Južnoafriški župnik je bil kar petnajst let generalni sekretar južnoafriškega cerkvenega sveta.
Od leta 1975 se je zavzemal za gospodarski bojkot Južnoafriške republike in se zavzel za popolno enakopravnost in enake možnosti za vse državljane. Leta 1984 je prejel Nobelovo nagrado za mir, dve leti kasneje pa še nagrado Martina Luthra Kinga.
Desmond Mpilo Tutu se je rodil 7. oktobra 1931, svetovno znan pa je postal v 80. letih prejšnjega stoletja zaradi svojega zavzemanja po končanju apartheida. Rodil se je v Klerksdorpu, Transvaal, pri 12 letih pa se je skupaj z družino preselil v Johannesburg. Želel je postati zdravnik, a njegova družina ni imela dovolj denarja, da bi si privoščila izobraževanje. Odločil se je, da bo sledil očetovim stopinjam in poučeval.
Tutu je študiral na Pretoria Bantu Normal College od leta 1951 do 1953, nato je začel poučevati na johannesburški srednji šoli Bantu, kjer je ostal do leta 1957, ko je odstopil v protest zaradi slabih možnosti za izobraževanje južnoafriških črncev. Nadaljeval je šolanjem, tokrat se je odločil za teologijo. Leta 1960 je bil posvečen v anglikanskega duhovnika. Postal je kaplan na univerzi Fort Hare, eni izmed redkih črnskih univerz.
Leta 1962 je zapustil službo in odšel na londonski kraljevi kolidž, kjer je diplomiral in doktoriral iz teologije. Leta 1967 se je vrnil v Južno Afriko in do leta 1972 predaval o težavah črnske populacije v državi. Pisal je predsedniku vlade Vorsterju o situaciji v državi kot o sodu smodnika, ki bo vsak čas eksplodiral. Premier na pismo ni nikoli odgovoril. Leta 1972 se je vrnil v London, kjer je bil imenovan za podpredsednika teološkega vzgojnega sklada pri svetovnem zboru cerkva.
V Južno Afriko se je vrnil leta 1975, ko so ga imenovali za dekana katedrale St. Mary v Johannesburgu -Tutu je bil prvi črnec, ki je imel to funkcijo. Od leta 1955 je poročen z Leah Nomalizo Tutu, s katero ima štiri otroke: Trevorja Thamsanqa, Thereso Thandeka, Naomi Nontombi in Mpho Andrea. Od leta 1976, ko so študenti v Sovetu protestirali zaradi uporabe južnoafriške angleščine v šolah, se je Tutu zavzemal za ekonomski bojkot države.
Od leta 1976 do 1978 je bil lesotski škof, 1978 pa je postal generalni sekretar južnoafriškega cerkvenega sveta. Leta 2004 je kot gostujoči predavatelj predaval v Londonu.
Drugi dogodki na današnji dan ...
Leta 1533 se je v Greenwichu rodila angleška kraljica Elizabeta I., hčerka Henrika VIII. in njegove druge žene Ane Bolyen. V času njenega vladanja so bili postavljeni temelji prihodnjega britanskega imperija. Veljala je za podpornico razširjanja protestantizma v Evropi. Cerkev je razglasila za državno, zato jo je papež izobčil. Usmrtiti je dala Marijo Stuart. V času njene vladavine so bile ustanovljene številne nove kolonije, v notranji politiki ji je uspelo obdržati ravnotežje in utrditi moč države. Njeno vladavino imenujemo tudi elizabetinska doba. Elizabeta I. ni bila poročena, umrla je 24. marca 1603.
Leta 1566 je v bitki za Siget, kjer sta se spopadli turška vojska pod vodstvom Sulejmana Veličastnega in vojska hrvaškega bana Nikola Šubića Zrinjskega, padel Zrinjski. Pri trdnjavi je sicer ustavil turški napad, v katerem je umrlo 18.000 konjenikov in 7.000 janičarjev. Branilci Sigeta niso vzdržali, Zrinjski pa je razstrelil trdnjavo. Siget je tako padel v turške roke. Veliki vezir Mehmed paša Sokolović je moral svojim vojakom prikrivati, da je v bitki padel tudi Sulejman Veličastni.
Leta 1644 je New York dobil svoje zdajšnje ime. Britanci so, ko so zavzeli še zadnje trdnjave v severni ameriški koloniji Novi Holandiji, zavzeli Novi Amsterdam, ki je postal zasebna last yorškega vojvode in ga preimenoval. Na otoku Manhattan, ki ga je raziskoval Hudson, so Nizozemci leta 1615 ustanovili Novi Amsterdam, zadnji holandski guverner Peter Stuyvesant pa je moral 1664 priznati premoč Angležev.
Leta 1714 sta Nemčija in Francija sklenili badenski mir, s katerim se je končala španska nasledstvena vojna. Nemci so se pridružili mirovni pogodbi iz Rastatta. Po podpisu miru sta Fraciji pripadla Alzacija in Strassbourg.
Leta 1764 je bil okronan zadnji poljski monarh Stanislaw II. Avgust Poniatowski. V njegovi politiki ga je podpirala Rusija oziroma je njegovo izvolitev podpirala Katarina II. Rusija, Prusija in Avstrija so si v tem času kar trikrat razdelile Poljsko. Napoleon je iz nekdanjih avstrijskih in pruskih zasedb ustanovil vojvodino Varšavo in jo v personalni uniji združil s Saško. Nova delitev se je začela na Dunajskem kongresu 1815. Neodvisna država je znova postala leta 1918.
Leta 1812 se je v bližini Moskve končala Borodinska bitka, ena najbolj krvavih bitk v Napoleonovih vojnah. Rusi so pod poveljstvom Kotuzova izgubili 44.000 vojakov, Napoleon pa 50.000, med njimi kar 23 generalov. Že teden dni po bitki je Napoleon zasedel Moskvo. Kotuzov, vrhovni poveljnik avstrijsko-ruske kopenske vojske, se je z Napoleonom boril kar v treh velikih bitkah. Prvič je bil poražen leta 1805 pri Slavkovu, Napoleon ga je premagal tudi v tako imenovani domovinski vojni pri Borodinu. Ko se je Napoleon supaj s svojo vojsko umikal iz Moskve, ga je Mihail Ilarionovič Goleniščev - Kotuzov zasledoval in v bitki pri Smolensku novembra 1812 povsem porazil.
Leta 1822 je brazilski guverner Pedro razglasil neodvisnost od Portugalske in se oklical za cesarja. Leta 1824 je izdal liberalno ustavo, že čez pet let pa je moral zaradi notranjih nemirov prepustiti oblasti sinu Pedru II. Red in mir sta v državi uspela vzpostaviti šele po letu 1840. V državi so odpravili suženjstvo in prepovedali trgovino s sužnji, začelo se je priseljevanje iz Evrope in poseljevanje v notranjosti države. Portugalska je neodvisnost Brazilije priznala šele leta 1828.
Leta 1829 se je rodil nemški kemik Friedrich August Kekulé von Stradonitz.
Leta 1836 je umrl angleški astronom John Pond.
Leta 1848 so na Dunaju pod pritiskom revolucionarnega vrenja v vsej avstrijski monarhiji sprejeli zakon o zemljiški odvezi, ki je odpravil tlačanstvo.
Leta 1901 so v boksarski listini zapisali pogoje za mir in kaznovanje krivcev, članov skrivne kitajske organizacije, ustanovljene konec 19. stoletja, ki so kot odgovor na imperialistične grožnje Kitajski napadali misijonarja in kitajske kristjane. Kitajska je morala plačati 450 milijonov kitajskih srebrnih dolarjev odškodnine.
Leta 1902 se je v Ljubljani končal kongres slovenskih katoliških nepolitičnih društev.
Leta 1907 je papež Pij X. izdal encikliko, v kateri je obsodil prepletanje znanosti in vere.
Leta 1930 se je rodil belgijski kralj Baudouin I.
Leta 1936 je umrl nemški matematik Marcel Grossmann.
Leta 1940 je nemško letalstvo pod vodstvom Hermanna Göringa ponoči začelo bombardirati London. Samo ta dan je umrlo več kot 300 ljudi.
Leta 1946 se je rodil čilski biolog in filozof Francisco Varela.
Leta 1947 se je rodil britanski množični morilec Graham Frederick Young.
Leta 1960 je v Berlinu umrl prvi predsednik NDR-ja od leta 1949, Wilhelm Pieck.
Leta 1977 sta ameriški predsednik Jimmy Carter in panamski predsednik Torrijoh podpisala sporazum o Panamskem prekopu. S sporazumom naj bi Panama ob koncu stoletja prevzela popoln nadzor nad to pomembno pomorsko potjo.
Leta 1990 je umrl angleški zgodovinar Alan John Percivale Taylor.
Leta 1991 se je v Haagu pod okriljem Evropske unije začela Mednarodna mirovna konferenca o Jugoslaviji. Na njej so sodelovali vsi člani predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije, predsednik zvezne vlade in šest predsednikov jugoslovanskih republik. Konferenco je vodil lord Carington, sprejeli pa so Deklaracijo o mirni rešitvi jugoslovanske krize.
Leta 1997 je v Rabatu umrl predsednik in diktator Zaira Joseph-Désiré Mobutu, bolj znan kot Mobutu Sese Seko Nkuku wa za Banga. Poveljnik vojske je bil od leta 1960, strmoglavil je Lumumbo, odstavil Combeja in Kasavubuja ter uvedel diktatorski režim. Na oblasti je bil od leta 1965 do leta 1997, ko ga je z udarom strmoglavil Loraunt Kabila, nakar je pobegnil v Maroko. Mobuto se je rodil 14. oktobra 1930 v Lisoli.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje