Anglo-ameriška artpankerja Alison Mosshart in Jamie Hince, ki tvorita skupino The Kills, sta letošnje leto posvetila praznovanju 15. obletnice njunega skupnega delovanja. Turneja ju je znova popeljala na staro celino in pred nekaj tedni sta svoje oboževalce nagradila z akustično EP-ploščo Echo Home, na kateri sta se nepričakovano znašli tudi priredba skladbe Desperado, ki jo v izvirniku poje Rihanna, in predelava skladbe Wait. Gre za eno izmed prvih skladb, ki sta jo izdala pod imenom The Kills.
Mosshartova in Hince sta se skupaj vrnila na glasbeno prizorišče lani, potem ko med letoma 2011 in 2016 nista izdala niti enega studijskega izdelka. Vmes so se pojavljale govorice, da je k "premoru" vodilo Mosshartino nastopanje s superskupino Dead Weather, kjer poje ob boku multiinštrumentalista Jacka Whita. Tisti, ki bolj spremljajo rumene medije, so bili prepričani, da je bil razlog zasebne narave, češ da se je Hince želel posvetiti zakonskemu življenju z manekenko Kate Moss (njun zakon se je končal leta 2015). Toda pravi razlog je bila nesreča, ki se je zgodila leta 2013, zaradi katere se je Hince moral pod prisilo naučiti nove tehnike igranja na kitaro.
Hince si je pred štirimi leti priprl prst med zapiranjem vrat avtomobila in takrat ga je specialist odslovil zgolj z injekcijo kortizona. Odšel je na dopust in tam zbolel za okužbo, zaradi katere se je zadebelila kita. Prestal je pet operacij in ostal brez funkcionalnega sredinca, zaradi katerega je že mislil, da se bo moral posloviti od igranja kitare in se zapreti v studio ter se posvetiti zgolj produciranju.
Toda Hince je premagal vse ovire in se lani vrnil z Mosshartovo z albumom Ash & Ice, ki je prejel zelo lepe odzive oboževalcev, stroke in glasbenih kritikov. Na koncu je bila prav poškodba tista, ki je spodbudila ustvarjanje novih skladb. "Dvomim, da bi napisal kaj takega, kot je Doing It to Death, če bi imel vse svoje prste. Verjetno bi naredil nekaj z več akordi, tu pa sem moral igrati posamične," je pred časom v enem izmed intervjujev priznal 48-letni Hince.
A to je le eden izmed izzivov, ki so zaznamovali delovanje The Kills v zadnjih 15 letih. Vez, ki je nastala med Hinceom in Mosshartovo, ko sta se prvič spoznala v Veliki Britaniji, se je ohranila kljub težavam v zasebnem in profesionalnem življenju. Usodno srečanje se je zgodilo leta 2001, ko se je Mosshartova mudila na Otoku skupaj s svojo takratno pankovsko zasedbo Discount, ki je imela sedež na Floridi.
Hinceov sostanovalec je takrat vozil kombi, s katerim so se člani skupine Discount prevažali po Otoku, kjer so veliko nastopali. Njegov drugi sostanovalec pa je organiziral nastope skupine. In člani skupine so vedno bivali pri njem, ko so se mudili na Otoku. Nekega dne je Mosshartova slišala Hincea, kako igra kitaro v zgornjem nadstropju, in preprosto bila tako očarana nad zvokom, da ga je morala spoznati. Naklonjenost je bila obojestranska in nekaj mesecev pozneje sta se odločila, da se podata na odre pod imenoma VV in Hotel. Čeprav nista še našla imena za njun duet, sta 14. februarja 2002 priredila prvi koncert v londonskem klubu 12 Bar Club. Vse od tam pa je zgodovina.
Konec maja sta se vrnila na Otok in tam začela nov krog po Evropi, ki ju bo avgusta pripeljal tudi v Zagreb, mi pa smo se z njima srečali v Pragi - natančnejše v klubu Roxy, ki je nekakšna zmes Katedrale v Kinu Šiška in dvorane v Kinodvoru. Koncertni klub v podzemlju sprejme okoli tisoč obiskovalcev in ponuja precej impresiven balkon nad parterjem, kjer lahko obiskovalec spremlja koncert.
The Kills sta na Češko pripotovala iz Francije, pred njima pa je bil "dolg" iz prejšnjega leta - odhod v Leipzig, kjer sta lani odpovedala nastop zaradi pljučnice, za katero je zbolela Mosshartova. Sproščena (Mosshartova je vmes pokadila nekaj cigaret), čeprav na tonski vaji ni šlo vse po načrtih, sta si pred nastopom vzela čas tudi za sedmo silo.
Spodaj si lahko preberete celoten pogovor, ki si ga boste lahko jeseni pogledali tudi v oddaji Aritmija.
Ob ponovnem ogledu dokumentarnega filma o Amy Winehouse sem opazila nekaj, na kar prej nisem bila tako pozorna med gledanjem - pojavita se na odru kluba Trash. In v delu, kjer govorijo o indieotrocih na Otoku. Pete Doherty izjavi: "Če ste bili takrat skupina s pogodbo, ste bili k****, kajti tisti, ki so bili najbolje videti, ki so imeli najlepša oblačila, in tisti, ki so bili najbolj 'kul', so bili rojeni, da izgubijo." Kako je bilo s tem pri vaju?
AM: Ne strinjam se s to izjavo Dohertyja.
JH: V bistvu se ni nanašala na nikogar, ker je imel v tistem času podpisano pogodbo z založbo Rough Trade. Če je govoril o letu 2001, takrat ni imel nihče podpisane pogodbe razen njih. Midva sva z založbo Domino pogodbo podpisala pozneje kot oni. Ampak po drugi strani je bilo to res: v tistem času je bilo 'kul', če te esteblišment ni priznal. Vse skupine, ki so se zbirale okoli Camdna, so se trudile, da bi ostale v zaledju. Toda midva nisva imela stika s tamkajšnjo sceno.
Prišla sta ravno v času "overproduced" glasbe, razmaha tabloidov, paparacev, čezmernega izpostavljanja ... Ko se danes ozirata nazaj - kako uspešno sta se izognila pastem tistega časa? Se vama je ta samosvojost kdaj maščevala?
AM: Vse je odvisno od tega, da si v pravem času na pravem mestu. Res je bil razmah določene glasbe v tistem trenutku, toda midva zanjo nisva bila zainteresirana. Igrala sva takšno glasbo, ki nama je bila všeč, in postopoma je glasbena industrija propadla (smeh). Potem sva se znašla v njej (smeh). Imela sva srečo, da sva podpisala sodelovanje z neodvisno založbo, zaradi katere sva imela ustvarjalno svobodo. To je popolnoma drug svet (pogleda Hincea).
JH: Da (smeh).
V intervjuju za Yahoo sta govorila o komercialno samomorilski plošči No Wow, na kateri je bil vajin osrednji cilj, da postane nasprotje garažne glasbe, ki je bila takrat zelo popularna med alternativnimi izvajalci. Tako sta snemala skladbe brez uporabe 'reverb' efekta. Kot znak protesta. Kako se vama je ta trmoglavost obrestovala?
JH: Trma je pomembna, če želite, da ima vaša skupina dolgo življenjsko dobo. Na neki način je bilo to daljše in morda manj nagrajeno potovanje - ker sva počela točno to, kar sva hotela. Veliko skupin je bilo relevantnih zgolj v nekem obdobju, ko so dosegli vrh svoje slave. Na primer Kaiser Chiefs so nekoč nastopili celo kot najina predskupina, toda ubrali drugačno pot. Hoteli so postati rockzvezde. Hoteli so postati slavni, prodajati na milijone izvodov albumov in obogateti ...
Prej kot slava in denar naju je gnala trma. Ko sva začela, sva naredila načrt in ta je temeljil na tem, da sva resnično verjela, da najina skupina ne bo nikoli doživela nobenega komercialnega uspeha. Rokovala sva se ob obljubi, da bova vedno igrala zgolj v temi in divjini.
Kako pa se je spremenil vajin odnos do pisanja novih skladb skozi leta?
JH: Nikoli ni isti. Po šestih albumih in po 15 letih delovanja se ne moreš več pretvarjati, da ustvarjaš skladbe zgolj zase - začneš se zavedati, da jih delaš zato, da jih ljudje slišijo. Ko sva na začetku pisala skladbe, sem si govoril, da ni pomembno, za koga ustvarjaš. Toda globoko v sebi sem vedel, da za ljudi. Ampak najpomembnejša oseba, za katero ustvarjam glasbo, je Alison. Ona je moja največja prepreka, ki jo moram preskočiti pri pisanju novega materiala. Dovolj je že njen pogled. In zelo sem vznemirjen, ko ustvarim skladbo, za katero vem, da ji bo všeč.
Kaj pravzaprav sledi potovanju s transibirsko železnico, na katerega ste se odpravili pred ustvarjanjem skladb za album Ash & Ice? Kako pomembna je osamitev v procesu iskanja pravega okolja za ustvarjanje novih skladb?
JH: Odvisno ... Takrat sem preživljal določene stvari in obkrožalo me je veliko hrupa, družbenega "prometa" in s*** v življenju. Nisem imel prostora, kjer bi bil lahko sam in samo pisal. Bilo je zelo kaotično in moral sem pobegniti. Toda nimam več občutka, da moram kam pobegniti, da lahko ustvarjam. Če bi imela kitaro in snemalnik, bi lahko zdaj napisal skladbo.
V času petih let od izdaje albuma Blood Pressures do izdaje albuma Ash & Ice se je veliko zgodilo. Med drugim vaša poškodba, Jaime. Alison, kako ste se prilagodili tej novi tehniki? In kako ste doživljali njegovo nesrečo v koži opazovalke?
AM: Precej strašno je bilo obdobje, ko nekaj časa ni mogel igrati z roko. Toda takoj, ko sem ga spet slišala igrati, sem si rekla: 'O, da. Zveni neverjetno.' Kar koli je že počel, se je zdelo, kot da izvaja čarovniške trike. Jokala sem. Oblile so me solze, ko sem ga slišala igrati eno izmed najinih starejših skladb, ki je ni že nekaj časa. In poznalo se je tudi, da dolgo nisva vadila oz. sploh nisva bila v istem prostoru. Bilo je neverjetno ganljivo slišati tisti zvok, ob katerem sem dobila potrditev, da bo vse v redu.
JH: Zanimivo je bilo, ker nisva že dolgo vadila in sva se nameravala vrniti na turnejo. Igrala sva kot predskupina Queens of the Stone Age in to so bili kar veliki koncerti ... Nisem vedel, ali znam še igrati na prav način. Lahko sem sicer igral, toda roka me je precej bolela. Delal sem napake. Nato pa sva se sešla v prostoru za vaje in začel sem preigravati stare skladbe, motiviralo me je, da to ni bilo nikomur mar. Nihče ni opazil, da delam napake (smeh). Samo igral sem.
Zunaj je vajina nova EP-plošča Echo Home, na kateri so se znašle skladbe zgolj v akustičnih preoblekah - ki same po sebi zahtevajo še več natančnosti. Kako to, da je zdaj prišel čas za ta podvig?
AM: Lani sva izdala album in še vedno ga predstavljava na turneji. Toda hotela sva izdati nekaj drugačnega. Veliko najinih skladb nastane ob akustični kitari. Lepo je deliti z ljudmi to intimo in preprostost, ki nastane ob tem.
JH: Prav tako je 15. obletnica lep mejnik. In zdelo se nama je prav, da pokaževa, kako se je pravzaprav vse začelo za The Kills - midva in lesena kitara.
Malce me je presenetilo, da skladbe Echo Home nista izdala že prej kot singel. Glede na to, da precej izstopa od drugih skladb, ki sta jih naredila za zadnji album, po minimalizmu.
AM: Ali nimava tega v načrtu?
JH: Imava (smeh). V bližnji prihodnosti.
Kako je, ko narediš priredbo uspešnice Desperado, ki jo v izvirniku poje Rihanna?
AM: Noro (smeh). Njen zadnji album je neverjeten. Vse skladbe z njega bi rada prepevala sama. Počaščena sem, da jih lahko prepevam - vsaj tiste, ki jih lahko odpojem. Ne morem pa vseh ...
JH: Občasno naletiš na skladbo, ob kateri dobiš občutek, da bi lahko bila tvoja. To se zgodi redko. Toda pri skladbi Desperado nama je uspelo narediti temačno bluzovsko vzdušje s pridihom The Kills. In ljubim Rihanno. Ljubim jo. (Pogleda v kamero) Ljubim te!
Kaj je največja lekcija, ki sta se jo do zdaj naučila?
AM: (dolg premor) Vsak večer, preden stopiva na oder, se mi sanja ne, kako bom izpeljala nastop. Postanem zelo živčna in pade mi samozavest. Toda v sekundi, ko stopiva na oder, mi uspe. In noro je, da vsak dan pozabim in se znova opomnim, kako to storim. To, da si še vedno v stiku s tem strahom, je najpomembnejša stvar pri ustvarjanju česar koli. Če ne bi bila živčna in če mi ne bi bilo mar, bi bila verjetno zanič. Dobro je, da se postavljate v položaje, ki iz vas zvabljajo strah. Še posebej, če ustvarjate kaj lepega.
Alison, se kdaj počutite kot ikona, glede na to, da ste predstavnica cele vrste karizmatičnih glasbenic v popkulturi danes.
AM: To je ena izmed stvari, ki jih ne more nobena ikona reči zase. Zagotovo ne gledam nase tako ...
JH: Liam Gallagher (smeh). Ravno pred dnevi sem bral ... Vprašali so ga, kaj si misli, kaj o njem menijo otroci, in odvrnil je: 'Mislim, da me imajo za j*** ikono.' (Smeh) In nadaljeval: 'Tako hočem, da se me spominjajo, kot j**** ikono, ki ni postala idiot.' (Smeh). Hoče, da se ga spominjajo kot ikono (oba smeh). Daj no, Liam.
AM: No, nimam se za ikono. To ni zame (smeh).
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje