Leta 1985 je njegov oče umrl. Partner je podedoval eno četrtino hiše, preostali dediči so se dediščini odpovedali, tako je tašča postala lastnica treh četrtin te hiše. Leta 1992 in 1993 sva s partnerjem popolnoma obnovila hišo, podrla sva zgornjo podstrešno etažo, v kateri sva do takrat živela z dvema otrokoma, in jo postavila na novo, povišala stene, na novo naredila streho, vse napeljave, tudi centralno kurjavo. Prav tako sva kompletno obnovila spodnji del, v katerem je živela tašča in prej tudi tast. Uredila in tlakovala sva dvorišče, izkopala in zazidala greznico, postavila popolnoma novo gospodarsko poslopje z garažami in kurilnico, na obeh objektih sva naredila tudi fasado.

Leta 2002 sva se poročila. V treh letih sva zgradila novo hišo, na parceli, ki sva jo kupila med zunajzakonsko skupnostjo. Vsa leta je mož vztrajal, da se vse premoženje zapiše na njegovo ime in je tako tudi ostalo. Od julija 2007 sva ločena. Mož noče niti slišati za delitev premoženja. Trdi, da sta vse financirala on in njegova mati. Naj povem, da sem sama neprekinjeno zaposlena vse od leta 1982, mož od leta 1983, njegova mati je bila zaposlena le 5 let pred moževo smrtjo in dobiva pokojnino po pokojnem možu. Vsa leta sem najemala gotovinske kredite za obnovo in gradnjo, prav tako tudi za notranjo opremo, namenskih nisem mogla, ker nisem bila lastnica, mož pa zdaj trdi, da ne ve, kam je šel moj denar.

S svojo odvetnico sem že sprožila postopek na sodišču, vendar se bojim, da bo zame in za sina (17 let) situacija kmalu postala nevzdržna. Tašča in moj nekdanji mož sta se odselila v novo hišo, ki sva jo zgradila midva, jaz in sin pa sva ostala v prejšnji hiši, ki je še vedno v lasti tašče in nekdanjega moža. Še vedno odplačujem kredite, ki znašajo dve tretjini moje plače, za sina dobim po odredbi sodišča 140 evrov preživnine, saj mož trdi, da nima več kot 700 evrov plače. Le kako je potem sam financiral vse to, kar trdi?

Vsa leta sem imela višji dohodek kot mož, zato sem tudi najemala kredite, ker sem bila kreditno bolj sposobna. Zdaj, po ločitvi, mi nekdanji mož grozi, da mi bo zaračunal tudi najemnino, ker stanujem v njegovi hiši. Bojim se, da bodo postopki na sodišču trajali predolgo in da bodo tudi predragi zame. Prosim svetujte, kaj lahko storim in kako lahko čim prej uredim zadevo, saj še pet let do odplačila kreditov nisem finančno sposobna najeti stanovanja oz. plačevati najemnine. Za boljšo predstavo naj povem, da s sinom živiva s 320 do 400 evrov, da je sin zelo uspešen športnik, kar zahteva povprečno 650 evrov mesečno, tudi zaradi velikih potnih stroškov in opreme, ki jo potrebuje. Za vsak koristen nasvet vam bom neskončno hvaležna.

Glede na to, kar ste napisali, verjamem, da vam bo uspelo z zahtevkom, da premoženje, ustvarjeno med trajanjem zunajzakonske skupnosti in zakonske zveze (nova hiša in ustrezen del stare hiše), predstavlja skupno premoženje. Potem boste dosegli delitev skupnega premoženja v deležih, ki ustrezajo vašim prispevkom. Kakšni so ti deleži, je odvisno od dejanskih prispevkov, tako finančnih kot prispevkov v obliki dela, skrbi za družino in vsega drugega, s čimer ste prispevali k ustvarjanju skupnega premoženja.

Po vaših besedah ste postopke že začeli, zato ni več kaj dodati. Žal pa bo zadeva najbrž trajala kar nekaj časa. Sodni postopki so pogosto dolgotrajni, takšni, kot so vaši, pa še posebej, saj je dokazovanje v sporih v zvezi s skupnim premoženjem običajno precej obsežno. Zanikanje nekdanjega moža o vseh vaših prispevkih naj vas ne preseneča preveč, gre za pogost pristop v sporih med nekdanjimi zakonci, sploh v situacijah, ko je kot lastnik nepremičnin formalno vpisan eden izmed nekdanjih zakoncev. Čudežne formule za rešitev zadeve, če ni konsenza, ni. Morda vam lahko pomaga kakšen poseben taktičen prijem (kakšna začasna odredba, resna grožnja s kazensko ovadbo), kar pa je odvisno od dejanskih okoliščin.

Drugače pa bo potrebnega veliko potrpljenja ter čim več natančnosti in temeljitosti pri dokazovanju na sodišču. Vedeti morate, da mora sodišče obe strani obravnavati enakopravno, da odloča na podlagi dokazov, da dokazov ne pridobiva samo, ampak mu jih morata predložiti stranki, in da izpoved stranke običajno velja za najmanj pomemben dokaz (logično je, da bo stranka govorila v skladu s svojim zahtevkom, zato je pomembno, da v dokaz ponudi kaj več kot le svojo izpoved; npr. listine, iz katerih je razviden njen finančni prispevek: račune, kreditne pogodbe, priče, ki vedo, koliko je stranka delala pri ustvarjanju skupnega premoženja in v skupnem gospodinjstvu).