Hamo & Tribute 2 Love se po mračni korona eri v industriji srečanj vračajo med svoje oboževalce z novim albumom 22, ki ga bodo premierno predstavili 22. maja v Križankah. Skupina, ki lansko poletje ni poznala prostega konca tedna, je v zadnjih desetih letih stanovitno gradila svoj krog privržencev. Medsebojna naklonjenost je rasla, ko so se srečevali med razprodanimi klubskimi stenami, kot je bil primer v Kinu Šiška, in ostalih prizoriščih.

Prislini časi so Matevža Šaleharja - Hamota pripravili k zasilni ustavitvi od ustaljenih vzorcev življenja glasbenika v Sloveniji. "Pri prvem valu sem prvič v življenju glasbo izklopil iz glave. Bili smo tako zblojeni, kaj vse bo narobe, da sem barval fasado okoli hiše. In mi je ustrezalo, ker sem zadnjih 30 let vsak dan v službi," je v intervjuju za MMC dejal Hamo. Toda ta "počitek" je kmalu zamenjal za obiske studia in rezultat prihaja v novi odi l'ubezni. Le da gre na tovrstnem albumu za ljubezen od dvojine do množine in navsezadnje do planeta, kar je v ospredju Hamovih razmišljanj.

V spodnjem pogovoru si lahko preberete več o njegovih premislekih do l'ubezni. Med drugim, zakaj je najlažje prodajati ljubezen, ko si nesrečen, zakaj mu niso ljubi Foo Fightersi in zakaj ne nastopa na porokah.

Odkar ste v najinem intervjuju pred petimi leti dejali, da je vse samo še marketing, se ne morem znebiti občutka, da kadar se pripravljam na pogovor z vami, bi se morala prej pogovoriti z oddelkom s trženjem in jih vprašati, kakšno je stanje. Obstaja ta oddelek v vaši skupini?
Obstaja. Vedno več je tega. Od zadnjega intervjuja, ki sva ga imela, je samo še več poudarka na marketingu.

So vas že vpoklicali v ta oddelek?
Mislim, da sem že ves čas malo del njega, ker mi je po eni strani malo zabavno, dokler ne preseže meje dobrega okusa. Kar je že zdavnaj (smeh).

Kje je točka preloma? Ko ne postane več zabavno?
Na točki, ko se zbudiš in ti nekdo naroči: "Ej, danes moraš objaviti to, tisto, četrto …" Še več: vmes sem se zalotil ob ugotovitvi, da že pol leta nisem ustvaril nobene skladbe, ker samo še ustvarjam objave za družbena omrežja. Kar ni dobro.

Kako se znajdete v svetu, kjer tekmujete z mlado generacijo, ki jim je tak način sporazumevanja čisto nekaj običajnega? Tako kot vi že rutinsko zjutraj popijete kavo, oni nanizajo deset objav.
Glede na to, da smo mi dovolj zgodaj začeli s tem, mi je že tako kot pitje kave. Vendar mi gre veliko bolj na živce, ker se spomnim časov, ko tega ni bilo. Malo pogrešam fluorescentne plakate. Nalepil si plakat za koncert in tu se je promocija skupine in njeno vključevanje vanjo končalo. Zdaj se mi zdi, da skupine že tekmujejo v tem, kdo ima boljši smisel za snemanje oglasov, s katerimi vabimo na koncert. Tekmujemo v oglasih, kar je na nek način zabavno in dobro, ampak bi bilo lepše, če bi "tekmovali", kdo naredi boljšo skladbo.

Precenjeno.
Tako 90. leta.

Moja opazka izhaja iz ugibanja, da se morda bolj kot v snemanju tekmuje v simpatičnosti. Kako vi doživljate to?
Pred leti, ko smo začeli vabiti na prvi koncert v Kinu Šiška, smo začeli snemati "filmčke". Sam sem jih režiral in za njih pisal scenarije. Takrat sem bil poln idej, kako se lahko naredi simpatični oglas. Zdaj je minilo od tega že dolgih sedem let in nimam več nobene ideje za simpatično vabilo na nastop.

V resnici je povpraševanje po teh oglasih ogromno. Takrat si naredil enega in si z njim prodal sto vstopnic. Zdaj jih moraš narediti šest na dan. Tu smo mora mi že začeli popuščati. Ne da se nam več, četudi tvegamo, da bi se to lahko poznalo na prodaji vstopnic. Kar se nam k sreči še ne dogaja.

Ko ste začeli z objavami teh filmčkov, ste zgradili svojo skupnost na omrežjih. Je sledilec, oboževalec, ki všečka objavo, tudi potencialni kupec vstopnice za koncert?
V resnici te povezave med ljudmi, ki potrdijo, da se bodo udeležili koncerta, in potem pridejo, ne znam razbrati. Poleg tega je skozi vse, kar se zdaj pogovarjava, vmešanih še en kup algoritmov. Zato sem že lani začel razmišljati, če bi naredili en ovinek okoli algoritmov in smo začeli razvijati svojo aplikacijo, s katero upam, da bomo privabili vse, ki jih zanimamo, in bomo lahko brez algoritma sporočili, kdaj imamo koncert in kje.

Vpliv algoritmov smo lahko dobro izkusili v času ukrajinske vojne, ko so se te novice začele pojavljati v samem vrhu časovnic. In to je vplivalo na doseg vseh ostalih objav skupin, ki prodajamo vstopnice (smeh).

Na algoritme nedvomno vplivajo vse medijske panike in dogajanje v svetu. Priča temu smo bili tudi v času pandemije novega koronavirusa, kjer ste tudi sami pustili svoj glas. Bili ste med glasnejšimi svaritelji posledic, ki so jih imeli ukrepi na industrijo srečanj. Se tovrstno izpostavljanje izplača na dolgi rok? Že leta 2010 ste se izpostavili na prvem slovenskem glasbenem kongresu stopili skupaj in se izrekli proti novemu predlogu zakona o medijih.
Vedno, kadar se izpostaviš, si nakoplješ cel kup novih sovražnikov (smeh). Izpostaviš se z idejo, da se boriš za pravo stvar. Niti ne za podpornike. Naletiš na cel kup ljudi, ki se jim prava stvar zdi malo bolj drugačna kot tebi. In kar naenkrat so skregani s teboj. Mislim, da se ne splača, da se izpostavljaš, ampak po drugi strani se moraš. Če se ne nihče ne bo, bo stanje nespremenjeno.

Vem, da niste oboževalec Bonota in Dava Grohla, ki ste izpostavljata v vseh glasbenih dokumentarcih. Če lahko samo pogledava to vzporednico?
Nisem oboževalec, da ju moram povsod gledati, kar mogoče ne velja za glasbo. Za Fuj Fajters še velja, ker jih ne maram.

Mislim, da ste si pravkar s to oznako nakopali sovražno vrsto vseh trenutno še žalujočih oboževalcev skupine Foo Fighters. Oz. jih vsaj razočarali.
Se bom malo demantiral: pred leti sem poslušal celo njihovo celotno diskografijo in jih tako oklical, ker mi niso bili všeč. Zdaj pa sem že nekajkrat udarjal z nogo ob skladbah, za katere se je pozneje – ko sem jih "shazamal" – izkazalo, da so njihove. Tako je bilo tudi z Nirvano: sovražil sem jih. Zdaj jih imam zelo rad. Grohla zelo cenim kot bobnarja, ni mi pa tako všeč kot pevec. Cenim ga kot 'frontmana'. Bonota pa poslušam. Še vedno. Le ne maram ga gledati (smeh).

Sorodna novica Hamo & Tribute 2 Love: Občinstvo je slabo samo, če smo mi slabo igrali

Življenje na tanki meji dvojnosti. Na novem albumu ste dvojino, ki je stereotipno rezervirana za ljubezen oz. odnos, malo spremenili v množino. Zakaj?
Ne bom rekel, da sem že izčrpal vse svoje ljubezenske travme, o katerih pišem, ampak sem se začel malo ukvarjati s tem, da kmalu ne bomo imeli niti več pogojev, da se ljubezen zgodi. Veliko razmišljam o tem, kako premakniti ljudi, da začnejo razmišljati, da svinjamo planet in da ni dobro, kar počnemo. Moramo ven iz tega konformizma, ki smo se ga navadili. To leti tudi name, absolutno. Ta sporočila dajem v skladbe, da mi lahko ljudje očitajo, naj neham svinjati, in tako brcam samega sebe v rit. Polni smo nekih brezveznih, plehkih novic, v resnici pa nam planet umira pred očmi zaradi nas, pa se noben ne zgane. Zelo je pomembno, kaj je Janez rekel – pa vemo, na katerega mislim – kot pa, kaj je rekel nek ekolog.

Mikroodnose lahko prenesemo na makroraven. Na psihološki osi se vedno gibljemo med nagonom življenja in smrti. Eros in Thanatos. Kateri gon prevladuje pri vas?
V ljubezni nikoli ne prideš do točke, ki se konča. To je vedno točka začetka. Za mano je že nešteto točk naveličanja (smeh). Vedno, ko mislim, da sem naštudiral ljubezen, se zavem, da nič ne vem. Vedno me preseneti. Vedno je nekaj novega in vsakič znova dobim novo perspektivo na njo, kar mi služi za dobro motivacijo pri ustvarjanju. Pred desetimi leti sem bil prepričan, da vem, kako l'ubezen funkcionira, z leti pa sem vedno manj. In poskušam se izboljšati v odnosih.

Mogoče je bolje, da si slabši teoretik kot praktik?
Bolje se počutim v svojih razmerjih danes, kot sem se v preteklosti. Ampak o l'ubezni pa vem manj, kot sem mislil, da takrat.

Zakaj je lažje prodajati ljubezen, ko si nesrečno zaljubljen?
Ker je lažje govoriti s polnim trebuhom o lakoti (smeh).

"Čao, sonce, čao mraz, jaz topim se na ves glas," gre za verz v vaši skladbi Mali mož (Čao sonce), ki je pristala kot prva na novem albumu. V igri nasprotij zavzamete pozicijo moči in nemoči. Koliko vam je ta igra pomagala pri pisanju besedil?
Igra nasprotij je vedno hvaležna tema. Če se vrnem na vprašanje, koliko tvegaš, če se izpostaviš. Najmanj tvegaš, če se ne izpostavljaš. Enako je, če si neodločen.

Prej ste omenili algoritme: s koliko preračunljivosti ste šli v spremembo zvoka albuma. Lahko slišimo, kako se je zvok razvil, če ga primerjamo s predhodnimi albumi. Ne bom pametovala in ga označevala za bolj pop ali rock, ampak gre za izhod iz zanke. Kaj je k temu privedlo?
Z Denisom prineseva osnutke skladb v studio in jih naredimo do te mere, kamor pride skupina. Potem se spet vmeša Denis kot producent in tu se začne postavljati spomenik produkciji. Po petih albumih spomenikov produkciji smo debatirali v skupini, kaj če bi enkrat pustili glasbo takšno, kot je. Album je miksal naš tonski mojster na koncertih Drago Popovič in zvenimo tako kot na nastopih. Mogoče je malo manj sproduciran album, je zvok bolj podoben nam, ko igramo v živo, in vsaj zame – z Denisom se še vedno sporečeva glede tega – je to zelo dober dosežek.

Zna se zgoditi, da bo naslednji album znova spomenik produkciji, ker se ne moremo v nedogled držati istega recepta. Zdi se mi dobro, da skupina tudi malo premika meje svojega konformizma. Da še vseeno eksperimentiraš, ko imaš že postavljen recept: da dodaš še malo čilija v sladico.

Ste avtor številnih skladb za druge izvajalce, toda na tem albumu se je prvič zgodilo, da ste skladbo, ki jo je odpela druga izvajalka, izvedli tudi sami. Kako to, da je Temni svet pristal na albumu v vaši interpretaciji? Je bil to tisti "otrok", ki ste ga z najtežjim srcem dali od sebe ali ste si skladbo začutili drugače?
Bolj to drugo: skladbo sem čutil drugače, kot je na koncu izpadla. Mislim, da sta Ana Soklič in Žiga Pirnat naredila veliko delo, ampak za moje pojme je na Popevki skladba izzvenela bondovska. Seveda festivalu primerno. In to je potrdila tudi zmaga. Več kot očitno sta naredila dobro delo. Toda te bolečina, v kateri je skladba nastala, ni bilo v njuni različici. Zdaj mislim, da je. Želel sem skladbi samo vrniti bolečino.

Kako je bilo vam izražati to bolečino? Od vseh vaših skladb je morda celo najbolj ekspresivna.
Delam se norca in govorim, da po njem pride Nick Cave na oder in reče, da bo zdaj naredil žur. Gre za najnižjo točko, ki sem jo dosegel v svojem življenju in da sem lahko o tem napisal skladbo. Lahko, da sem že kdaj bil bolj na dnu, ampak ob treh zjutraj sem imel na kolenih synth in sem to 'odkrulil'. Ko sem zlezel ven iz te luknje in sem poslušal demoposnetek, mi je solza pritekla na lastno skladbo. To se ne zgodi. Terapevtsko sem se z njim rešil in ga umestil na album, čeprav bi ga lahko že prej, ker ni tako mlada skladba.

Ampak niste ga pustili za konec, umestili ste ga na sredino albuma in v nadaljevanju slišimo popolno nasprotje tej temi. Ni točka, na kateri ste obstali.
Absolutno ni. Če bi, se zdaj ne bi pogovarjala (smeh). Vse, kar je na albumu je že za mano. Kar nastaja, bo verjetno na naslednjih.

Pusti mi prižgano luč je izjemno neradijska skladba, kar se tiče same dolžine. Deluje mi, kot da bi vam Tom Walker prepustil besedo (I Will Leave the Light On op. a). Kaj je tako posebnega pri tej skladbi?
Meni deluje zelo 'Floydovska' skladba – znotraj nje je tudi hommage melodiji, ki sem ga pustil namenoma. Lahko me tožijo, ker sem jim ukradel en intervalček. Z veseljem in vsem spoštovanjem. Ko smo ga preigravali s skupino, mu je Denis dodal 'loop' na bobnu. Zaljubili smo se vanj in tako dobili tudi prvo skladbo, kjer imamo 'loop'. Zelo smo se zmodernizirali. Skladba ima tudi močno sporočilo in se mi zdi, da ga zato nismo želeli oklestiti z minutažo, zato je tudi dolg sedem minut.

Tudi instrumentalni del na koncu govori svojo zgodbo.
Mislim, da je to edina skladba na tem albumu, na katero se res lahko da ljubiti. Tako, da ga ne zmanjka.

In še naprej je lahko v 'loopu'.
V tem kontekstu lahko 'loop' ostane.

Nieti so rekli: "Ti pa si tako lepa – februarja." Medtem ko ste se vi na drugačen način lotili na ta mesec v skladbi Naprej, saj veš.
Februar je zame obupno depresiven mesec.

Za mnoge je december.
Zame je februar. Po mojem si že tako močno želim pomladi, da me februarja vedno zvije. Tudi Temni svet je zagotovo nastal februarja. Imam celo teorijo, ki sem jo dal v besedilo, da je februar zato tako kratek mesec, ker tako teži. Dobro je, da ga je čim prej konec.

Predvidevam, da vam je zdaj celo ljubši december, glede na to da ste lani postregli z novoletno himno. Ste morda že na poti Mariah Carey?
(Smeh) Lani sem se od oktobra do decembra nanosil rdečega puloverčka za celo življenje. Skladbo sem napisal bolj kot refleksijo na korono. Edino, kar lahko dam od tega 'sranja' na album. Niti ni bila mišljena kot božična skladba, ampak so se vsi v skupini strinjali, da je. Zato smo jo tudi dali v božično estetiko: od kraguljčkov do tubular bells. In ni nastala popolna uspešnica, ki bi lahko se merila z All I Want For Christmas, ampak smo se zelo dobro zabavali vmes. In še zabavno dejstvo: še nikoli nisem dobil v življenju toliko komplimentov, kako dobro sem oblečen, kot v tistem klinčevem puloverju (smeh).

Vmes se tudi spremenili Bucota v videozvezdo? Kako je prišlo do te vaše alternacije v videospotih?
Buco rad nastopa. Boljše se počuti pred kamero kot jaz. Kot pevec moram biti v ospredju in ne vem, kdo si je to izmislil. Ne maram, da sem pred kamero. Če je Buco na odru v ozadju, zakaj ne bi bil v videospotih naprej?

Kako je korona vplivala na vaše ustvarjanje? Če izhajava iz dejstva, da ste iz nje "povlekli" zgolj eno skladbo.
Pri prvem valu sem prvič v življenju glasbo izklopil iz glave. Bili smo tako zblojeni, kaj vse bo narobe, da sem barval fasado okoli hiše. In mi je ustrezalo, ker sem zadnjih 30 let vsak dan v službi. Moj delovnik se nikoli ne konča: napiši novo skladbo, album moramo izdati, ustvariti moramo objave … Vse se je prisilno ustavilo in mi je dva meseca zelo ustrezalo. Potem so me začeli vsi spraševati, ali bom kaj napisal o tem, pa sem rekel, da ne bom, ker po koncu ne bo nihče hotel poslušati skladb o tem času. Malo nam je korona prekrižala načrte, ker bi morali na akustično turnejo, zato smo šli v studio in posneli skoraj "v živo" album. Potem smo se pa zbrcali v studio in naredili nov album, ker smo vedeli, da po koncu covida-19 bomo imeli časa za to, saj se bodo začeli nastopi. Hvaležen sem koroni, ker mi je dala časa za razmislek. Znotraj vseslovenske turneje, ki traja in traja, je težko obdržati pozornost na novem materialu.

Prejšnje poletje niste imeli niti prostega konca tedna.
Imeli smo grozno srečo, ker smo imeli akustični album in vsi koncerti, ki so bili dovoljeni, so bili lahko sedeči. Lani smo odigrali zelo veliko koncertov.

Za vsesplošnega prodajalca ljubezni, kako da ne igrate na porokah?
Dajva to povedati vsem: ne igram na porokah in na rojstnih dnevih. Nočem nositi te odgovornosti. Strah me je. Dvakrat sem bil poročna priča in oba zakona sta šla narazen. Mislim, da nisem talisman sreče na porokah. Po drugi strani pa ne vem, ali so me okužili hollywoodski filmi, kjer je sporočilo, da morajo biti poroke popolne? Sam nisem. Če mi občinstvo ni všeč, mu tudi povem. In tega si res ne želite na poroki (smeh).

Skupina za ločitve?
Tudi ne. Ko sem se odločil, da bom imel skupino, sem videl klube, stadione in Wembley. Porok in rojstnih dni tam ni bilo.