Glasbenik, kantavtor, ki se je že na začetku poti odrekel Zevsu, bogu vseh bogov in za kazen postal lačen. Verjetno pa zares nikoli ni bil lačen, saj je za kruh počel marsikaj. Bil je poštar, hišnik, nočni čuvaj, zavarovalniški agent, prodajalec plošč, učitelj na vasi … Bil je znanilec in nosilec novega vala v naših krajih v 80-ih. Poznajo in cenijo ga tudi na koncertnih odrih od Zagreba do Beograda.

Vsaj dvakrat je, kot pravi sam, postal ljudski pevec. Prvič zaradi Lidije, drugič zaradi nogometa, čeprav je njegov najljubši šport košarka. Še ena njegova ugotovitev je, da moraš biti pri kantavtorstvu malo narcisoiden in z malo besedami povedati veliko. Ko je po vzoru Mihaila Bulgakova postal romanopisec, je odkril lepoto pisateljevanja, saj imaš na voljo vse besede sveta in sam odločaš, kako boš razporedil svoje misli … Blizu so mu postulati francoske revolucije: bratstvo, enotnost, svoboda.

Ker je večni upornik in si upa izraziti svoje mnenje, je večkrat skusil, kako je, ko te kar nenadoma čez noč ne rabijo več. Pravzaprav bi morali reči ne potrebujejo, ker besede rabiti ne mara in bi jo izbrisal iz slovarja.

Čez nekaj dni (18. avgusta) bo svetovno premiero v Sarajevu doživel dokumentarno-igrani film o njegovem liku in delu z naslovom Praslovan. Zato je spet živo vprašanje, koliko Praslovana je v genih sodobnega Slovenca? In tudi, kdo je bolj in več zabelil Praslovan ali Slovenec tretjega tisočletja?

Dokumentarec Praslovan že na začetku gledalca preseneti s provokativno iztočnico, ko znani hrvaški novinar, odličen kolumnist Boris Dežulović med drugim pove, da Predin ni stereotipni Slovenec, in tudi to, kje živi pravi Predin.
… da ne bova preveč povedala (smeh) … je pa namenoma tako postavljena teza, ker je vsem, ki so prebrali moj prvi roman Mongolske pege, jasno, da sem sestavljen iz različnih krvnih zrnc in da je moj način pripovedovanja takšen, da najde ušesa po celotni regiji. Priznanje, da sem Balkanec po duši, mi odpira vrata tudi tam, kjer drugim ne uspe. Okrog samega filma moram še povedati, da v bistvu ni čisti dokumentarec. V bistvu je igrani dokumentarni film, ena taka amfibija, na enak način, kot sem jaz kantavtor in pisatelj. Vse je narejeno z namenom, da se v filmu lahko pojavi veliko dobre volje in humorja. Humor je ena od mojih glavnih značilnosti, rad imam dobro zafrkavanje. Če me zna kdo dobro zafrkavati, je, kot da bi me pobožal. (smeh)

Glede premiere filma moram povedati, da bosta kar dva dogodka. V nedeljo, 18. avgusta, bo na velikem platnu kina Open Air ob znameniti zgradbi Vjećnica Sarajevo pred nekaj tisoč gledalci svetovna premiera. Na rednem festivalskem programu v sekciji dokumentarnih filmov pa bo nato ogled še večer pozneje v dvorani Cineplexxa Sarajevo.

Samo še en utrinek iz filma. Vaš vzornik in prijatelj, kantavtor Bojan Sedmak, vas je opisal s štirimi besedami: "Najduhovitejši alfasamec."
Z Bojanom sva kot rit in srajca že vse življenje, pri čemer sva oba rit in oba srajca. On je imel že v prvem letniku gimnazije napisanih nekaj odličnih pesmi, ki so še danes prekrasne. Totalno mi je žal, da se nikoli ni podal zares v kantavtorske vode, ampak zdaj tudi kot profesor slovenskega jezika na prvi gimnaziji v Mariboru blesti, občasno nastopa, veliko svoje poezije tudi objavlja. Tako da je zdaj dober trenutek, poiščite Bojana Sedmaka in ne zamudite njegovih nastopov.

Ali se Slovenec v letu 2024 sploh kaj razlikuje od Praslovana?
Praslovanski Slovenci so ostali popolnoma enaki. Razlikujejo se samo po barvi zastav, s katerimi mahajo, in po molitvah, ki jih ponavljajo. Včasih so se "kunili u druga Tita", danes se pa ti isti križajo in govorijo o našem načinu življenja, ki ga je treba braniti pred drugimi in drugačnimi. In spet bodo zabelili vse, kar se zabeliti da.

Nagrajenec letošnje Vilenice, bosansko-hrvaški pisatelj Miljenko Jergović pravi, da je Praslovan danes še bolj aktualen kot takrat, ko ste ga napisali.
Da, ravno zaradi vseh negativnih stvari, ki se dogajajo po vsem svetu. Ko je laž dejansko postala orodje populizma. Včasih smo imeli pregovor, da ima laž kratke noge, to je zdaj "pasé", laž ne potrebuje več nog, ker ima internet. Včasih smo obsojali lažnivce, zdaj pa tiste, ki laži nasedejo. Od tod izhaja uspešnost in dominantnost lažnih novic.

Očitno je, da ima vsak narod svoje "Praslovane", mogoče jih samo drugače poimenujejo.

Ko sem napisal Praslovana, so mi vse te glorificirane partizanske zadeve šle strahovito na živce. Zaman sem razlagal, da se mi zdi škoda, da s temi ideološkimi pretiravanji uničujejo vse tisto lepo, kar partizanski boj nosi v sebi in da bodo s tem ljudi obrnili proti sebi. Zaradi Praslovana si me je recimo pogojno rečeno lastila desnica. Pozneje sem napisal en komad z naslovom Ko si rdeče zvezde šivala, in sem točno tudi napovedal, kaj se bo zgodilo, če bodo tako nadaljevali. Ko se je spremenil režim, se je začelo zaničevanje partizanskega boja, potvarjanje zgodovine in tako sem spet moral reagirati. Naredil sem priredbo pesmi Počiva jezero v tihoti, ker jaz ločujem partizanstvo od ideologije. Lahko se pohvalim, da sem član Zveze borcev, sicer simbolično, in tisto, kar mi še posebej veliko pomeni, sem častni član 14. divizije. In seveda zaradi tega sem postal zdaj komunajzar, s takimi oznakami me obkladajo ravno vsi tisti nekdanji partijci, ki so nekoč cenzurirali moja besedila, jih razglašali za šund in jih dali v bunker.

Ko govorite o postulatih francoske revolucije: bratstvo, enotnost, svoboda, mislite popolnoma resno, kajne?
Da, to je nekaj, kar me je zaznamovalo. Oče me je vzgojil v odprto dušo, džentelmena, da se obnašam po nekem bontonu. Ne sicer vedno, tudi jaz sem seveda iz mesa in krvi, in delam oslarije in neumnosti, včasih več, včasih manj. Tudi svoje otroke sem vzgojil v empatične ljudi in jim poskušal posredovati vse tiste stvari, za katere sem mislil, da jih morajo vedeti. In tiste vrednote, za katere mislim, da na njih svet stoji, se pravi spoštovanje drugačnosti, proti seksizmu, proti rasizmu, proti fašizmu v vseh oblikah. Mislim, da mi je uspelo. Dobro je, da starši poznajo te vrednote, ker sistem danes iz kurikula v šolah meče ven snovi, ki bi jih mladi ljudje morali spoznati. Na primer Dnevnik Ane Frank in nekatere druge bisere svetovne književnosti, ki jih umikajo zaradi neke novo komponirane katoliške politične korektnosti, ali pa muslimanske, ali pravoslavne. Vračanje Cerkve "v državo" je katastrofalna napaka. Po drugi strani pa se mi zdi, da ta svoboda, ki jo internet še vedno ponuja, dokler je še brezplačen, daje priložnost generaciji zdajšnjih 20-letnikov, da ukrotijo zver, podobno, kot so v Igri prestolov obvladali zmaje. Na tak način si bo treba tega zmaja, to umetno inteligenco, podrediti, da ne podivja.

Ali bi Lennonova Imagine morala postati del učnega načrta v naših šolah?
Zagotovo. Tudi albuma Odpotovanja Tomaža Pengova in Koktejl Marka Breclja bi morala biti del splošne izobrazbe. Olimpionik Miro Cerar bi moral biti nekdo, o katerem se učijo v šoli. Če govorimo o naši nacionalni identiteti, so to zagotovo stvari, ki bi jih naši malčki morali poznati. Morali bi jih naučiti slovenske narodne pesmi. Ko sem bil v Gruziji, sem presenečeno ugotovil, da se gruzijski otroci po eni strani o Oscarju Wildu učijo v sedmem razredu osnovne šole, po drugi strani pojejo in poznajo besedila svojih narodnih pesmi v celoti, ne tako kot mi, ki znamo samo refrene. Tu sem jaz prvi, ki se posipam s pepelom. To so neke zanemarjene vsebine, pri katerih so nujne spremembe.

Če se spet še malo dotaknem snovi filma Praslovan, ali je Predin res napaka v sistemu?
Da, na neki način je to zame velik kompliment. Jaz sem tisti tip, ki ga imaš rad ali pa ga ne maraš. Po drugi strani pa sem v svoji ustvarjalnosti vedno neka amfibija, vedno nekaj samosvojega. In če se temu reče napaka, zakaj pa ne? Potemtakem sebe vidim kot eno precej osamljeno napako, ki pa tistim ljudem, ki imajo odprto dušo in srce, lahko pričara veliko dobre volje.

Včasih ste dr. Zoran, včasih pa Mr. Predin?
Da, in razmišljal sem, da bo moj zadnji album imel tak naslov. Posnel ga bom sam s kitaro, tako kot sem začel, svetlo in temno stran albuma.