Da se je politični angažma, ki je bil vedno pri vrhu spiska prioritet "najbolj ljubljenega in najbolj osovraženega stadionskega benda na svetu", premaknil še kako mesto više, postane jasno v trenutku, ko Bono po dolgi pisti (v obliki puščavskega drevesa, ki je tako zelo zaznamovalo njihovo kariero) zakoraka daleč med premočeno 70 tisoč-glavo množico v Berlinu. "I can't believe the news today / Oh, I can't close my eyes / And make it go away ..." Singel Sunday Bloody Sunday sega še v čase pred prelomnim ploščkom, ki je letos poleti gonilo irske karavane, a je kljub temu idealen uvodni takt večera. Zdi se, da U2 nam in sebi že v izhodišču zastavljajo najtežje vprašanje: ali še obstaja čas in prostor za himne, ki jih je navdahnil družbeni razkol osemdesetih, za pesmi, ki promovirajo osnovne vrednote humanizma in enakopravnosti?

Priznam: kdor ni odporen na klasično U2-jevsko dobronamerno pridiganje, bi lahko dve uri skupaj zavijal z očmi. Težko pa bi kdo trdil, da je nova turneja samo maratonski častni krog, jubilejna edicija brez prave aktualnosti, tribute bend, ki bi ga izvajali kar slavljenci sami. Ceneno okoriščanje z nostalgijo štiridesetletnikov, ki se jim kolca po lastni mladosti? U2-jem lahko očitamo marsikaj, tovrstnega cinizma pa vseeno ne.

Danes četverico čaka olimpijski stadion v Barceloni, potem pa samo še postanki v Dublinu, Parizu, Amsterdamu in Bruslju, preden staro celino spet zamenjajo za ameriška tla. V novi eri orjaških stadionskih nastopov in še kompleksnejših odrskih konstrukcij skupina ne obleze več niti pol toliko evropskih mest kot nekoč – spomnimo se, da so se leta 2009 ustavili celo v Zagrebu. In ker gora očitno ne bo prišla do Mohameda, smo se premaknili mi: ko so U2 prejšnji teden v naš radij zanihali s koncertom v Berlinu in dvema v Rimu, smo se podali na romanje proti nemški prestolnici.

Neugodno celinsko poletje je postreglo s skoraj celodnevnim dežjem, ki pa ni odvrnil najbolj evforičnih. Ker U2 demokratično ne prodajajo dražjih vstopnic za sprednji del parterja (kar smo pred kratkim na primer doživeli na koncertu Depeche Mode), se vrsta pred vsakim koncertnim prizoriščem neizogibno spremeni v improvizirano šotorišče (večinoma ne več rosno mladih) oboževalcev. A brez skrbi, tudi brez nočnega taborjenja na prostem se da z nekaj truda stlačiti v tako želeni "inner circle" tik pod odrom. Kljub temu sumimo, da je gigantska odrska inštalacija – sicer manj kompleksna od pajkaste konstrukcije na turneji 360°, a še vseeno tako velika, da skoraj požre četverico na odru – najlepše vidna z varne razdalje tribune.

Napoved turneje The Joshua Tree 2017 je lani marsikoga ujela nepripravljenega. V prvi vrsti zato, ker so se U2 od nekdaj upirali tovrstnemu nostalgičnemu oziranju na lastni opus; v dobrem - in slabem (kdo bi pozabil singel Get On Your Boots) - so bili vedno bend, uperjen v prihodnost. Drugič, na podlagi njihovih lastnih napovedi smo za letošnje leto pričakovali izid albuma Songs of Experience in pa nadaljevanje dvodelne turneje Innocence + Experience. Nove pesmi so bile menda že praktično nared za izdajo, ko se je z ameriškimi predsedniškimi volitvami svet čez noč spremenil. U2 so sklenili narediti korak nazaj in si vzeti čas za reflektiran odziv. "To je zelo oseben album in ne bo kar čez noč postal političen," je pred meseci za revijo Mojo komentiral Bono. "Mora pa zdaj skozi filter vsega, kar se je zgodilo v svetu."

V praznini, ki je nastala, se je na obzorju izrisala silhueta Jozuetovega drevesa. Začetna ideja, da bi album v celoti odigrali na nekaj koncertih po Veliki Britaniji in ZDA, se je hitro razrasla. (Čisto mogoče, da jih je navdahnil zgled Brucea Springsteena, ki je z retrospektivno turnejo The River zabeležil enega največjih zaslužkov v letu 2016.)

Album The Joshua Tree, ki počasi pleza proti mejniku 30 milijonov prodanih izvodov, je v zgodovino zapisan kot "ambivalentno ljubezensko pismo Ameriki"; besedila odražajo, kot se je takrat izrazil Bono, "njegovo ljubezen do Amerike in strah zaradi tega, kaj bi ta Amerika lahko postala". Šopek skladb, ki so nastavljale zrcalo Reaganovi administraciji, trideset let pozneje v Trumpovi Ameriki dobiva nove, neslutene razsežnosti.

In ko smo že pri petinštiridesetem predsedniku ZDA: U2 so na barikade zlezli že lani, ko so na peščici samostojnih nastopov v videoprojekcijah uporabljali izseke Trumpove predvolilne kampanje. Vseeno je položaj za Bona manj enoznačna kot za večino njegovih glasbenih kolegov. Lahko kot umetnik res odkrito kritizira Trumpa, če upa, da bo kot prvi obraz svetovne kampanje proti revščini ONE nekoč z njim sodeloval? (Organizacija ne skriva svojih nadstrankarskih ciljev: za pogajalsko mizo so v imenu svojega poslanstva sedli tako z Georgeem W. Bushem kot z Barackom Obamo).

In resnično se neposrednim omembam ameriške administracije Bono na odru izogne: kar seveda ne pomeni, da povprečen koncert U2 ni še vedno vsaj 30-odstotno politični shod. Veliko je pihanja na dušo Nemcem, ki jih kot "narod, ki ima odprte oči in kaže pot Evropi" v kratkem "čakajo pomembne volitve". Prvi člen ustave se v nemščini počasi kobali čez zaslon, medtem ko skuša Bono od prve vrste izvedeti, kako bi se po nemško reklo "sosedskost" (in obupa nad predolgo besedo). (Pozneje, med komadom Ultraviolet, ki je posvečen ključnim ženskim figuram sedanjosti in preteklosti, od Marie Curie in Virginie Woolf do Lene Dunham in Emme Watson, bomo na ekranu videli tudi obraz Angele Merkel.)

Malali Jusafzaj, ki ima na dan koncerta rojstni dan, se poklonimo z napevom Happy Birthday. Skandiramo proti predsedniku Erdoganu. Miss Sarajevo, dobrodelni duet, ki sta ga Bono in Pavarotti pred leti posnela za žrtve vojne na Balkanu, je prekvalificiran v poklon 15-letni sirski begunki, ki strmi v občinstvo z ogromnega ekrana.

Politični naboj je nezgrešljiv tudi v agresiji komada Bullet The Blue Sky, pri katerem The Edge še zaostri kakofonično distorzijo svoje kitare. Na drugih mestih glasba govori sama zase: pesem Mothers of the Disappeared ne potrebuje eksplicitnega komentarja ameriške zunanje politike, da bi bila učinkovita. Videoprojekcije, delo velikega Antona Corbijna, so sugestiven kolaž praznih puščavskih cest, getovskih mestnih četrti, barakarskih begunskih naselij in ameriških zastav, napleskanih na razpadajoče hiše; podobe učinkujejo hkrati nazorno in simbolično.

Nekatere od teh pesmi - Exit, In God's Country, Trip Through Your Wires – so v preteklosti v živo izvajali le redko. Nesojeni drugi singel z albuma, Red Hill Mining Town, ki tematizira "najtrpkejši industrijski spor v britanski zgodovini", rudarsko stavko proti ukrepom Margaret Thatcher v osemdesetih, je skupini, tako Adam Clayton, od nekdaj "povzročal take težave z ritmom", da ga nikoli niso uvrščali na koncertne repertoarje. Zdaj so očitno strli njegovo skrivnost. "Pesem, ki je trideset let nismo znali igrati v živo, nam zdaj uspe čisto vsak večer," zadovoljno komentira Bono, ko izzvenijo zadnji takti pesmi.

Koliko je lahko še vitalnosti v bendu, ki je očitno dojel, da so njegovi največji dosežki za njim? Ki z novimi koncertnimi setlistami zavestno daje ljudem to, kar hočejo, in ne tega, kar bi verjetno bolj ugajalo njihovemu egu? Na trenutnih evropskih koncertih je najnovejša izvajana pesem Vertigo (2004), kar pomeni, da najnovejša dva studijska albuma v celoti odpadeta. In, roko na srce, bi res kdo zamenjal Pride ali One za singel The Miracle (Of Joey Ramone)? (To ne pomeni, da U2 v novejši etapi nimajo prebliskov genialnosti: komada Every Breaking Wave in Magnificent brez težav konkurirata zgodnejšim delom – a to ne spremeni očitnih dejstev.)

Kako je torej mogoče, da videti U2 v živo leta 2017 človeku ne pusti niti kančka grenkega priokusa? Ker U2 niso, brez zamere, za silo skupaj zlepljeni in pragmatično rehabilitirani Guns N' Roses: U2 so bend, ki je še vedno pripravljen tvegati in brez ironije zalučati svoja krvaveča srca v občinstvo. (Prvih pet komadov izvajajo brez bombastičnosti videoprojekcij in osvetljave: samo štirje glasbeniki na majhnem pomožnem odru, čim bližje občinstvu.) Seveda bi lahko pogrešali (in pogrešamo) ironijo in samoreferenčno zafrkantskost iz časov turneje ZOO TV; o njiju ni ne duha ne sluha več – a morda res ne živimo v časih, primernih za distancirani sarkazem. Edino stoodstotna iskrenost in angažiranost sta tisto, kar "prodata" tudi na trenutke dvomljive trenutke večera – na primer to, da si Bono večkrat izposodi verze neposnemljivega Davida Bowieja (refren Heroes odpoje celo v nemški različici; pozneje se za hip pojavita tudi Rebel Rebel in Young Americans). Največji bend na svetu? Zagotovo. Še vedno.