Glede na to, da je Ljubljana magnet za veneče koncertne atrakcije minulih desetletij in obenem raj za srce parajoče baladnike, je pravzaprav čudno, da Michaela Boltona pri nas nismo videli že prej. Lani je čuteči trubadur (ki je, mimogrede, sredi sedemdesetih kariero začel kot Michael Bolotin, frontman omledne hardrockovske skupine Blackjack) sicer izdal nov album, One World, One Love, a po obisku včerajšnjega koncerta v Hali Tivoli človek tega ne bi opazil - pravzaprav ga je zastopala le ena sama pesem, Hope It's Too Late.

Ko Bolton sreča Sinatro ...
56-letni Bolton (ki se je svojih kodrov medtem že davno odkrižal) se je raje držal preizkušene mešanice priredb klasičnih ameriških standardov in svojih največjih uspešnic. Po Reddingovi (Sittin' On) the Dock of the Bay in Gershwinovi džezovski klasiki Summertime v prvi peterici je presedlal na venček priredb Franka Sinatre. Ideja, da bi značilno hripavi Bolton, ki nikoli ni slovel po svoji minimalistični interpretaciji (vsakič ko poje, dobi kilo, je bil pred leti zloben neki kritik), reinterpretiral klasike Ol' Blue Eyesa, se ne zdi ravno posrečena - a treba je priznati, da Bolton s presenetljivo zadržanim nastopom izvirnikov ne uniči. For Once In My Life, Fly Me To The Moon, That's Life in še posebej New York, New York se sicer ne približajo žametni izvedbi Sinatre, a so vseeno povsem dostojne, čeprav na trenutke prazne priredbe.
Seveda pa je očitno, da ljudje v Halo Tivoli niso prišli zaradi tega: prvo uro kljub prijaznemu kramljanju s publiko Bolton iz avditorija ni izvlekel kaj več kot kak osamljen vrisk navdušenja. Občinstvo (ki so ga, predvidljivo, sestavljali predvsem pari) se je malo bolj razživelo šele ob taktih slovite Puccinijeve arije Nessun Dorma, ki je pokazala, da ima Bolton nič manj kot zavidljiv glasovni razpon.

Prvi vrhunec večera ... Cetinski?!
V prvem, “pohlevnem” (kot ga sam opiše) delu večera Bolton torej požanje povsem soliden aplavz, a prvih pravih ovacij je, kako nerodno, deležen njegov “posebni gost”, Tony Cetinski. "Eden najboljših pevcev, kar sem jih kdaj slišal", kot ga napove Bolton, že s prvimi takti pesmi Umirem sto puta dnevno, nato pa še z obveznim hitom Blagor onom ko te ima dobesedno ukrade šov. Dekleta, ki so se ob Sinatrovih klasikah le malce zibala na mestu, zdaj skačejo s svojih sedežev in rjovijo s Hrvatom, ki v nasprotju s svojim čutečim gostiteljem, ubere bolj "ljudski" pristop tipa "Kje so rokeeeeee?!" in energično miga z zadnjo platjo. Po štirih pesmih, ki jih Cetinski odpoje sam z Boltonovim bendom (med njimi je tudi slovita italijanska popevka Lucia Dalle Caruso), ni videti, da bi moža večera kdo pretirano pogrešal.

A nato se začne zares: drugo polovico koncerta Michael začne tako, kot bi človek od njega pričakoval: pod dramatičnim snopom luči in obdan s četico varnostnikov, ki ga - predvidevam - varuje pred morebitno hordo pobesnelih oboževalk, sredi parterja občuteno odgruli klasiko Percyja Sledga When A Man Loves A Woman.

Olajšanje, ki preplavi dvorano, je skoraj otipljivo in že ob naslednjem “šlagerju”, How Can We Be Lovers, se najpogumnejši s svojih sedežev končno pomaknejo pod oder. Po Time, Love And Tenderness ter presenetljivo rockerskem vložku Rock Me Baby se na odru zopet pojavi Cetinski: zimzeleno Stand By Me posvetita pokojnemu Tošeju Proeskemu.

In kot da to še ne bi bilo dovolj za skupinsko ekstazo, je na koncu čas še za šopek Boltonovih antologijskih klasik, zaradi katerih je možak danes sinonim za softrockovsko balado in obvezna sestavina vsake Kuschelrock kompilacije. Rahlo abotnim besedilom tipa "Said I loved you but I lied … 'Cause this is more than love I feel inside" naposled le pritegne cela dvorana, véliki finale z Can I Touch You There in How Am I Supposed To Live Without You pa se izteče v navdušeno skandiranje: "Majkl! Majkl!" No, Majkl je na odru le prebil dobri dve uri, zato se po prvem slovesu vrne le še za simbolični podaljšek, Go The Distance, balado iz Disneyjeve risanke Herkul, ki je bila nominirana celo za oskarja. Bolton je v Ljubljani torej stavil na preizkušene adute in svojih oboževalcev, ki jih glede na število prodanih plošč le ne more biti tako malo, verjetno ni prepeljal žejnih čez vodo.

piše: Ana Jurc; foto: Jure Urek

Spodaj si oglejte še dva glasbena in nekaj fotoutrinkov z včerajšnjega koncerta.