Iz tega prihaja tudi njihov kritični pogled na domače glasbeno prizorišče. "Govorimo predvsem o t. i. komercialnih pop- in poprockerskih skupinah, ki se naslanjajo na preživele vzorce, plagiatorstvo in konformizem, da bi jih vrteli po radiih. Pogosto manjka nekaj svežine," gleda na domačo glasbeno sceno Torulsson in nadaljuje: "Je pa res, da je na slovenskih radiih pogosto precej tog izbor, kar se tiče slovenske glasbe. Izvirnost ali iskrivost vsekakor ni pogoj. Pogrešamo torej več raziskovanja lastnega zvoka skupin, tudi znotraj omenjenih žanrov se to da."

Skupino poleg avtorja, producenta in klaviaturista Boruta Bernika - Torulssona sestavljata še pevec Jan Jenko ter kitarist in klaviaturist Borut Dolenec. V Sloveniji boste poleg opisa skupine pogosto zasledili primerjave s skupinami, kot je Depeche Mode. Toda kot pojasnjuje prvi mož skupine, te primerjave niso najbolj posrečene: "Malo zavijamo z očmi (smeh) … Ne, trik je v tem, da so to precej površne ocene, tako od daleč in na prvo žogo, ki pa ne sovpadajo najbolje z našim opusom."

Velika Britanija, Nemčija, Francija, Avstrija, Švedska in Slovenija so bile letos postojanke za Torul. Njihove misli so usmerjene na nastop v Rusiji prihodnje leto. "Čakajo nas tudi še drugi nastopi, med njimi tudi velik festival, ampak kateri točno resnično še ni javna informacija, ker tako zahteva naš 'booker', kot tudi Ukrajina in Poljska, to so že stare zgodbe – povpraševanja je bilo že kar nekaj, vendar se v omenjenih državah to še ni zgodilo, tako pač pride iz različnih razlogov," pojasni Torulsson.

Cel pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Torul je bil s prvo ploščo Dark Matters zastavljen kot soloprojekt, toda v tem času se je razvil v "live bend". Kakšen izziv je igranje v živo znotraj žanra, kjer je prva asociacija elektronika?
Torulsson: Poseben izziv je, ker smo samo trije. Pogosto smo pri skupinah synthpopa priča celo nastopom, kjer je v živo odpet samo vokal, zlasti pri zasedbah, kjer sta le dva nastopajoča. Po drugi strani pa bi v razširjeni obliki lahko odigrali vse v živo. Seveda tudi mi uporabljamo matrico – podlago ritmov in basov, nadgrajeno z živimi linijami syntha, 'sampli' in zvijanji filtrov in učinkov, živo kitaro, včasih basom in živim vokalom. To je trenutno največ, kar lahko, glede na to, da smo trije, in glede na dosedanje izkušnje dobro deluje.

Začetki skupine segajo v soloprojekte, ki ste jih imeli vi in Borut Dolenec. Kdaj je padla odločitev, da se povežete z Janom Jenkom? In kaj je k njej prispevalo?
Torulsson: Začel sem sicer sam, pred dolgim časom, Borut je bil od leta 2010 občasni gost, pri nekaj pesmih na albumu Dark Matters je odigral kitare, s prejšnjim pevcem Mitjo Šedlbauerjem, ki je pozneje odšel zaradi drugih obveznosti, smo tudi začeli nastopati. V tem obdobju smo potem poskusili z Janom in zdaj smo tu. Skupina se je tako oblikovala postopoma, najprej je šlo za goste v projektu. Zdaj smo precej bolj povezani, saj imamo za seboj dva skupna albuma, več videospotov in dobršen del koncertne zgodbe.

Sami ponujate na nastopih več kot elektroniko. Približujete se rokenrolu, popu ... Koliko discipline zahteva tovrstno izvajanje glasbe in koliko je prostora za improvizacijo?
Torulsson: Potrebno je precej discipline. Ni tako veliko improvizacije, ker je že za osnovno formo potrebna natančnost, saj je glasba zelo ritmična. V načrtu je seveda postopna nadgradnja, vendar se s tem ne obremenjujemo, ker moramo tudi priti do ustreznih nadaljnjih tehničnih rešitev.

Na albumu Tonight We Dream Fiercely ste uporabili manj kitar kot na predhodnih dveh. Zakaj ta sprememba in koliko je to začrtalo nadaljnji razvoj vašega zvoka?
Torulsson: Ta "sprememba" ni bila namerna, pri nastanku novega materiala nismo preračunljivi. Enostavno je zaneslo v to smer, bila je ideja, impulz in nato razvoj oz. produkcija. Nadaljnjega zvoka to ni začrtalo oziroma je to težko reči, trenutno še raziskujemo svoj naslednji zvok, ki bo sicer ohranil naš slog v grobem, vendar ne želimo ponavljati prejšnjih albumov, ampak iti naprej.

Vaša glasba je intenzivna - še posebej zadnji album - koliko koncentracije zahteva od poslušalstva, da ga resnično slišijo? Oz. ste kdaj razmišljali, kdo je tipičen poslušalec Torul?
Torulsson: Poleg favoritov, ki so sicer pogosto drugačni od poslušalca do poslušalca, ima, kar se tiče nas, vsaka plošča zgodbo od začetka do konca in je kot album namenjena poslušanju od začetka do konca. Ker naši oboževalci kupujejo albume bistveno pogosteje kot single, po pričevanjih to tudi počno. Nas pa nič ne moti, če ima kdo le nekaj favoritov, saj je nemogoče, da bi vsem bilo kar vse najbolj všeč.

Ko zraven Torul slišite primerjavo z Depeche Mode - vam to godi ali vam gre že počasi na živce, ko morate pojasnjevati, da ste drugačni od njih?
Torulsson: Malo zavijamo z očmi (smeh) … Ne, trik je v tem, da so to precej površne ocene, tako od daleč in na prvo žogo, ki pa ne sovpadajo najbolje z našim opusom. Torej, verjetno so kakšne paralele pri nekaterih pesmih, vendar gre za toliko drugih vplivov in zvokov … Inspiracije so še močnejše v klubski elektroniki, 'brejkbitih', manj komercialni plesni glasbi, veliko tudi v zgodnji darkrockglasbi, novi romantiki iz osemdesetih, elektru, pogosto gre tudi za očitno bolj poudarjene in surovejše 'beate' kot na primer pri Depeche Mode.

Treba pa je omeniti, da je omenjena primerjava pogosta zlasti v Sloveniji, novinarji v tujini, ki so nas intervjuvali, nekako bolje poznajo tovrstno sceno in sloge, ki se znotraj nje precej razlikujejo. Včasih je to celo tako, kot bi rekel vsaki rokerski skupini, ja, vi pa zvenite kot Rolling Stones ali kot U2 ali kot Metallica ali kot Nirvana … Ni najbolj posrečeno, nekoliko površno je in včasih za nas malo nehvaležno.

Kako to, da ste v vizualni del nastopa že od začetka vključili element teme?
Torulsson: Ker absolutno spada k tej glasbi. Ne igramo samo eksplozivnih triminutnih komadov, zato se nam zdi prav, da nekako podkrepimo doživetje poslušalcev tudi z vizualijami, konec koncev smo le trije in pogosto zatopljeni v izvedbo, zlitje z meglo in svetlobo tudi ponuja drugačno, morda intenzivnejše doživetje. Eksperimentiramo. Poleg tega uživamo v tem, da dopolnjujemo svojo glasbo s temi elementi.

Kaj se dogaja zdaj s to temo, ko gradite na vizualnem šovu, kakršen je bil v soboto v Gromkem?
Torulsson: Vsakič nekoliko drugače. Res pa je, da si za nastope v tujini večinoma ne moremo (še) tega privoščiti, saj je največ, kar je na voljo na prizorišču, projektor in malo platno, kar je premalo. Tako delamo bolj z odrskimi lučmi. Na svojih tleh pa lahko vključimo večjo ekipo, po navadi gre cel izkupiček ali še kaj zraven za to.
V klubu Gromka smo imeli 'LED-panele', s katerimi smo ustvarjali dopolnilno svetlobno igro, bolj kot konkretni video, saj je tudi ločljivost mnogo manjša in LED-projekcije so bile bolj v vlogi abstraktne obarvanosti odra, namesto luči. Skupaj z meglo je to kar dobro delovalo, kmalu objavimo koncertne posnetke in tam bo to kar dobro vidno.

Velika Britanija, Nemčija, Francija, Avstrija, Švedska. To so države, kjer ste nastopali letos - večinoma skupaj s skupino MESH. Na kateri točki ste lahko rekli, da ima Torul v tujini večji krog poslušalstva kot v Sloveniji?
Torulsson: Že pri prejšnjem albumu. Spot za Try je bil namreč precej opažen in uspešen, mnogi spletni in tiskani mediji synthpop-goth-industriala in oboževalci so nas zelo dobro sprejeli kot sveže, svojevrstne in drugačne od drugih tovrstnih zasedb. Razmeroma veliko dobrega se je pisalo, tudi na določenih alternativnih lestvicah, kot na primer DAC - nemška alternativna lestvica - in drugih, smo bili visoko.

Te lestvice sicer niso 'mainstream' uradne lestvice, vendar ravno tako tam glasujejo neodvisni reprezentativni didžeji na sceni in njihov doseg je velik, ljudje to opazijo in nas dajo na svoj zemljevid. Ker je naš zadnji album izšel vzporedno tudi v Ameriki pri Metropolis Records, je nekaj zanimanja tudi že tam. V vseh omenjenih državah na turneji pa smo, čeprav kot predskupina, poželi zelo veliko dobrega – presenetila nas je količina izjav tipa, "prvič smo vas videli ali slišali za vas, super se nam zdi", kar je bilo tudi podkrepljeno s tem, da se je prodalo na sami turneji čez 500 CD-jev. Mnogi mislijo, da je vse preprosto, vendar je pot do večjega dosega in uspehov danes zelo trda in treba je tudi veliko potrpljenja in odrekanja.

Kako gledate na domačo glasbeno sceno - če uporabimo ta izraz?
Torulsson: Gledamo sicer s pozitivnega stališča, veselijo nas uspehi drugih, kadar so. Vendar se aktivno morda premalo ukvarjamo s tem. Gremo na kakšne koncerte, poznamo precej glasbenikov, seveda pa si želimo, da bi se ljudje nekoliko otresli "slovenskega" zvoka, govorimo predvsem v popglasbi, ki pri nas zveni tako slovensko, "za Slovenijo je dobro". Želimo slišati več drznosti v glasbi in manj konformizma v tej mali deželi, manj kalkuliranja "to se ne bo vrtelo v Sloveniji, ni za Slovenijo". S to logiko ni mogoče napredovati, je pa obče prisotna.

V bolj alternativnih vodah je sicer mnogo večji spekter zanimivih nastavkov, upamo, da si bo več glasbenikov utrlo pot v tujino, saj je to zelo pozitivno – večja konkurenca, večja odgovornost, več potenciala. In s tem morda še bolj zavzeto delo.

Vsi ste vpeti v glasbo že od malih nog in ste dodobra spoznali, kakšne so razmere za glasbenike v Sloveniji, kdaj je prišel tisti trenutek, ko ste se zavestno odločili, da je treba v glasbenem smislu misliti širše kot do Karavank oz. mejnega prehoda na Vinici?
Torulsson: Delno se skriva odgovor že v prejšnjem odgovoru. Torej, sam izhajam iz prve generacije slovenske klubske plesne glasbe: techno, tech-house, mimal, electro, torej generacije Peter Penko, Random Logic, Beitthron, Anna Lies … Že takrat, v letih 1992 do 1995, smo morali za kakršno koli izdajo v tujino pošiljati demoposnetke, in to še na kasetah, na tuje založbe, tam dobili "deal" in izdajali vinilne single in EP-je. Sam sem izdajal pri mnogih dobrih založbah, kot so Thule Musik (Islandija), Force Inc (Nemčija), Low Spirit (ki so tudi vodili Mayday in Love Parade) in mnogih drugih.

To ti spremeni miselnost. Ne počutiš se več tako "ubogega" glede na razmere, saj se vedno lahko izpostaviš in daš svojo glasbo v oceno tam, kjer jih taka glasba zanima, in seveda ti tudi zavrnitve dajo misliti. Ni isto, kot če v Sloveniji narediš ploščo in jo izdaš v samozaložbi. Tu ni nadzora. Marsikaj je lahko dobro, marsikaj pa tudi ne. Ravno tako sem povsem brez zvez poslal na založbe v tujini prvo ploščo Torula in takoj dobil več interesentov, nato pa smo se odločili za Infacted Recordings. Zanimivo je, da smo se v Kölnu srečali na koncertu z nekom iz zavrnjene založbe, ki nas je hotel dobiti, pa smo ga zavrnili. Človek je bil res užaljen, nam pa je bilo malo nelagodno … Ampak stvar se je končala dobro, saj je razumel, da odločitev ni bila osebna, in skupaj smo popili pivo.

Omenili ste "slovenski zvok". Velikokrat smo predvsem pri skupinah, ki nastopajo v tujini, predvsem osredotočeni na jezik, v katerem nastopajo na tujem. Večinoma gre to za bolj ali manj posrečene variacije angleškega jezika. Kakšen je ta slovenski zvok in koliko ste se trudili, da se otresete tudi slovenskih prizvokov v prepevanju besedil?
Torulsson: Govorimo predvsem o t. i. komercialnih pop- in poprockerskih skupinah, ki se naslanjajo na preživele vzorce, plagiatorstvo in konformizem, da bi jih vrteli po radiih. Pogosto manjka nekaj svežine. Je pa res, da je na slovenskih radiih pogosto precej tog izbor, kar se tiče slovenske glasbe. Izvirnost ali iskrivost vsekakor ni pogoj. Pogrešamo torej več raziskovanja lastnega zvoka skupin, tudi znotraj omenjenih žanrov se to da. Treba se je glasbeno ločevati med seboj, ne klonirati.

Sicer pa se mi nismo nikoli ukvarjali s tem, da bi imeli tak prizvok, razmišljanje je drugačno in gonilna sila surova domišljija, raziskovanje in neteritorialnost. Tudi v praksi seveda tako kaže. Glede angleškega jezika pa na srečo Jan nima težav s tekočo izgovarjavo, ob snemanjih pa smo seveda pozorni tudi na to in včasih tudi kaj prediskutiramo in koga kaj vprašamo.

Kje se po vašem mnenju zatakne, ko se želi domača skupina približati tujini?
Torulsson: Če smo čisto iskreni, se najprej lahko zatakne pri glasbi sami, in tako tudi mora biti! Glasba je glavna – če nekdo res verjame v kakovost in seveda tudi aktualnost, svežino, bo vsekakor zavzet za delo s skupino. Saj to je vendar delo založb in agentov. Če pa ima skupina, lahko tudi kakovostna, preveč neizviren ali nezanimiv zvok za tistega, ki odločajo o njih - možnosti je več -, pač ta ne bo zainteresiran. Drugih omejitev pravzaprav ni. Mi hodimo v tujino na koncerte iz Ljubljane, kar predstavlja za organizatorje še dodatne transportne in hotelske stroške, po navadi tudi zahtevamo dve prenočitvi, pa se vseeno nekako da. Ovir dejansko ni toliko, bolj so v glavi.

Kakšna je izkušnja, ko si na turneji - kakršna je bila vaša spomladi - kot član zasedbe Torul?
Torulsson: Fenomalna. Med turnejo smo potovali s pravim 'tourbusom' s prikolico, torej je bilo notri vse – kuhinjica, hladilnik, ločeni spalni prostori, dnevni prostor, WC … Malo smo bili skeptični, kako bo z Angleži, skupino MESH, saj se nismo poznali. Pa smo se krasno ujeli, še vedno vzdržujemo odnose in željo po novih skupnih nastopih. Tudi občinstvo je, kot sem že prej omenil, dobro odreagiralo na nas. Tudi oni sami so nas izbrali glede na našo glasbo, zelo jim je všeč.

Seveda pa ima danes rokenrol tudi mnogo več discipline kot nekoč – vse je bolj organizirano in skupina, ki je polna sebe, egotripaška, arogantna, pogori v trenutku. Ni prostora za zvezdništvo. Zvezda si ali pa nisi, ni potrebe po potenciranju s slabim vedenjem. Ob pogovorih z nekaterimi profesionalnimi 'roadiji', ki sicer delajo tudi pri zelo znanih svetovnih imenih, smo kmalu izvedeli, kateri so 'kul' in kateri ne. Večina je prijetnih, organiziranih skupin. Tisti, ki pa delajo ekscese, so pri podporni ekipi in organizatorjih kaj hitro nepriljubljeni in jih pogosto sploh ne želijo več videti.

Kako "zahtevni" ste po vseh teh dosežkih v svojih 'riderjih'?
Torulsson: Ne preveč, minimalno, bi lahko rekel. Tehnične podrobnosti, ki so precej standardne, potem pa še kakšno kosilo, hrana in pijača v zaodrju, dober dostop do odra ozirom bližine tudi z vozilom, mir v zaodrju. V glavnem te stvari.

Čaka vas Moskva, še prej Electronic Dance Art Festival. Kakšna so merila, kje boste nastopili in kje ne? Sploh delate razlike?
Torulsson: Čakajo nas tudi še drugi nastopi, med njimi tudi velik festival, ampak kateri točno, resnično še ni javna informacija, ker tako zahteva naš 'booker', kot tudi Ukrajina in Poljska, to so že stare zgodbe – povpraševanja je bilo že kar nekaj, vendar se v omenjenih državah to še ni zgodilo, tako pač pride iz različnih razlogov. Zelo smo veseli vsakega novega nastopa v kraju, kjer še nismo bili. Pa tudi vračamo se radi tja, kjer nam je bilo fino.

Merila so za zdaj prav preprosta – vsekakor je dobro pridobiti čim več izkušenj, ko je možnost za to. Vendar pa imamo nekaj minimalnih zahtev, kot so popolnoma pokriti potni in bivalni stroški, kar pa na samem začetku še ni bilo popolnoma tako! To je že korak naprej, tako to vidimo. Seveda dobimo tudi že kakšen honorar poleg tega. Upoštevanje tehničnih riderjev je seveda tudi pogoj, torej gre pri vsem skupaj za neki higienski minimum. Sicer pa se trudimo biti sproščeni, kolikor se to da.

Kako sami opredeljujejte uspeh?
Torulsson: Pravzaprav se niti ne ukvarjamo s tem. Vsekakor se človek razveseli ob vsaki pozitivni novici, vendar ob zavedanju, da je treba delati naprej, še bolj, se odrekati … Če bi jamrali, bi že zdavnaj odnehali, če nimaš res rad tega, kar počneš, je tu preveč težkih stvari, da bi nadaljeval.