Čeprav nas "center urbane kulture" v zadnjih dveh letih kar lepo zalaga z gostovanji relevantih in - česar Slovenija še ni čisto navajena - celo aktualnih indieizvajalcev, pa se evforije, s kakršno so oboževalci včeraj v šišenski Katedrali čakali na Kookse, ne spomnimo z nobenega drugega koncerta na tej lokaciji, pa naj bodo to White Lies, Florence and The Machine, Zola Jesus ali kdo tretji. Natlačene prve vrste, transparent, skandiranje celih besedil in, lahko bi prisegli, tu in tam celo kakšna solza (čeprav bi v savnastem vzdušju zaprte dvorane to lahko bili tudi samo potoki potu).

Birminghamska četverica, ki prisega na preprosto formulo kitarskega britpopa brez zahrbtnih tolmunov morbidnosti (glej: White Lies) ali jeze (Interpol) v svoji glasbi, je očitno točno to, kar je razbeljena Ljubljana na julijski večer potrebovala.

In čeprav bi Luke Pritchard od daleč in miže na eno oko lahko spominjal na Alexa Turnerja, pa Kooks v živo na laž postavijo nekoliko pavšalno trditev kritiške srenje (kateri smo, roko na srce, ob poslušanju albumov čisto pritrdili), da niso kaj dosti več kot milejša, rahlo omlednejša različica Arctic Monkeys.

Na odru se The Kooks iz čisto prijetnega, nevznemirljivega benda za poslušanje v avtu ("Do you want to go to the seaside?") ali na poletnih piknikih ("Won't you shine, shiiiine on, sha la la la") spremenijo v nekaj precej zanimivejšega. Že res, da nove pesmi dvorane niso pripravile do takega skakanja kot stari hiti tipa Ooh La, Shine On, She Moves in Her Own Way ali Naïve, ampak zdi se, da so prav z albumom Junk of The Heart The Kooks našli malo bolj poseben, prvinski koncertni zvok. Če je Is It Me? morda še klasični "Kooks singel", pa so subtilnejše pesmi, kakršna je denimo Rosie, izvrstna popotnica za prihodnost, v kateri bi nas prav lahko spet zamikalo iti na njihov koncert.

Pritchard, ki bi ob vsem vreščanju in stegovanju rok, ki smo mu bili priča včeraj, na odru mirno lahko izigraval rockovsko božanstvo, ostaja iskreno navdušen, dostopen pevec. Vsaj toliko zaslug kot njegovemu divjemu poskakovanju in spogledovanju s prvimi vrstami ("Ne pravim, da se morate sleči, ampak če se hočete, ne bo nič narobe ...") pa je treba pripisati natančnemu, ostremu igranju kitarista Hugha Harrisa; prav tako ni škodila zanimivejša in bolj dodelana svetlobna oprema, kot smo je na tovrstnih dogodkih navajeni.

Skratka: fantje znajo speljati dovolj dober šov, da se jim oprostijo celo besedila, ki imajo na trenutke več "la-la-la-jev" kot otroške pesmice, in dovolj strasti za to, kar počnejo, da človek tisto uro in pol koncerta ne izgubi zanimanja zanje. Zanimivo bo videti, kako bodo rasli v prihodnje.

Včeraj nam je v popoldanskih urah nekje med tonskimi vajami za par kratkih minutk uspelo spregovoriti tudi s Petrom Dentonom, tistim članom benda, ki je s svojimi tetovažami, prstani in lasmi, ki nikakor nočejo ostati na svojem mestu, še najbolj podoben klasičnemu "porednemu fantu rokenrola" (še posebej v primerjavi s Harrisovo marelično obleko in Pritchardovo podobo prijaznega sosedovega fanta). Ležernemu basistu, ki vse odgovore, povezane z umetniško platjo skupine, sicer najraje preloži na Pritcharda, človek kaj lahko verjame, ko reče, da ima najboljšo službo na svetu. Za resno debato pa je bilo tako ali tako prevroče. Več spodaj.

Nismo si mogli kaj, da vas ne bi v zadnjih dneh rahlo zalezovali na Twitterju. "Slovenija! Verjetno najlepši kraj, kjer sem kdaj bil," ste tvitnili. Vam je torej uspelo kaj početi kljub temu vročinskemu valu?

Joj, res je vroče, kajne? Tukaj smo že od včeraj in z veseljem smo se izgubljali po mestu. Res je lepo. Iskreno rečeno je to eno najlepših mest, kjer sem kdaj bil - in bil sem že na par zelo kul krajih. Neverjetno je; zelo čisto, hrana je super ... Nekatere punce so kar v redu. Vsekakor sem pomislil, da bi se vrnil s svojo družino. Na take kratke mestne počitnice, razumeš?

Pred tem ste enkrat tvitnili še: "Na telefonu v hotelski sobi sem moral preveriti, v kateri državi sem ..." Postane življenje iz kovčka po dolgi turneji prenaporno? Si včasih želite samo še nazaj domov?

No, vsi smo radi doma, konec koncev imam družino. Ampak kadar imaš nekaj dni časa, da se zaveš, kakšno srečo imaš, je vse skupaj vredno napora. Včeraj zjutraj sem imel manjši kratek stik. Okej, najbrž sem s tem tvitom rahlo skušal duhovičiti, ampak za sekundo res nisem vedel, kje sem. "Aha, Slovenija? Kul." Rahlo čudno. Verjetno ne bi smel dati tega na Twitter, kajne? Ljudje bodo mislili, da sem bebec.

Glede na to, da The Kooks navajate Rolling Stonese za ene svojih prvih vzornikov, je citat Micka Jaggerja morda na mestu. Tam nekje sredi šestdesetih je Stonesom napovedoval še kaki dve leti koncertiranja, češ da "tega pa že ne moremo početi za vedno". Si predstavljate sebe na odru pri petdesetih ali šestdesetih? Ali pa je nekaj na tem, da se človek dostojanstveno umakne, dokler je še čas?

Joj, ne vem. Bendi, kakršni so bili Beatli in Stonesi, ne obstajajo več zares, kajne? Mislim tisti pravi rokenrol stare šole ... Zadnji tak velik bend so bili Oasis in zanje se bo po mojem v prihodnjih desetih letih izkazalo, da imajo še malo življenja v sebi.
Kdo bi vedel. Ampak je fina misel, a ni? Še vedno s svojimi prijatelji ... To bi mi bilo všeč. Potem mi vsaj ne bo treba dobiti prave službe.

Če sva že pri "stari šoli": prebrala sem, da ste se novega albuma lotili kot celote, da ste hoteli posneti zgoščenko, ki bi se jo poslušalo od začetka do konca in ne po posameznih pesmih. To je rahlo anahronističen odnos, se vam ne zdi?

Mislim, da smo s tem hoteli povedati predvsem to, da je bil album posnet tako hitro, da je vsak komad skoraj podaljšek prejšnjega. Vse skupaj je bilo napisano in posneto v treh tednih. To je po moje kar hitro. Bravo, Luke! (Zaploska). Brez njega bi bil tale sedež zdajle prazen, he he.

Zdi se mi, da trenutno ni skoraj nobenega indiebenda, ki bi bil pripravljen pristati na oznako, da ustvarja veselo, lahkotno glasbo. Zakaj? Je cinizem preprosto bolj kul?

Se ti zdi? Da se moramo vsi imeti bedno? (Se odkašlja.) Ne bom lagal: ne glede na to, kaj počneš v življenju, greš skozi dobre in skozi slabe čase. Ampak ja, na splošno smo precej optimistični in zadovoljni. Konec koncev imamo najboljšo službo na svetu, kajne? Družiš se s svojimi najboljšimi prijatelji in se zbujaš v Riu. Prav težko se spravim v zamorjeno razpoloženje ... Ampak lahko se delam, da sem znerviran, če bo to bolj kul. (Privzame ne preveč dober cockneyjevski naglas.) Sovražim svet, stari. Jajca! (Izbruhne v smeh.)

Na albumu je pesem Mr. Nice Guy ...
In, ironično, govori o čistem nasprotju tega. Ampak če potegnem črto, ja, mislim, da smo čisto v redu ljudje. Včasih.

Naslov albuma, Junk of the Heart, namiguje na nekakšno čustveno "prtljago". Se vam jo je v procesu ustvarjanja uspelo znebiti?

Mislim, da ja. To je bolj vprašanje za Luka. (Pokaže proti pevcu, ki medtem dela drug intervju.) Absolutno, čeprav o njegovih besedilih res težko govorim.

Tematsko se večina vaših pesmi vrti okrog ljubezni in razmerij. Se na spolzkem področju moško-ženskih odnosov počutite najbolj domače? Bi vas morda v prihodnosti zanimala kaka širitev tematskega polja?

S temi temami se ljudje najlažje poistovetijo, kajne? Večina najboljših pesmi v zgodovini je bila napisana o ženskah ... in drogah. Kaj še? Nič! Ženske, to je to. In moški. Ženske in moški. Z razmerji se tako ali tako vsi ljudje ukvarjamo večino časa, zato se mi zdi fino, če obstajajo pesmi, ki ta čustva dokumentirajo. Tako da tudi za naprej popolnoma podpiram pesmi o ženskah, pa naj bodo dobre ali slabe.

Pesmi ali ženske?
Oboje. (Smeh)

Avtor fotografij v galeriji: Sunčan Stone