To mi je bilo položeno že v zibelko. Zdi se mi, da smo vsi nori. Če je tako, potem med nami ni razlik in lahko počenjamo ne samo norčije, ampak tudi druge norosti. Recimo kandidiramo. Nas norce ločuje le količina denarja, nepremičnin in poštnih nabiralnikov na tujem.

Jaz bi rad bil predsednik države, pa mi to nikoli ni uspelo. Zdaj so moje ambicije skromnejše – rad bi bil ministrski predsednik svoje norišnice. A kaj, ko imam iz dneva v dan večjo konkurenco. Zdaj sta moj ego napadla še Zoran Janković in neki Gregor Virant, ki ga sicer ne poznam, pravijo pa, da je zapravil prejšnje volitve z nekim plačnim sistemom. V kar ne verjamem, ker mi vsak dan norci pripovedujejo, da imajo plače za en spolni organ, kar niti ni tako slabo. Zaradi Virantovih plač si nekateri še do danes niso tako opomogli kot tajkuni in jih je veliko v kronični depresiji.

Nevaren mi je tudi Janković, ki ima svoje mesto, svoj mesarski most, svoj trg, svoje podzemlje in svoj stadion, jaz pa sodim bolj med nižje srednjestoječe klošarje. Ko sem na oddelku najavil predvolilni zbor, so vsi zbezljali na Kongresni trg k mojemu konkurentu, kar je politikantska neodgovornost vodstva naše institucije, ki bi morala poskrbeti, da bi moji nori kolegi prišli tudi na moje zborovanje, kjer sem hotel napovedati, da želim biti normalen. In to je tudi temeljna in edina točka mojega volilnega programa. Ko sem o tem obvestil nekatere kolege, so se mi v obraz režali, kajti to, da želim končno biti normalen, so rekli, je najbolj trden dokaz, da sem zmešan. Zato sem zdaj čisto nor in res več ne vem, kaj naj. Primarij pa pravi, da človek ne more biti drugačen kot njegova država, kar z gnusom zavračam – moja država ni nora, ker je država abstrakten pojem. Moj primarij je torej blefer in ga je lahko sram pred grobom Sigmunda Freuda, in tudi ne vem, kdo mu je dal diplomo. Mislim, da je ponarejena.

Včasih ilegalno gledam televizijo in se mi zdi, da so znoreli tudi zunaj in da nismo nori samo mi, ki smo znotraj. Zunaj so imeli neko partizansko proslavo, na kateri je Sonja Lokar, prvoborka 1941, ki za to funkcijo še kar dobro zgleda, rekla, da je kriza v državi velika, da so njeni uničili državo in da smrdijo, a so še vedno boljši kot kakšen, ki bi diktatorsko reševal krizo. Čeprav sem dokazano nor, pa se mi je vseeno porodil dvom – namreč, ali je mogoče krizo reševati z usmrajenimi, ki so doslej vse zapravili? Je, je rekla prvoborka Lokarjeva, samo nos si je treba zatisniti in usmrajene še enkrat voliti. Iz te moke pa ne bo premierja, ker je zdaj v igro stopil oni Janković, naravnost grozljivi kandidat pa naj bi bil tudi Virant.

Trenutno pa sem na posebni terapiji, ki pa ne funkcionira. Ker sem nepooblaščeno gledal tudi nastop svojega soborca Janeza Stanovnika na TV-ju, me je zelo prestrašil, saj sem mislil, da smo spet leta 1941, ko se bo treba upreti nacifašizmu. Moje mnenje sicer je, da je še kar vojna, pa mi v instituciji ne prisluhnejo in mi ne omogočijo, da bi se aktivno branil pred sovražnikom z mitraljezom.

Zato pa so nekateri drugi norci tudi v naši instituciji začeli iskati nove obraze. Ker jih niso našli, so jih pet tako pretepli, da si niso bili več podobni. Zdaj menda lahko ustanovijo stranko in so popolna novost na političnem nebu institucije. Takšna popolna, absolutna novost na volitvah bo tudi Borut Pahor. Ko sem bil že čisto na koncu z živci, ker se je za dva tedna ugreznil v zemljo, se je končno pojavil – na hrvaški televiziji, kjer je pripovedoval zgodbe o svojem maloobmejnem ljubezenskem razmerju z Jadranko Kosor. Sta pa z onim Jankovićem zelo sprta, čeprav ga je Janković naredil, zdaj pa pravi, da je Pahor vse zavozil in da je skrajni čas, da on – torej Janković – vozi naprej. Kar me spominja na srbski film Ko to tamo peva, ko je Pavle Vujisić rekel svojemu filmskemu sinu: "Vozi, Miško".
In je kar peljal in peljal in ni vedel ne kod ne kam. To je kot naša institucija – vsi bi jo šofirali na tuj račun in svojega transakcijskega, pa kamor koli že bi potem vse prišlo.

Iz računovodstva naše institucije so pred dnevi hospitalizirali glavnega računovodjo, njegovo pomočnico in celo snažilko. Ko so namreč izvedeli, da sta Nobelovo nagrado za ekonomijo prejela dva Američana, in ne Franci Križanič, jih je to tako silovito prizadelo, da jim kaj drugega kot norost ni ostalo.

Vinko Vasle