Kad bi' bio bijelo dugme (v slovenščini: Če bi bil beli gumb) je debitantski studijski album zasedbe Bijelo dugme, ki je že pred tem velik uspeh požela s singli. Čeprav je prvenec založba Jugoton nameravala izdati šele spomladi leta 1975, je menedžerju skupine Vladimirju Mihaljeku vodstvo založbe uspelo prepričati, da je plošča izšla že 18. novembra 1974.

Material so Goran Bregović (kitara), Željko Bebek (vokal), Zoran Redžić (baskitara), Ipe Ivandić (bobni), Vlado Pravdić (klaviature) začeli snemati 2. oktobra 1974 v studiu Akademik v Ljubljani. Načeloma so ga člani producirali sami, na pomoč pa jim je priskočil tudi producent Dečo Žgur.

Na albumu je bila tudi nova različica naslovne skladbe, ki jo je zasedba prvotno izdala kot singel leta 1973, ko so glasbeniki nastopali še pod imenom Jutro. Za največji uspešnici prvenca, ki se je sicer izjemno dobro prodajal, veljata Ne spavaj, mala moja, muzika dok svira in balada Selma, ki je vsebovala tudi besedilo, ki ga je napisal pesnik Vlado Dijak.

Naslovnico je oblikoval Dragan S. Stefanović, ki je to vlogo prevzel tudi za več prihodnjih albumov skupine. Kdo je ženska na fotografiji, so razkrili šele 40 let po izidu albuma: njeno ime je Ljiljana Božanić. Po besedah glasbenega kritika Dražena Vrdoljaka je bila ta naslovnica "premik v snovanju naslovnic jugoslovanskih rokalbumov".

Za revijo Džuboks je Maksa Ćatović zapisal, da bi album lahko oklicali za "prvi jugoslovanski rokalbum". Kritik Dražen Vrdoljak je zapisal, da ima naslovna pesem "pastirski" prizven, kar je pozneje revija Tina razširila v izraz "pastirski rok". Ta naj bi se pozneje pogosto uporabljal tudi kot slabšalni opis zvoka skupine, ki naj bi vpliv, ki sta ga nanjo imeli zasedbi Deep Purple in Led Zeppelin, mešala z elementi balkanske ljudske glasbe.

V knjigi iz leta 1998 YU 100: najbolji albumi jugoslovenske rok i pop muzike je album zasedel 14. mesto seznama.