Enzo se ni veliko izobraževal, že zelo zgodaj pa se je začel zanimati za dirkanje z avtomobili.

Med prvo svetovno vojno je bil gonjač mul, leta 1916 pa sta mu zaradi gripe umrla oče Alfredo in brat Dino. Tudi sam je zbolel in bil zato odpuščen iz vojske. Ko se je vrnil domov, je ugotovil, da je družinsko podjetje propadlo in je zato poiskal delo v Fiatu, kjer so ga zavrnili, zato je službo iskal v majhnem podjetju CMN.

Leta 1919 je začel sodelovati v avtomobilskih dirkah, kjer pa sprva ni imel uspeha. Leta 1920 je zapustil CMN in se zaposlil pri podjetju Alfa Romeo, kjer je postal uspešen dirkač. Do leta 1929 je delal pri Alfi, nato pa je ustanovil dirkaško moštvo Scuderia Ferrari, ki je tekmovalo za Alfo. V ekipi je bilo 40 dirkačev, Ferrari pa je dirkal do leta 1932, ko se mu je rodil sin Alfredo, znan tudi kot Dino (umrl leta 1956).

Alfa mu je finančno pomagala do leta 1993, ko so imeli v podjetju veliko finančnih težav in niso mogli več sponzorirati ekipe. Leta 1937 je Alfa znova prevzela nadzor nad ekipo, Ferrari pa je postal športni direktor pod vodstvom Alfinega direktorja za inženiring. Kmalu je podjetje zapustil, klavzula pa mu je preprečevala, da bi naslednja štiri leta lahko dirkal.

Enzo je po odhodu iz Alfe ustanovil podjetje Auto-Avio Costruzioni, ki se je ukvarjalo z izdelovanjem nadomestnih delov za dirkalne avtomobile.

Po vojni, natančneje leta 1947, je odprl tovarno, ki je nosila njegovo ime. Njegovi avtomobili so od leta 1950, ko se je začela formula 1, tekmovali na dirkah za ugledno nagrado, a je Ferrarijev avto zmagal šele na grand prixu v Veliki Britaniji leta 1951. V sezoni 1952–1953 je moštvo Ferrari zmagalo na grand prixu. Tekmovali so tudi v Le Mansu, kjer je moštvo osvojilo 14 zmag, od tega šest zapovrstjo (1960–1965).

Zaradi finančnih težav se je moralo podjetje povezati s Fiatom, ki je Ferrarija nato prevzel. Leta 1963 je podjetje skušal kupiti tudi Ford za 18 milijonov dolarjev, a ga je Ferrari zavrnil. Enzo je bil izvršni direktor podjetja do leta 1971, ko je odstopil, a je imel velik vpliv nad podjetjem vse do svoje smrti.

Drugi dogodki na današnji dan ...

Leta 778 je pri kraju Rochesvalles v Pirejih potekala bitka zaščitnice Karla Velikega z roparskimi Baski.

Leta 1385 so Portugalci v bitki pri Aljubarroti premagali Kastiljce.

Leta 1433 je umrl portugalski kralj Janez I.

Leta 1464 je umrl papež italijanskega rodu Pij II. s pravim imenom Enea Silvio Piccolomini.

Leta 1534 je bil ustanovljen jezuitski meniški red.

Leta 1598 so Irci pod vodstvom Hugha O'Neilla v bitki pri Yellow Fordu premagali Angleže.

Leta 1688 se je rodil pruski kralj Friderik Viljem I.

Leta 1740 se je rodil Italijan Giorgio Barnaba Luigi Chiaramonti, bolj znan kot papež Pij VII.

Leta 1786 je umrl slovenski geodet in gradbenik Jožef Mrak.

Leta 1842 so bili Indijanci iz plemena Seminole prisiljeni oditi s Floride v Oklahomo.

Leta 1870 je bil slovenski tabor v Vipavi. Udeleženci so se zavzemali za zedinjeno Slovenijo in pravice za pospeševanje svoje narodnosti.

Leta 1876 se je v Beogradu rodil Aleksandar Obrenović. Na berlinskem kongresu leta 1878 je bila Srbiji priznana nacionalna suverenost pod knezom Milanom Obrenovićem, ki je vladal od leta 1872. Po kongresu je Srbija pridobila še nekaj območij na jugu, in sicer od Niša do Vranja. Leta 1889 pa se je Milan Obrenović odpovedal prestolu v korist svojega mladoletnega sina Aleksandra. Aleksandar Obrenović in njegova soproga Draga Mašin pa sta končala življenje na bajonetih vojaških prevratnikov. Srbska narodna skupščina se je odločila in izvolila za novega kralja Petra Karađorđevića.

Leta 1900 so evropsko-japonsko-ameriške sile zasedle Peking, da bi zadušile boksarsko vstajo.

Leta 1901 je Gustave Whitehead poletel s svojim letalom Number 21.

Leta 1912 so ameriški marinci vdrli v Nikaragvo.

Leta 1935 je bil v ZDA sprejet zakon o socialni varnosti.

Leta 1941 sta ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in britanski ministrski predsednik Winston Churchill podpisala atlantsko listino.

Atlantska listina je dokument, ki je priznaval pravico do samoodločbe narodov, svobodne trgovine, svobodne uporabe morij, obljubljala pa je razorožitev tedanjih držav napadalk in obsodila spreminjanje meja proti volji prebivalstva, postala pa je tudi temelj za ustanovitev Združenih narodov. Kmalu po podpisu so strinjanje z njo izrazile tudi druge države, ki so se bojevale proti silam osi.

Churchill in Roosevelt sta Atlantsko listino, ki je obsegala 8 točk, podpisala na krovu bojne ladje v zalivu Placenta na Novi Fundlandiji. V njej sta opredelila svoj pogled na tedanji trenutek in na svet po vojni. Med drugim sta poudarila, da njuni državi v vojni ne iščeta ozemeljskih dobičkov in da nasprotujeta kakršnimkoli ozemeljskim spremembam, ki bi bile posledice vojne.

Zavzela sta se še za povrnitev suverenih pravic podjarmljenih narodov, za pravico narodov, da si izberejo obliko vladavine po lastni želji, ter za razorožitev in gospodarsko sodelovanje po vojni. Kljub deklaraciji o skupnih ciljih pa Atlantska listina še ni pomenila vstopa ZDA v vojno. To se je zgodilo šele decembra 1941 po napadu Japonske na ameriško oporišče Pearl Harbor.

Mesec dni po sprejetju, 24. septembra 1941, so se na sestanku zaveznikov v Londonu k ciljem, navedenih v Atlantski listini, zavezali tudi predstavniki Belgije, Češkoslovaške, Grčije, Jugoslavije, Luksemburga, Nizozemske, Norveške, Poljske, Sovjetske zveze in namestnik generala Charlesa de Gaulla, voditelja Svobodne Francije. Sporazum so države sil osi razumele kot poskus oblikovanja zavezništva proti njim. Na Japonskem so tako podpis izkoristili militaristi v vladi, ki so se zavzemali za agresivnejši nastop proti ZDA in Veliki Britaniji.

Listina je po vojni služila kot temeljno izhodišče za vzpostavitev Organizacije združenih narodov.

Leta 1941 so sovjetske enote zapustile Smolensk.

Leta 1941 je umrl francoski kemik Paul Sabatier, ki je za svoje delo leta 1912 prejel Nobelovo nagrado.

Leta 1942 so italijanski okupatorji začeli veliko ofenzivo proti partizanom na Kočevskem.

Leta 1943 se je začela konferenca Quadrant.

Leta 1945 sta ZSSR in Kitajska podpisala pakt o prijateljstvu in zavezništvu.

Leta 1945 je japonski cesar Hirohito, potem ko so Američani odvrgli atomsko bombo na Hirošimo in Nagasaki, prisilil vojaško vodstvo, da je privolilo v premirje, ponujeno na Potsdamski konferenci slaba dva tedna prej. 2. septembra leta 1945 je bila na vojaški ladji Missouri podpisana popolna kapitulacija Japonske. S podpisom te kapitulacije je bila druga svetovna vojna končana na vseh bojiščih. Po posredovanju cesarja Hirohita se je Japonska vdala 14. avgusta. Vdajo Japoncev je sprejel general Douglas MacArtur, vrhovni poveljnik zavezniških sil.

Leta 1947 sta Indija in Pakistan postali neodvisni državi. V Pakistanu kot dan neodvisnosti proslavljajo 14. avgust, v Indiji pa 15. avgust.

Leta 1951 je umrl ameriški medijski mogotec William Randolph Hearst.

Leta 1958 je v Parizu umrl francoski fizik Jean-Frederic Juliot, ki je po poroki z Irene Curie prevzel priimek njenih slavnih staršev. Tudi on je ustvarjal skupaj s soprogo, sam se je posvečal fizikalnim stranem raziskav, žena pa kemijskim. V svojih raziskavah sta odkrila umetno radioaktivnost in dokazala, da je lahko vsak element radioaktiven, če znamo pripraviti pravi izotop. Z njima sta veliko koristila medicini, industriji in znanosti na splošno. Leta 1935 sta tudi onadva dobila Nobelovo nagrado. Rodil se je 19. marca leta 1900 v Parizu.

Leta 1969 so britanske čete prispele v Severno Irsko.

Leta 1971 je Bahrajn razglasil neodvisnost od Velike Britanije.

Leta 1972 je ob strmoglavljenju vzhodnonemškega Iljušina 62 na vzhodnoberlinskem letališču umrlo 156 ljudi.

Leta 1980 so začeli ladjedelničarji v Gdańsku pod vodstvom Lecha Wałęse stavkati.

Leta 1994 so sudanske oblasti Franciji izročile znanega terorista Ilicha Ramíreza Sáncheza, bolj znanega kot Šakala ali pod vzdevkom Carlos the Jackal.

Leta 2003 je precejšen del severovzhodnih ZDA in vzhodne Kanade ostal brez električne energije.

Leta 2006 je umrl ameriški igralec Bruno Kirby, rojen leta 1949.