A konec 80. in v začetku 90. let se je v Bruslju zbral trio Vaya Con Dios, ki je deset let nizal uspešnico za uspešnico. Od originalne zasedbe je sicer ostala le še ikona skupine, pevka Dani Klein, a vsaj ona z novo ekipo glasbenikov še vedno ustvarja in koncertira pod franšizo Vaya Con Dios.
Zganjanje kakovostne romantike
Da ne gre za skupino, ki bi vrhunec doživljala tukaj in zdaj, se je seveda poznalo tudi po nekaj starejšem profilu občinstva in sedežih, ki so napolnili parter na včerajšnjem koncertu v Hali Tivoli. Vmes se je znašlo tudi nekaj mlajših zaljubljenih parov, ki jim je ljub elegantni tok glasbe belgijske zasedbe. In vstopnica za koncert Vaya Con Dios je verjetno odlično malce zapoznelo darilo za dan žena in razlog, da se lahko kdaj kakovostno romantiko zganja tudi kje drugje kot na tradicionalnih Predinovih ali Plestenjakovih koncertih, posutih skozi leto.

Po uro prestavljenem začetku koncerta se je tivolska dvorana počasi polnila, pet minut pred začetkom pa so organizatorji sporočili, da se lahko obiskovalci na tribunah s strani odra presedejo na ugodnejše gledalske položaje na koncu tribun. Po hitri "selitvi narodov" je ob vljudnem aplavzu na oder najprej prikorakalo šest glasbenikov, ob njihovi skoraj šansonjerski glasbi, ki preveva zadnji album Comme on est venu, pa še diva zasedbe Dani Klein.
Stare zgodbe o sumljivih likih in zakajenih lokalih
Na minimalistično opremljenem odru sta v ospredju šov vodila Kleinova in violinist, v ozadju pa sta niti v rokah držala in poudarke dajala trobentač Tim De Jonghe in pianist William Lecomte. Uvodni francoski pesmi sta koncertu začrtali večinoma umirjeni tempo in odziv občinstva, ki mu občasno ne bi škodila vsaj trohica navijaškega temperamenta, ki se je na drugi strani mesta zlival po tribunah na nogometnem derbiju med Olimpijo in Mariborom. No, morda umirjenost prireditve ni tako motila gospoda, ki je kmalu po začetku na dan potegnil priročni mini daljnogled, da si je lahko v miru od blizu ogledal dogajanje in šarmantno belgijsko gospo na odru.

Seveda so večje aplavze požele stare uspešnice v angleščini – prva med njimi je bila Don't Cry For Louie, kjer se je Kleinovi pridružila še druga pevka za pomoč pri spremljevalnih in občasno tudi glavnih vokalih. Louiju je sledila Just A Friend Of Mine, še ena starejša pesem, ki govori o sumljivih likih, zakajenih lokalih in žalostnih zgodbah. Malce eksotični naglas pevke Dani v angleščini se s svojo nedoločljivo skrivnostnostjo še vedno odlično sklada z vzdušjem teh skladb.

Tudi o norem Gadafiju in cunamiju
Novejše pesmi, ki so nosile koncert, so malce drugačna zgodba. Preveva jih francoska šansonjerska tradicija, ki se včasih poveže z latinoritmi in romsko dramatičnostjo, s čimer ohranja občutek nekakšne žlahtne elegance, ki ga je malce motil le med sedeži občasno dehteči vonj po kokicah. Ob odlično zveneči naslovni pesmi zadnjega albuma Comme on est venu je bilo opaziti, kar sicer ni nenavadno, da je glasbena ekipa na odru s srcem veliko bolj pri novih kot starih skladbah.

V nekaj nagovorih občinstva se je Kleinova dotaknila raznolikih tem: spomnila se je tako na žrtve potresa in cunamija na Japonskem, na "norega Gadafija" in svoje starše. S to nabirko misli je napovedala inštrumentalno pesem, ki jo je napisal njen oče, preden je umrl, in na odru so za ta posebni poklon ostali le pianist, kontrabasist in bobnar. Vaya Con Dios so se pred občinstvo vračali v različnih postavah glede na potrebe posameznih pesmi, ob solističnih vložkih pa je pevka predstavila tudi godce v ozadju.

Latinoritmi in romska dramatika
Ko se je koncert prevesil v drugo polovico, so se počasi začeli kazati tudi znaki utrujenosti po izpeljani evropski turneji, na kateri je bila Ljubljana zadnja postaja. Pevkin glas je že malo trpel in višji toni niso bili več tako suvereni kot na starih posnetkih. Je pa zasedba utrujenost kar uspešno zakrila s povečano frekvenco uspešnic v drugem delu. Ob latino navdahnjenih Puerto Rico in Pauvre Diable je nekaj ljudi prvič na koncertu vstalo in zaplesalo, ploskanje občinstva se je obdržalo dalj kot le prvih nekaj taktov in vedno več je bilo opaziti snemanja odra s telefonom v slogu, da bodo "imeli še domači kaj od koncerta".

"Naslednja je ena najlepših pesmi, ki sem si jo vedno želela peti – in zdaj jo pojem," je Je L'aime Je L'aime, tradicionalno romsko himno v francoski različici, napovedala Dani in se ob glasbeni zgodbi, ki jo govori večinoma violina, v "svojo pesem" vživela tudi z nežnim plesom.

Prvi odhod z odra je bil kratek, saj je bilo jasno, da so Vaya Con Dios "dolžni" vsaj še dve največji uspešnici. Prva je bila ena izmed ultimativnih balad devetdesetih What's A Woman?, kjer je Dani dokazala, da je glas še vedno čuten in zadene v srce, tudi če višji toni niso več tako visokoleteči kot nekoč. Za konec pa je Kleinova še zadnjič poskušala animirati bolj sedeče ljubljansko občinstvo in ga pozvala na skupno petje z: "Imate v sebi ogenj?" Ko so udarili prvi toni zimzelene Nah Neh Nah, je bila vsa dvorana končno na nogah, ploskanje in ples pa sta ustvarila vzdušje, ki so se ga Vaya Con Dios neuspešno trudili zagnati med koncertom. Po tem kratkem, a burnem finalu, se je med priklanjanjem skupine dvorana že ekspresno praznila, saj se je nekaterim že mudilo v boj za čim boljše izhodišče v hitro naraščajoči vrsti za konjski hamburger pod Halo Tivoli.