Logaško-ljubljansko navezo v sestavi Žige Petkovška na kitari in vokalu, Mihe Kononenka na basu, kitari in spremljevalnem vokalu ter Jana Viharja na bobnih in spremljevalnem vokalu mnogi primerjajo z glasbenimi alternativami, ki prihajajo v Slovenijo predvsem iz Otoka. Sami pravijo, da za veliko rečmi ni velike filozofije. Počnejo to, kar jih zanima in skrbijo, da ob tem ostaja dobra mera šaljivosti - četudi morda tega drugi ne razumejo.

Korenine skupine segajo v leto 2008, ideja pa še dlje. "Rekla sva si, dva sta čisto dovolj. Če sta lahko The White Stripes, potem sva lahko tudi midva. Potem pa je prišel Miha," je v pogovoru za MMC dejal Žiga.

Cel pogovor pa si lahko preberete spodaj.

Kolikokrat se vam je zgodilo - predvsem v obdobju preigravanja po Londonu -, da poslušalci niso vedeli, da ste slovenska skupina?
Žiga: V Londonu se je nekajkrat zgodilo, da ljudje niso vedeli, da smo tujci - dokler niso prišli do nas in se začeli pogovarjati.
Jan: Smo pa že slišali to, da smo mogoče zelo neslovenski in bi bolj prišli do izraza na kakšnih tujih odrih.

Se je kdo obregnil ob slovenščino, ko ste nastopali v Londonu?
Žiga: Glede petja mislim, da ne. Enkrat pa nas je nekdo med pogovorom vprašal, ali smo Nemci (smeh). Pa še to ni bilo zaradi kakršnega koli naglasa v angleščini. Pogovarjali smo se namreč v slovenščini, pa so mislili, da se pogovarjamo med seboj v nemščini. Zdelo se nam je zelo čudno.

Zakaj vztrajate pri petju in ustvarjanju besedil v angleščini?
Žiga: Ker je najboljša (smeh). Vsi jo razumejo in lahko pošiljamo okoli albume, ki jih vsi razumejo. Drugih jezikov pa ne znamo.

Ste poskusili kdaj s prepevanjem v slovenščini? Vsaj na začetku?
Žiga: Ne, na začetku ne.
Jan: Zdaj, kakšno leto nazaj.
Žiga: Nekaj smo se "zafrkavali", ampak to je bil samo ena skladba. Poskusili smo, kako bo šlo, toda začelo in končalo se je le kot 'fora'.

Ostajate trojica. Zakaj?
Žiga: Takrat je tako naneslo, ko smo prešli s štirih članov na tri, da nismo iskali novih članov. Na promociji albuma v Gali Hali se nam je pri eni izmed skladb pridružil Gašper iz We Can't Sleep At Night. Nama se je zdelo zelo dobro. Nisva pa se o tem še pogovarjala z Miho. Hud 'vibe' je bil. Všeč nama je bilo.
Jan: Lahko se bolj udobno počutiš na odru.
Žiga: Ni tako prazno, oder je polnejši. Mogoče pa bomo našli še koga in poskusili še z enim. Kakšnega orglista.

Na začetku sta bila sama, s čim vaju je prepričal Miha? Kako sta prišla do njega? Zakaj ravno on?
Jan: Na začetku sva bila res samo midva in sva imela željo, da bi imela svojo skupino.
Žiga: Samo v Logatcu je težko. Sploh takrat, ko sva se leta 2005 začela resneje poigravati z mislijo o skupini. Nisva si predstavljala, da bi v celotni Sloveniji lahko našla nekoga, s katerim bi delila najina zanimanja.
Jan: Nato je Žiga spoznal enega kitarista, s katerim smo igrali skupaj, toda še vedno nismo imeli basa. Potem pa je ta kitarist povedal, da pozna nekoga, ki bi lahko igral bas. Pripeljal je Miho.
Žiga: (Smeh.) Prav spomnim se tega srečanja.
Jan: Že po prvi vaji se nam je zdelo zelo dobro, čeprav je Miha takrat sploh prvič igral bas. Drugače je kitarist.
Žiga: Dali smo mu čuden bas, ki smo si ga izposodili. Imel je še daljše lase in bil je debelejši, kot je zdaj. Mene je takoj prepričal, ko je z nama preigraval skladbo Rapidity, ki sva jo naredila sama z Janom pred časom. Bilo pa je zelo smešno. Jan je vprašal kitarista, ki je pripeljal Miha: "A pa on kaj zna?" (Smeh.) To nama je pozneje povedal Miha, da je slišal.
Jan: Nekaj mesecev smo bili štirje, nato pa se nismo nekaj strinjali s kitaristom. Tako da je odšel iz skupine in smo ostali trije.
Žiga: Najprej sva z Janom mislila, da bova ostala znova sama, ker je kitarist pripeljal Miho, toda njemu je bilo všeč. Sama pa nisva vedela, kako se bo odločil, ker smo se poznali šele pol leta. Odločitev naju je nato precej pozitivno presenetila.

Kako pa je prišla želja po skupini dveh fantov iz Logatca?
Žiga: Od Jana sestra nama je predstavila The Strokes. Prej sva že poslušala Beatle in stare skupine. Pa HIM (smeh).
Jan: Pa Siddharto.
Žiga: Saj je nekaj normalnega, da, ko začneš igrati kitaro, začneš premišljevati o svoji skupini. Takrat pa, ko sva slišala The Strokes, se nama je zdelo vse drugačno.
Jan: Midva sva istočasno začela v osnovni šoli hoditi na kitarski krožek. A je tako?
Žiga: Nekaj mesecev pozneje, ker si ti še skoke treniral in nisi imel časa.
Jan: Kakor se jaz spomnim, sem jaz rekel, da sem se jaz vpisal in potem si se še ti.
Žiga: Tudi na valeti sva že igrala Wish You Were Here od Pink Floydov. Pa Jan je še igral kitaro. Nato pa se je počasi formirala skupina. Jan je želel igrati bobne. Rekla sva si, dva sta čisto dovolj. Če sta lahko The White Stripes, potem sva lahko tudi midva. Potem pa je prišel Miha.

Morda nehvaležno vprašanje: kako bi se žanrsko opredelili?
Žiga: Kot dva fanta iz Logatca (smeh).
Jan: Po navadi rečemo kar garažni rokenrol. Ampak rokenrol ni mišljen v smislu 50. let prejšnjega stoletja. Izogibamo se oznake indie.
Žiga: Mogoče rokenrol, ker je precej plesna glasba. Ne plesna, ampak glasba, ki te pripravi do 'groovanja'. Vsaj na prvi plošči je tako. Ne vem pa, kaj bomo zdaj naprej naredili.
Jan: Zdaj bomo čisto zamorili (smeh).
Žiga: Garažna pa zato, ker je malo trša. Vleče malo na pank.
Jan: Indie je postal preveč povezan z britpopom.
Žiga: Mi nismo toliko "popish", zato rečemo garažni, ker se malo trše sliši - bolj pankovsko. In rokenrol, ker je glasba 'groovie'.

Nekateri vam očitajo nerazumljiva besedila, predvsem v refrenih. Kakšen je vaš odgovor na njih? So upravičeni?
Žiga: Med ustvarjanjem skladbe, ko jaz pojem, nastanejo nepovezani stavki, ki se nam zdijo 'fajn', ker je kaj zelo smešno. In okoli tega delamo. Ni nam to toliko pomembno, da bi imeli kaj veliko za povedati, zato so mogoče kakšni nesmisli. Nismo poeti. Meni so všeč skupine, ki imajo v besedilih celo zgodbo, nam pa je malo težje, ker nismo Angleži in imamo malce slabši besedni zaklad, zato se pojavi "nonsense".

Kdor vas pozna od samih začetkov ve, da ste skladbe, ki ste se jih naveličali preigravati, preprosto izključili iz repertoarja. Kako je nastala selekcija trinajstih skladb, ki so zbrane na novem albumu?
Jan: Takoj smo vedeli, kaj bomo dali na ploščo. Snemali smo dalj časa, ker je bilo vmes še poletje.
Žiga: Snemali smo še enkrat kitaro in se je zato še malo zavleklo. Nato smo čakali na miks. Mi smo imeli načeloma posneto že vse sredi poletja.
Jan: To pa je to, kar smo do zdaj vedno igrali.
Žiga: Kar smo nazadnje igrali. Mi smo se naveličali komada, ali pa se nam ga ni dalo igrati na koncertih, ko je prišel boljši, smo jih zamenjali. To je zdaj na koncu ostalo. Komadov smo imeli veliko.
Jan: Malo smo tudi odraščali sami ...
Žiga: Lahko bi naredili že album leta 2009 in bi bil popolnoma drugačen. Vsaj polovica skladb bi bila drugih.

Naslov albuma je We Cruise like Tom does. Kdo je Tom?
Žiga: Tom Cruise. Fora je na njega.

Zakaj nanj?
Žiga: To je smešna fraza, ki se je je Jan spomnil pred tremi leti, zato smo rekli, da se bo zagotovo tako imenovala naša plošča. Ni pa za tem velike filozofije. Nam je smešno, ni nujno, da je tudi drugim.
Jan: Ko daš zgoščenko ven in ti uspe, da je ne zlomiš, vidiš ozvezdje. To je ozvezdje raka. In ... Tom Cruise je rak (smeh).
Žiga: Za to je poskrbela Ana. Ime je sicer takšno, ampak ni bilo mišljeno, da se naredi takšna povezava.

Od kod pa prevzetost nad Cruisom?
Jan: Ni je (smeh). Nismo njegovi oboževalci. Samo smešno se nam je zdelo in vse se navezuje na to.

Bi šli s tem izdelkom zdaj ponovit krog, ki ste ga naredili pred leti v Londonu?
Jan: Ne vem, ali bi se še enkrat lotil Londona na takšen način.
Žiga: Mi nismo imeli nobenega načrta. Nič nismo bili dogovorjeni. Razen za stanovanje. Vse smo začeli od tam. Seveda bi šli na turnejo, toda morala bi biti popolnoma druga organizacija. Šli bi gor samo s tem namenom, ne da bomo tam živeli in igrali. Igrali bi v tujini, toda za zdaj ni nobenih takšnih načrtov.