Fužinski Sinatra, edini Siddharta, 2Pac Čefur ... Oznak na novem albumu ne zmanjka. "Še vedno je princ Fužinc, samo danes mu lahko rečem gospod," se vrstijo uvodne besede v nov paket skladb. "Nekateri samo rapajo, da so zunaj na ulici, ampak, če dobro pogledaš, ni nobenega tam. Raje sem na igrišču in imam veter v laseh. Zato rapam o življenjskih stvareh, in ne o stvareh, za katere bi drugi radi, da bi obstajale. Rapam o tem, kar je bilo, kako je bilo, kaj je zdaj in kaj si želim. Ne živim v lažnih ameriških sanjah," pravi raper.
Album Žive naj vsi narodi združuje v sebi enajst novih skladb. In osrednje sporočilo, kot pravi sam: "Psi lajajo, karavana gre naprej."

Več pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru z raperjem.

"Kdo bi si mislu, da bo uspel čefur iz Štirke," rapate v skladbi Nafaka na novem albumu. Kaj je za vas uspeh?
Obdržati čisto vest. Da si uspešen, pomeni, da lahko zaspiš zvečer in imaš mirno vest. Presenečen sem in zelo žalosten, ko vidim, kaj večini mladim pomeni uspeh: to je v večini primerov dober avto. To, da si lahko vsak zase predstavlja uspeh, je super, ampak ta je povezan s srečo. Ali je za srečo potrebnih deset stanovanj ali enega, v katerem lahko mirno zaspiš? To je zdaj vprašanje. Zagotovo nimam nič proti, če človek zasluži. S tem lahko pomaga nekomu drugemu ali pa poskrbi za svojo družino ali pride prej na vrsto v zdravstvu. Ampak to ne pomeni, da moraš za ta cilj koga izigrati.

Zdaj imate že dobro leto status kulturnega delavca. Kakšno je življenje kulturnika pri nas?
Lahko se tudi vprašamo, kakšno je življenje natakarja? Če si priden, nasmejan in delaš to, kar te veseli, potem se slej kot prej dobro vrne z dobrim. Vedno postavljam za zgled gostince. Če bi bil natakar, bi želel žiiveti od napitnin, in ne od urne postavke. Z njo bi pokril stroške. Spoznal sem, da moram skrbeti sam zase – z izdajami plošč, od avtorskih pravic in z organizacijami koncertov. Dino Merlin pove v eni skladbi: Vsak korak moraš narediti sam. Tudi Jan Plestenjak pride do podobnega sklepa, ko se pogovarjava: "Vse sam, stari." Človek se uči z leti. Predvsem pa si samo želim ustvarjati. Očitno je eno z drugim prava formula.
A ste zaradi te formule bolj vpeti v pravice glasbenikov? Izpostavili ste se, ko so potekali govori o kvotah na radijskih postajah, ko so potekali pogovori o pravicah glasbenikov, konec koncev ste na strani na Facebooku objavili video, kjer razlagate, da na SAZAS-u niso lopovi.

Kar se tiče kvot – žal mi je, da je sploh prišlo do teh pogovorov. Večino časa poslušam drugi program Radia Slovenija in tam sem spoznal večino slovenskih izvajalcev. Če jih tam ne bi vrteli, bi jih težko spoznal. Ti kanali omogočajo drugim izvajalcem, da preverijo manj znane izvajalce na kanalih, kot je YouTube, in se ob srečanju rokujejo. Tako se lahko razvija slovenska glasba. Najbolj mi je smešno, ko nekateri izvajalci govorijo, da ustvarjajo v angleščini, ker se lahko lažje izražajo, in da je slovenščina trd jezik. Ne govori tega za večino, govori o sebi, da se ne znaš izražati v slovenskem jeziku in da si sam nesposoben.
Kaj bi rekel France Prešeren, ko bi poslušal tega modela, ko je pa ogromno ljudi pokazalo – še posebej pred leti -, kako lahko se lahko izražaš? In še danes določeni dokazujemo, da se lahko izražaš v slovenskem jeziku. Ponosen sem, da lahko rapam v slovenščini. Ni moj namen biti upornik brez razloga.
In če se vrnem na začetno vprašanje: moramo se bolj začeti zanimati za to, kar počnemo. Če se naredi določeni "hype" v medijih glede določene teme, ki jo potem gledalec vidi v petih minutah, seveda temu verjame. Ampak, kako naj mi SAZAS izplača denar za javno nastopanje na koncertu, če organizator ni plačal računa, ki mu ga je organizacija poslala? In ti ljudje kažejo s prstom na SAZAS, da so lopovi. Igra bi morala biti bolj poštena in več bi bilo nasmejanih obrazov. Ljudje obupajo.

Prej ste omenili jezik. Kaj bi rekel Prešeren na vaš sleng?
Mislim, da bi me razumel. Če bi živel v njegovem času, bi govoril kot on. Odraščal sem na Fužinah in zame je sleng nekaj običajnega. Ne morem se spremeniti in kar čez noč svojega načina govora približati knjižnemu jeziku. S svojim slengom ne bom nikoli nikogar "nategnil", kot to z lepo slovenščino počnejo marsikateri sodnik, odvetnik, tajkun. In kaj njim pomagajo ta lepa slovenščina? Moj sleng je popolnoma neškodljiv v primerjavi z njihovimi potezami.
10 albumov. Zakaj ne obupate? Kaj vas žene naprej?
V enem besedilu rapam, da sem odraščal z raperji, s katerimi sem sodeloval, ampak to je tako, kot je pri starših in odraščanju. Oni te naučijo hoditi, potem pa pustijo, da hodiš sam. Tako sodelujem z marsikom, potem pa me včasih najbolj zaboli, da o ljudeh, ki sem jih ščitil pred drugimi, iz zanesljivih virov izvem, da nimajo podobnih besed zame.
Na zadnji album sem uvrstil skladbo Karavana gre naprej, kjer se mi je pridružila Severa Gjurin, iz enega samega razloga, da poudarim v besedilu: "Nimam cajta stat pred blokom cel dan, da rapam o tem, kako stojim pred blokom cel dan." Nekateri samo rapajo, da so zunaj na ulici, ampak, če dobro pogledaš, ni nobenega tam. Raje sem na igrišču in imam veter v laseh. Zato rapam o življenjskih stvareh in ne o stvareh, za katere bi drugi radi, da bi obstajale. Rapam o tem, kar je bilo, kako je bilo, kaj je zdaj in kaj si želim. Ne živim v lažnih ameriških sanjah.
V eni skladbi rečem: Naprej te žene slava, mene pa otroci iz Gaze. To je eden izmed razlogov, zakaj ne obupam. Žalostno je, da v razvitem svetu v določenem trenutku lahko čutimo pomanjkanje. Midva imava službe, trudiva se, dobiva plačo, greva skozi mesec, 'mamo to. Eni pa sploh nimajo možnosti, da se izobražujejo. Seveda ima vsak vzpone in padce. Ampak ne smem pasti ali slabo misliti, ker je toliko ljudi, ki bi ubijalo za priložnost, ki jo imam. Ljudje so pripravljeni zanjo umreti. Sam pa obupam, ker mi reče radijski urednik, da ne bo vrtel mojih skladb iz enega preprostega razloga: "Zakaj mi pošiljaš tega čefurja?" Ne bom obupal zaradi tega. On je kisel v sebi, jaz pa sem tisti, ki mu bo oprostil. In jaz sem tisti, ki bo sprejel sodelovanje v oglasu za mineralno vodo in tako bo taisti urednik mene gledal nasmejanega na oglasnem plakatu. Zato na koncu ne obupam.
2Pac Čefur.
Ja, hudo (smeh).
A niste šli s to oznako v skladbi Karavana gre naprej malce predaleč?
Mene to zabava. Iz sebe se lahko norčujem. Ne kličem drugih tako. Vsi se moramo zavedati, da je to na neki način žaljivka, toda zase jo lahko uporabim. Ampak se ne počutim dobro, če mi kdo reče čefur, ker imam ime in priimek ter nešteto vzdevkov. Tudi sam spoštujem ljudi okoli sebe in pričakujem, da bodo oni.
Omenili ste oglaševalno kampanjo za mineralno vodo, zdaj je v polnem teku tudi oglaševalska akcija za varno vožnjo. Koliko menite, da ohranjate svojo kredibilnost, ko se spuščate v komercialne projekte?
To niso komercialni projekti. Vsi bi ubijali za to priložnost. Moji ovitki so zaradi tega malo bolj "stajliš", moj zvok je zaradi tega mogoče malo drugačen. Tega denarja ne vzamem in si kupim nov avto, ampak vlagam v svoje delo. V svoje posnetke. Na začetku sem šel na novo postavljeno založbo samo zato, da ne bi rekli, da sem se prodal. Na koncu pa sem spoznal, da bi se vsi želeli prodati, ampak nihče jih noče kupiti. Nikoli ne bom šel snemati reklame za nekaj, čemur nasprotujem. Na primer ne bom delal reklame za orožje.
Odkar sem sodeloval z nekaterimi blagovnimi znamkami, sem ponosen na to. Oni so uspešni. Kaj pomeni, da si želijo mene? Zato sem ponosen, da sem dobil te priložnosti. In se veselim novih projektov, kajti z njihovo pomočjo bom lahko postal še boljši. Z vsemi znamkami, s katerimi sodelujem, delam tako, da če mi ponudijo prst, naredim vse, da jim vrnem roko.
Tudi lasuljo?
Lasulja je huda (smeh). Še vedno jo imam doma in ostala mi bo za spomin. Ljudje, recimo, ne bi plačali vstopnice, ne bi kupili albuma, ne bi bili odzivni s tabo 16 ur, da bi ti pomagali na snemanju videospota, te ne bi podprli … In od kod njim pravica, da mi govorijo, kakšno promocijo lahko počnem in česa ne? Nobeden mi ni plačal nobene položnice za telefon ali pomagal, da sem peljal družino v nedeljo na kosilo. Ljudje v mojem žanru so lahko veseli, ker jim odpiram nova vrata. Tako kot v rudniku. Prva generacija koplje in pridejo nekam. Drugi pa ni treba začeti od začetka. Sveži trači: prvi "blokovc" na obisku v predsedniški palači.
Če se vrniva na skladbo Veter v laseh, kako se počutite, ko otroke znova vabite ven na igrišče?
Na Fužinah je še vedno tega dovolj. Upam, da bodo tudi otroci šli sami od sebe ven. Ne morem vsiljevati otrokom, da gredo ven. Če se nekdo počuti dobro doma za računalnikom, naj. Nimam nič proti. Ampak menim, da odraščanje na svežem zraku prinese dodatne motivacije in se ob ljudeh, ki so s tabo, učiš. Na igrišču ni mentorjev in tam se utrjuješ sam. Zdaj vidim pri svojih otrocih, da ni dobro, če jih preveč zaviješ v celofan. Slej kot prej jih butne resničnost. In to zna boleti.
Vaja dela mojstra, Zmajevo srce … Še nikoli niste bili s skladbami tako športnomotivacijsko spodbudni. Kako to?
Se spomnite, da je hiphop nastal iz boja po enakopravnosti? V teh časih, ko je treba pokazati evropsko pripadnost in ko se 50 odstotkov Evrope izkazalo za ne toliko odprte, sem pričakoval, da bomo vsaj raperji prevzeli vlogo "pank ni mrtev". Potem pa smo videli, da sta samo N'Toko in Atila edina, ki po mojem mnenju razumeta hiphop.
Zakaj šport? Spoznal sem, da lahko nekoga zmotiviraš z besedami. Veliko maturantov mi je reklo, da jim je pomagal, ko so se pripravljali na maturo. In bil sem ponosen. Vidiš, da lahko premakneš nekoga na pravo pot. Zato sem naredil Zmajevo srce.
Kdaj je nastala?
Malo pred izidom albuma. Potrebovali so malo dodatne motivacije. Zmajevo srce ne govori samo Olimpiji, v skladbi se lahko najde vsak košarkar.
Če zavpijem sredi koncerta v Ljubljani: "Maribor!" …
Nič hudega. Na Štajerskem me imajo zelo radi. Tako kot po celi Sloveniji. Nimam težav z lokalpatriotizmom.
Ko sva že pri motivacijskih besedilih. Tega verjetno ne veste, ampak urbana legenda govori, da si je marsikatero zaposleno dekle pri eni izmed naših oglaševalskih agencij ob razmišljanju o odpovedi oz. preden je dala odpoved, predvajala večkrat na dan Več od lajfa.
Hudo.
Kako težko ste pristopili do skladbe Dokončana pesem. Kakšna je zgodba za njo?
Name so se obrnili člani družine pokojnega Blaža in opisali situacijo. Dobili smo se v živo in pokazali so mi njegovo še nedokončano pesem in povedali, kakšno je bilo ozadje njegove smrti. Blaž je bil super fant, poznal je mojo glasbo, všeč mu je bil rap … In potem ko smo imeli pogovor z očetom in sestro, sem šel domov in sem razmišljal … Potreboval sem malo časa, da sem uredil skladbo do konca. Gala Butenkota, ki je večinski producent na plošči, sem prosil, če lahko naredi novo podlago. Posnel sem demoposnetek, poslal sem družini in bili so hvaležni. Zdaj smo pesem dokončali in uvrstili na ploščo. To je življenje.
Zakaj skladba, ki na šovinistični način govori o hudih dekletih, nosi naslov Kompromis?
Kompromis, ker tudi tujci pravijo, da imamo veliko lepih deklet. Zakaj sem dal naslov skladbe Kompromis? Tam razlagam: "Fak, friend, kolk je hudih bejb". Verjamem, da, če bi ena in druga stran delali kompromise, bi več parov ostalo skupaj. Zelo mi je žal, da gredo narazen določeni ljudje, ki so skupaj sedem let. Sedem let ni malo, to je tako, kot če bi bili poročeni. Kompromis je rešitev za marsikaj. Skladba pa je tudi bolj sočna …
V smislu "Saška noče na kolena …"?
Dobro se sliši, ali ne? Če ona lahko ukrade skladbo, si lahko tudi sam privoščim nekaj takšnega, če imam svobodo govora. Ne mislim nič slabega. To je "punch line". Ne želim s tem nikogar užaliti. Tako kot bi rekel: "Spet zlagam rime, kot Rajko devize na računu, pr' seksu ni krize." To je Zlatko 2006. In tega Zlatka si želijo slišati in na vsake toliko jim moram postreči s kakšno takšno rimo, da se začutimo. Tu se ločujem od drugih raperjev: egotripaški sem samo, ko pribijam te "punch line" v skladbah. V 80. in 90. letih, ko so Afroameričani – poleg tega, da so bili zatirani – niso imeli nič drugega kot "punch line". Kdor je imel najboljše, je bil hud. Ampak se ni hotel dvigniti na druge.
Kultura ne umre, zamenja se le artist.
Oooo, kako lepa napoved. Kdo je to rekel?
Ena skladba obstaja … Na vašem albumu.
(Smeh) Včasih kaj napišem in pozabim, da sem. Nato potrebujem nekoga, da me spomni.
Hotela sem se navezati na menjave. Za vašo še ni čas?
Nihče ni nenadomestljiv. Zagotovo še nisem rekel zadnje besede. Imam še nekaj stvari pred sabo.