Leta 1757 je Kutuzov začel študirati na Plemiški topniško-inženirski šoli v Sankt Peterburgu. Po študiju je ostal pet mesecev na šoli in predaval aritmetiko in geometrijo. Leta 1759 je postal topniški desetnik in vstopil v rusko vojsko.

Leta 1761 je dobil čin praporščaka. Leta 1762 je bil kot stotnik poveljnik čete v astrahanskem pehotnem polku. Med leti 1764 in 1769 se je udeležil bojev na Poljskem. Med letoma 1770, ko je bil povišan v majorja, in 1774 je sodeloval v rusko-turški vojni. Leta 1771 so ga povišali v podpolkovnika, leta 1774 pa je bil pri napadu v Šumi pri Alušti na Krimu zaradi krogle ob desno oko.

Leta 1777 so ga povišali v polkovnika in imenovali za poveljnika Luganskega kopjaniškega polka. Pet let kasneje so ga imenovali za brigadirja, leta 1783 je postal poveljnik Mariapolskega polka lahke konjenice. Leto kasneje je dobil čin generalmajorja in postal predstojnik Bugskega lovskega korpusa. Leta 1787 je postal vojaški guverner Krima in prejel red svete Ane.

Postal je bojni tovariš Aleksandra Vasiljeviča Suvorova. Pod njegovim poveljstvom si je med rusko-turško vojno pridobil velik ugled z zavzetjem Očakova, Odese, Bende in Ismaila. Sodeloval je tudi v pomemebnih bitkah pri Rimniku in Mašinu.

Leta 1791 so ga povišali v generalporočnika in imenovali za poveljnika ismailskega okrožja. Leta 1793 je postal ambasador v Konstantinoplu, leta 1794 pa glavni poveljnik Kopenskega žlahtnega kadetskega korpusa v Sankt Peterburgu, leta 1795 pa poveljnik ruskih enot na Finskem, vojaški guverner Kazana in Vjatke, ambasador v Berlinu.

Od leta 1797 do leta 1799 je bil poveljnik Rjazanskega mušketirskega polka in poveljnik pehotnega polka Pskova. Do leta 1801, ko ga je car Aleksander I. imenoval za vojaškega guvernerja Sankt Peterburga, je bil vojaški guverner Litve. Leta 1805 je Kutuzov poveljeval ruskim enotam, ki so preprečevale Napoleonov pohod proti Dunaju.

11. novembra 1805 je premagal Napoleona v bitki pri Dürrensteinu. Pred bitko treh cesarjev pri Slavkovu (Austerlitzu) na Moravskem je skušal prepričati zavezniške generale, da ne bi začeli bojevanja. Ker so ga preglasili, ga potek bitke sploh ni več zanimal. Med branjem povelj je celo zaspal.

V bitki 2. decembra 1805 pa je sodeloval in bil ranjen. Francozi so premagali združeno avstrijsko in rusko vojsko pod poveljstvom Franca I. in Aleksandra I. Zaveznika sta izgubila okoli 27.000 vojakov, Napoleon le okoli 7.000. Aleksander I. ga je po bitki razrešil poveljevanja. Prejel je avstroogrski red Marije Terezije 1. razreda.

Od leta 1806 do 1811 je Kutuzov služil najprej kot vojaški guverner Kijeva in poveljnik korpusa v Moldavski armadi, leta 1809 pa kot vojaški guverner Litve. Leta 1811 je bil v rusko-turški vojni (1806-1812) vrhovni poveljnik Moldavske armade. Povišali so ga v plemiški red. Po sporu z ruskim maršalom de Tollyjem glede taktike, kjer so odločili njemu v prid, ga je Aleksander I. imenoval za glavnega poveljnika celotne umikajoče ruske vojske pred Napoleonovim napredovanjem.

7. septembra 1812 je v rodoljubni vojni sodeloval v bitki pri Borodinu proti Napoleonovim enotam. Po neodločenem izidu je deloval v skladu s taktiko izmikanja svojemu predhodniku in se umaknil zaradi morebitnega poraza ruske vojske.

Zaradi tega je 14. septembra padla Moskva in prebivalstvo so preselili. Napoleon je hotel prisiliti carja Aleksandra I. k miru, ta pa je zavrnil vsakršna pogajanja. Po umiku v jugozahodni smeri in preustroju vojske, je v bitki pri Malojaroslavcu Kutuzov prisilil Napoleonovo vojsko k umiku. Napoleon je zapustil Moskvo 19. oktobra.

Kutuzova so povišali v maršala in postal je Smolenski svetlejši knez, zaradi tamkajšnje zmage nad francosko vojsko novembra 1812. Po pregonu Napoleonove Velike armade je menil, da je Rusija zunaj svojih meja ne bi smela preganjati in da bi se morala Evropa sama rešiti pred Napoleonom. Vendar je vseeno vodil rusko vojsko. Postal je prvi vitez reda svetega Jurija in prejel pruski red črnega orla.

Zgodaj leta 1813 je zbolel in 28. aprila tega leta v Bunzlauu (zdaj Boleslawice) v Šleziji na Poljskem tudi umrl. Po njem se imenuje visoko vojaško odlikovanje Sovjetske zveze red Kutuzova, ki so ga ustanovili leta 1942.

Drugi dogodki na današnji dan ...

Leta 1380 je umrl francoski kralj Karel V. Modri.

Leta 1498 je umrl prvi veliki inkvizitor v Španiji, Tomas de Torquemada, čigar ime je postalo sinonim za inkvizicijo, pobožnjaštvo in fanatizem.

Leta 1725 se je rodil francoski geolog Nicolas Desmarest.

Leta 1745 se je rodil ruski vojskovodja, maršal in diplomat Mihail Ilarionovič Kutuzov, zmagovalec vojne z Napoleonom.

Leta 1810 je Miguel Hidalgo y Costilla skupaj s kmeti začel boj za neodvisnost Mehike, ki je bila takrat španska kolonija. Poleg Costilla je upor vodil še Jose Morales. Upor se je končal leta 1821 z neodvisnostjo Mehike. Datum začetka upora slavijo v Mehiki kot Dan neodvisnosti.

Leta 1824 je umrl francoski kralj Ludvik XVIII.

Leta 1846 se je rodil ameriški astronom Seth Carlo Chandler mlajši.

Leta 1849 je bil odprt del železniške proge Dunaj-Trst, in sicer od Celja do Ljubljane. Ljubljanski kolodvor je hkrati postal tudi pomembna tovorna postaja. V Ljubljani je bilo ob tej priložnosti veliko slavje. Na ljubljansko železniško postajo sta prvi pripeljali lokomotivi Ljubljana in Triglav.

Leta 1857 je bil patentiran prvi pisalni stroj.

Leta 1859 je Britanec David Livingstone odkril jezero Njasa. Livingstone je raziskoval Afriko. Do odkritja Njase je prišel, potem ko se je odločil, da bo raziskal reko Šire, ki se izliva v Zambezi. Ko je plul po njej proti severu, je prišel do jezera Njasa, ki se danes imenuje Malavi. Njaško jezero je tretje največje afriško jezero, ki je razdeljeno med Malavi, Mozambik in Tanzanijo. Obdajata ga Rungowsko in Livingstonovo gorovje.

Leta 1861 je začelo delovati prvo Kruppovo kladivo tipa Fritz.

Leta 1869 je umrl škotski kemik Thomas Graham.

Leta 1891 se je v Berlinu rodil nemški admiral in premier Karl Dönitz, ki ga je Hitler določil za svojega naslednika. Od leta 1943 je bil vrhovni poveljnik vojne mornarice, sestavil je zadnjo vlado tretjega rajha. 23. maja 1945 ga je odstavilo britansko glavno poveljstvo. Po koncu druge svetovne vojne so ga postavili pred nürnberško mednarodno sodišče in ga obsodili na 10 let zapora. Napisal je delo Deset let in dvajset dni. Umrl je 24. decembra 1980.

Leta 1916 se je končala sedma soška ofenziva, ki se je začela dva dni prej.

Leta 1932 je umrl angleški zdravnik Ronald Ross, ki je leta 1902 prejel Nobelovo nagrado.

Leta 1941 se je iranski šah Reza Pahlavi odpovedal prestolu v korist svojega sina.

Leta 1943 je vrhovni plenum OF izdal razglas o priključitvi slovenskega primorja k svobodni in združeni Sloveniji v okviru Jugoslavije.

Leta 1959 je Charles de Gaulle Alžircem priznal pravico do samoodločbe. Alžirija je resnično neodvisna postala šele leta 3. julija 1962.

Leta 1963 je bila v jugovzhodni Aziji razglašena nova neodvisna zvezna država Malezija.

Leta 1972 je Pakistan izstopil iz Britanske skupnosti narodov.

Leta 1978 je v potresu, ki je z močjo od 7,5 do 7,9 po Richterjevi lestvici stresel Iran, umrlo približno 25.000 ljudi. Mesto Tabas in veliko vasi pa je bilo povsem porušenih.

Leta 1980 je umrl švicarski psiholog Jean Piaget.

Leta 1982 je bilo v pokolu v palestinskih begunskih taboriščih Sabra in Šatila v Libanonu pobitih okoli 1.000 žensk in otrok.