napolnjeno dvorano, se s tipičnim večerom ob irski glasbi pač težko primerja. A simpatični gospodje so z občinstvom vzpostavili domač stik. Predvsem s šalami na svoj račun, s katerimi so povezovali večer. "Sledi tipična irska ljubezenska pesem. Vrti se samo okrog pitja piva," je bila na primer napoved ene izmed dvakrat po eno uro dolgega repertoarja. Obiskovalci so jo pospremili z dvignjenimi steklenicami piva, s ploskanjem in smehom. Legende so se večkrat pošalile tudi na račun svojih sivih las: "Besedilo naslednje pesmi je napisal pesnik iz 16. stoletja. Ja, to je bilo še celo pred našim časom."

Od irskega puba do velike evropske turneje
Zgodovina ene najvplivnejših irskih folkskupin na svetu pa je ne le dolga, ampak tudi bogata. Zgodba skupine The Dubliners se je začela leta 1962 v enem izmed irskih pubov, kjer je doma pristna irska narodna pesem. Ronnie Drew (pevec in kitarist), Luke Kelly (pevec in igralec na petstrunski bendžo), Barney McKenno (pevec, tenor bendžo, mandolina in melodeon) in Ciarán Bourke (pevec, kitarist, piščal, orglice) so bili ustanovni člani, ki se jim je po dveh letih pridružil še violinist John Sheahan. Prvotno so se imenovali The Ronnie Drew Ballad Group, a so se preimenovali v The Dubliners, po knjigi Jamesa Joycea, tudi pravega Dublinčana. Zasloveli so leta 1967 s skladbo Seven Drunken Nights, ena najdlje delujočih glasbenih skupin na svetu pa je gotovo zaslužna za to, da je irska folkglasba popularna po vsem svetu. "To je način življenja, igram že več kot 50 let in še vedno uživam. Vsi uživamo na odru, vsak koncert je drugačen," je pripovedoval Campbell in dodal, da že leta ne gre več za denar in da namerava igrati do smrti.

"Če ljudje ob naših pesmih prepevajo, ploskajo in poplesavajo, uživamo tudi mi."
"Še ena pesem, nato pa si bomo vzeli odmor, ki se ga vsi štirje zelo veselimo. Obljubili so nam, da nas bodo v zaodrju čakali štirje kozarci mleka," so naznanili po eni uri igranja in si vzeli petnajstminutni odmor. "Piva si tu gotovo ne bom naročil, ga pijem le v Dublinu, drugje to enostavno ni to," se je s kozarcem kokakole v rokah pošalil Campbell. Kakor koli, kozarci mleka (in piva, ki so si ga med odmorom lahko privoščili poslušalci) so očitno pomagali, saj je bilo mrmranje irskih melodij in ploskanje v drugem delu večera glasnejše in živahnejše, a še vedno - sedeče. Občinstvo je na noge spravila šele zadnja pesem - legendarna Whiskey in the Jar, ki jo je v trši različici leta 1998 obudila Metallica. In tako so občinstvo, ki se je končno le prebudilo iz sedeče v resnično navdušeno, nagradili še z uspešnicama The Wild Rover in Molly Malone. Glede na Campbellove besede pa so večer zadovoljni sklenili tudi The Dublin Legends: "Če ljudje ob naših pesmih prepevajo, ploskajo in poplesavajo, uživamo tudi mi."