Toda kdor je mislil, da je lani v Zagrebu videl vse, kar ima turneja 360° pokazati, se je krepko uštel: U2 so v Torinu med drugim odigrali ne eno, ampak kar tri čisto sveže pesmi, ki svojih "uradnih", studijskih različic sploh še nimajo. (Za tiste, ki ne veste, kakšna redkost je to: kako neizdano svojo pesem so nazadnje v živo igrali leta 2001, da bi bili v enem nastopu dve sveži skladbi, pa se ni zgodilo že 24 let).

Za prve vrste je bilo treba vstati par dni prej
Toda pojdimo lepo po vrsti: bodisi je res nekaj na tem, da so v Italiji z U2 obsedeni še za odtenek bolj kot drugod po Evropi, ali pa je prvi koncert vsakega sklopa res toliko večja trofeja za vsakega resnega oboževalca, toda tako zagrizenega in potrpežljivega truda za preboj v zmuzljivi "inner circle", v katerega prideš le tako, da si na vratih dovolj zgodaj, sama nisem videla na nobeni izmed zadnjih treh turnej U2, kaj šele lani v Zagrebu, ko je na dan (drugega) koncerta opoldne pred stadionom Maksimir kampiralo le nekaj deset Madžarov. V Torinu je bilo ob isti uri nagnetenih že krepko čez tisoč ljudi in predvsem tistim na začetku kače je bilo videti, da imajo za seboj že noč ali dve spanja na tleh (morda tudi zato, ker je skupina v Torino prispela že par dni pred koncertom; v četrtek so med vajami čakajočim oboževalcem menda kar sami ven prinesli kup pic).

Po krivici spregledani Kasabian
In da so tam res samo zaradi U2, so dali Italijani zelo jasno vedeti: čeprav je mesto predskupine "največjega benda na svetu" verjetno zelo iskana služba (na tej turneji so bili to med drugim že Snow Patrol, Kaiser Chiefs, Glasvegas, Elbow in Muse, septembra pa se jim pridružijo še Interpol), Kasabian zanjo v petek niso mogli biti neznansko hvaležni. Kljub neoporečnemu nastopu in naporom Toma Meighana je občinstvo celo njihove najprepoznavnejše hite (Underdog, Where Did All The Love Go? in Fire) sprejelo bodisi medlo ali pa kar s skandiranjem "Ciao!" in "Bo-no, Bo-no!".

In pred "bellissimo Torino" je mož večera prikorakal odlično razpoložen. Malce shujšan v svojih usnjenih hlačah in z malo preveč entuziastično nageliranimi lasmi nad vse višjim čelom, a očitno trdno odločen dokazati, da ga izdajalski hrbet ni trajno onesposobil. "Hvala za vso ljubezen in pisma, ki sem jih dobil med okrevanjem. To obdobje je zdaj za nami in mi smo več kot pripravljeni za prihodnost ... če nas hočete v njej," kar je bila seveda iztočnica za horunsko rjovenje iz avditorija. Naslednji dobri dve uri (kar je za koncert U2 precej) sta bili dokaz, da Bono še vedno obvlada vseh 360 stopinj odra, nekje opisanega kot "križanec med žuželko, vesoljsko ladjo in katedralo", kateremu bi se bend z manj kilometrine verjetno pustil zasenčiti. 50-letni frontman po bobnih Larryja Mullena skače, se na visečem mikrofonu guga in se po zunanjem obodu odra šopiri celo za spoznanje bolj energično kot prej.

Okostje vizualno osupljivega, z vesoljsko tematiko obarvanega (U2 na oder prikorakajo ob taktih Bowiejeve večne Space Oddity, zapustijo pa ga ob Rocket Manu Eltona Johna) spektakla ostaja enako, vsebina pa je osvežena. Vse skupaj se že začne obetavno: z inštrumentalnim introm, ki na setlisti nosi ime Return of the Stingray Guitar in je za zdaj predvsem triminutni Edgeov solo na kitari, očitno tako svež, da nima še niti pravega konca, tako da za prehod v Beautiful Day poskrbi vreščanje z irskimi zastavami in nešteto rdečimi baloni opremljene množice.
Dve novi pesmi: North Star in Glastonbury
Po kombinaciji preverjenih stadionskih hitov (Magnificent, Get On Your Boots in Mysterious Ways) ter napevu Happy Birthday, ki ga publika na Bonovo prošnjo zapoje Edgu (prav danes praznuje 49. rojstni dan), sledi presenečenje večera. U2 najprej ob ugasnjenih lučeh, samo v soju lučk neštetih telefonov, preizkusijo novo, akustično "ljubezensko pesem vesolju" North Star (Bonov komentar: "Pazite, tale stari poprocker se vam spreminja v hipija"), nato pa še udarno, gotovo-bo-singel skladbo s preprostim naslovom Glastonbury, ki so jo nameravali, dokler ni vmes posegla nesreča, premierno predstaviti na istoimenskem festivalu.

Za preostanek večera so se U2, v nasprotju s prejšnjo vejo te turneje, zakopali malo globlje v svoje arhive; poudarek tako sploh ni bil več na najnovejšem albumu, No Line On The Horizon, ampak so Irci na dan privlekli nekaj (koncertno) že skoraj pozabljenih biserov: The Unforgettable Fire, "Batmanovo" Hold Me, Thrill Me, Kiss Me, Kill Me, ki je v živo niso igrali že vse od turneje Popmart pred 12 leti, in nežno balado In A Little While, katere nekaj verzov je na velikem ekranu odrecitiral astronavt z Mednarodne vesoljske postaje. Prvič na tej turneji se je pojavila tudi Miss Sarajevo, pri kateri je Bono, ki je v preteklosti do konca koncerta že kar nekajkrat deloma izgubil glas, več kot dostojno "zmogel" tudi Pavarottijev del in dokazal, da je vokalno trenutno v izjemni formi.

Preostanek večera so zapolnile obvezne koncertne klasike, torej I Still Haven't Found What I'm Looking For, Until The End Of The World, City Of Blinding Lights, Vertigo, Sunday Bloody Sunday in Walk On (tudi tokrat s posvetilom Ang San Su Či in prepletena z verzi You'll Never Walk Alone). Politični angažma pri U2 seveda nikoli ne manjka, vendar pa zdaj v nobenem trenutku ne zasenči glasbe, kot so to bendu v preteklosti očitali. Če je na eni strani spektra tako posnetek nagovora Desmonda Tutuja, je na drugi blago rejverski, elektronski konglomerat singlov Discoteque in I'll Go Crazy if I Don't Go Crazy Tonight, med katerm se Larry Mullen Jr. po pisti, ki gre skozi publiko, sprehodi z bobni okrog vratu.

V podaljšku, ki je bil razdeljen na dva dela, je Bono od ustaljene prakse odstopil v tem, da med With Or Without You na oder ni potegnil nobene oboževalke, pa tudi Ultraviolet, ki se zdi kot napisana za obleko, pošito z LED-lučkami, v kateri se Bono na koncu ziba nad odrom, je tokrat manjkala. Namesto tega je koncert zaključil skriti adut albuma NLOTH, morda najboljša pesem, kar so jih napisali v dolgem času, Moment of Surrender. Dodatnih podaljškov ni bilo: "Pojdite domov! Aja, ste že doma. No, gremo pa mi."

Veščina, s katero skupina stadionske koncerte s pomočjo okroglega odra, ki vsem štirim članom omogoča sprehod relativno daleč v avditorij, spreminja v skoraj intimna doživetja, ostaja osupljiva. Pogosto na meji pompoznega, a razorožujoče iskreni in še vedno očitno zaljubljeni v to, kar počnejo, so U2 vse prej kot rockdinozavri.

Ana Jurc