osrednji gost jubilejne 30. Druge godbe.

Pol leta po predstavitvi izleta v filmsko glasbo, ki ga je Magnifico opravil s srbskim vojaškim orkestrom Stanislava Biničkega, in pet let po velikem koncertu v Križankah se je znova vrnil na poznan teren s poznanim repertoarjem, a imenovalca sinočnjega večera se ne da strniti z besedo ponovitev.

28-članski orkester na čelu z dirigentom majorjem Igorjem Mitrovićem je po nizu koncertov, ki so jih opravili z Magnificom po Sloveniji in državah nekdanje skupne države vse od izida albuma s filmsko glasbo Montevideo, bog te video, rutinirano dvignil svojo dirigentsko palico v sinoči precej hladnih Križankah za instrumentalno skladbo Ljubav v C-duru.

Predvidljiv scenarij, si je mislil kakšen izmed obiskovalcev, ki je končno prišel na svoj račun, ko je dobil priložnost, da stoje pospremi koncert, ob katerem so novembra lani številni želeli skočiti s svojih sedežev, vendar jim ambient Gallusove dvorane tega ni dopuščal. A Magnifico je skupaj s svojo zasedbo že po nagovoru za Srpska posla utišal vse pričakovalce predvidljivega.

S staro postavo, v kateri je za bobni znova nemirno ohranjal tempo Schatzi in na baskitari Jan Gregorka, so Magnificovo vokalno odsotnost znova dopolnjevali solistični instrumentalni izleti, za katere so bili zadolženi na trobenti Ivan Pavlović, na saksofonu Matej Kužel, na violini Matija Krečič in na kitari Teo Collori.

A element novosti, bolje rečeno nepričakovanosti, je kar Magnifico sam. Naj bo to s svojimi nagovori ali s posmehom angleščini, ki jo je sam v vseh teh letih spremenil v poslušljivo popačeno različico izvirnika. "Naslednja je tudi iz filma. Govori o enem mestu, za katerega smo mislili, da je naše - Dubrovnik," je začel v svojem slogu nagovarjati občinstvo pred Pino Colado.

Slovenski oktet kot pika na i
Ni potreboval dolgo, le pripombo, "Mal' me je prijel krč", in Križanke so začele ploskati v ritmu, ki ga je z brenkanjem na strune začel Krečič ob samem začetku skladbe iThink, ali po njegovo ajTink. Poigravanje s popačeno angleščino ni naključje, saj je Magnifico decembra lani za MMC razlagal: "Slovenska kultura je v glavnem pod anglosaškim vplivom. Mislim, da to Sloveniji nič ne škodi, ampak jo dela bogatejšo, zanimivejšo, bolj romantično, erotično. Ne morem pomagati. Sem to, kar sem."

A človek, ki je razbil kompozicijo, po kateri se imenuje orkester Staneta Biničkega, da bi nastala Ča Ča del Rio Drina, in ki pred Ubiću te nazdravi pred vsemi v Križankah z govorom, da se mu smilijo ljudje, ki ne pijejo alkohola, saj se jim zjutraj nič ne zgodi ("Jaz sem zjutraj slab, potem sem boljši," je sklenil svojo tezo), je tokratni as iz rokava potegnil, ko je poklical na oder Slovenski oktet.

"Spodobi se, da zapojemo eno rusko," je začel uvod v skladbo Ljuba, v kateri so člani okteta dodali tisti močni zborovski naboj. A na tem delu se je vse šele dobro začelo, ko je oktet v nadaljevanju (in pesmi Land of Champions) v en glas prepeval: "There was a land called Yugoslavia (Nekoč je bila dežela po imenu Jugoslavija)." Križanke je preplavil val navdušenja, toda že v naslednjih minutah je Magnifico vrnil žogico, ko je začel kot solist prepevati znano zborovsko pesem Domovini.

Vložek Slovenskega okteta je bila tudi napoved za drugi del koncerta, kjer so si sledile Magnificove stare uspešnice, prearanžirane in obogatene z zvokom orkestra. Ter seveda še več pikrih opazk. "Tudi jaz imam široko srce. Proti nobenem nimam nič. Mogoče kakšnim črncem. Vse imam rad. Ali pa kakšnim muslimanom. Vse imam rad ..." je risal zadržane nasmehe med občinstvom Križank kot uvod v Kdo je čefur.

Podaljšek znova s Slovenskim oktetom
Križanke so po skupnem prepevanju Silvije in nizu železnega repertoarja, katerega del so bile skladbe Kdo je čefur, Gospod, težko sem ponižen, In ko enkrat bom umrl, Hir aj kam, hir aj go, dobile še zadnji udarec provokacij z Magnificovo priredbo skladbe iz druge svetovne vojne, ki jo je v izvirniku zapela Vera Lynn, We'll Meet Again (ali po Magnificovo, nekako tako: "Aj nov vil mit agen /.../"). "Ona ni šla za medicinsko sestro, ampak je pela komad, ki so ga imeli naši zavezniki - bogsigavedi, če so sploh še naši - radi," je povedal v nagovoru.

Po aplavzu se je vrnil na oder z orkestrom. Odpel Pukni zoro, ki jo je posvetil očetu, povabil nazaj Slovenski oktet za Bosangero in pred njimi z vso vnemo odrecitiral Halo, gospodična.

"Užival sem. Pa tudi vi niste bili 'tolk' slabi," je sklenil večer.

Več pa si lahko ogledate v spodnjih videih.