"Pank je mrtev!" nekateri kritiki kričijo že desetletja. A pank je včeraj iz nebroja ust tako glasno odzvanjal, da teh kritikov ni več nihče slišal. Okoli 100 metrov od plaže v sosednji Reki se je zopet izkazalo pravilo, da koder benda dolgo ni na spregled, tam ga bodo najtopleje sprejeli.
Enajst let je, odkar so NOFX zadnjič obiskali naše konce. V Ljubljani so po besedah pevca Fat Mikea kot obupen bend nastopili že leta 1988, 1992 so nastopili v Goriških brdih, potem pa spet v Ljubljani še 1997 in '98. Leto kasneje pa so obiskali Pulo. 11 let pričakovanja je ozračje stopnjevalo do točke, ko je letošnji koncert obiskalo čez 7.000 ljudi. Zanimivost, na koncertu v Ljubljani 1997 so predskupina bili novogoriški pankerji Scuffy Dogs. Slednji so se po okoli desetih letih znova združili in jih prav te mesece lahko zasledite na slovenskih odrih.

Kaj je pank? NOFX je pank!
Večina znanih pankbendov, ki so na sceni 20 let in več, začne sčasoma bledeti. Izdajajo nove albume, ki so mogoče kar v redu, a se ne morejo primerjati s starim materialom. Nekoč so bili podivjani, danes pa imajo žene, hiše, pralne stroje in odgovornost. "NOFX pa ostajajo eden najbolj relevantih dejavnikov na sceni današnjega panka," pravi recenzent Sam Sutherland spletne revije Exclaim!.
NOFX že 27 let združuje upornost, sovraštvo do avtoritete z obešenjaškim humorjem in kot pravijo sami, "že 27 let igranja istih štirih akordov". V njih je pankerska brezbrižnost in nasilna apatija življenja iz dneva v dan za steklenico piva in dober šov. Njihova resna stran pa predstavlja trdo politično in vrednotno protiutež ameriškemu konservativizmu.

To ni še en bend, katerega člani so prišli v pozna srednja leta, postali odgovorni, običajni državljani, glasba pa jim je le še obrt iz starih časov. Ne, še vedno brez dlake na jeziku rečejo tisto, kar je v danem trenutku največji tabu, zasmehujejo največje avtoritete sveta, povrhu pa zasmehujejo še same sebe in se pri tem neznansko zabavajo.

Uprli so se komercializaciji glasbe ravno v času, ko je ameriški pank dosegel vrhunec popularnosti. Takrat so MTV-ju prepovedali predvajati videospote, nehali dajati intervjuje in se uprli selitvi na mainstream založbo.
Pozerji, ven!
Pozerstvo je v svetu panka najhujši mogoči zločin. Pravi panker bo tudi največji avtoriteti v obraz zabrusil, da je bedna, vsakemu pretencioznemu šminkerju bo nastavil ogledalo: "J*** se, pozer!" Provokativno, iskreno in enostavno. Fat Mike je iz tega vidika podoben Lemmyju iz Motorheadov. Alkohol, črno-bel pogled na svet ter neolepšana direktnost v besedah.
"Ne potrebuješ talenta, le odnos"
NOFX so potomci hardcore scene iz 80. let z dodatkom vokalnih harmonij v slogu Bad Religion, metaliziranih riffov ter rezkih solaž. Tuji jim niso ska in reggaeritmi, vseeno pa je prevladujoča podlaga bobnarski hardcore štanc s superhitro, enojno basboben pedalko in igrivim kitarskim riffanjem. So hiter stroj, ki izstreljuje kratke, intenzivne pesmi z razgibanimi ritmi in melodičnostjo, ki ohranjaja glasbeno zanimivost kljub enostavni in ponavljajoči se strukturi. NOFX so kompozicijsko preprost, a izvajalsko intenziven bend, ki zagotavlja zabavno in energično poslušanje na koncertih, glavno orožje pa je vsebina. "Ne potrebuješ talenta, samo poj z osebnostjo in energičnim odnosom," pravi Fat Mike v nasvetu mladim bendom.
Zabavna, a glasbeno razpuščena predstava v Reki
NOFX ne slovijo po perfekciji v živo. Značilni so brezbrižnost, odrska 'zafrkancija' in neprestano humorno čebljanje med komadi. A tu se zgodba ne konča, temveč šele nakaže smer estetike panka. Medtem ko je glasbena industrija v zadnjih desetletjih prikazala neutrudljivo pehanje k številnim načinom obdelave zvoka ter do zadnjega vlakna polikane produkcije, so se NOFX ob tem zgrozili. Ob zavedanju, kam jih pelje tok glasbene zgodovine, so albuma Surfer in Fuck the kids napisali po sistemu: omejitev desetih minut za pisanje pesmi, nemudoma v studio, na album gre prva posneta verzija, kjer pridejo skozi komad brez hujših napak. Tako, pravi Fat Mike, so ohranili osnovno grobo nepolikanost in direktnost prvotnega panka. Zanimivo je, da sta prav ta dva albuma pri poslušalcih NOFX zelo priljubljena. Pankovska estetika kljubuje najširše sprejetim glasbenim dogmam o stremljenju k popolnosti in kompleksnosti.
Ko poje Eric Melvin
Prvi so na oder stopili Pasi in prikazali energičen hardcore, sledili pa so Debeli Precjednik, ki z eno nogo sodijo že v screamo MTV-vode. Krajevne hrvaške bende je občinstvo dostojno poznalo in kljub še bolj redko posejanim vrstam sta nastopa izpadla v dobri energiji, ki je pa eksplodirala šele s prvimi takti NOFX-ov v trojčku klasik Dinosaurs will Die, Leave it Alone in Bob. Dvignjene obrvi občinstva je že takoj na začetku povzročil motor benda: Fat Mike je bil precej hripav in vokalno nerazpoložen. Reševal se je s petjem v tercah, backvokalist in kitarist Eric Melvin je prevzel višjo linijo, nekaj časa je pel Mike oktavo nižje, nekatere komade pa je Melvin prevzel v celoti. Verz pesmi A theme from a NOFX album Melvinu pravi: "znaš peti, a tega raje ne počni v moji bližini", in njegovo petje na Stickin' in my Eye ni bilo pravično do te pankovske klasike. Kritika leti tudi na ozvočenje. Bas je bil preglasen in je pogosto povozil kitare.

V duhu zabavljaštva so se enkrat bolje, drugič slabše izvedeni komadi mešali z neprestanim čebljanjem ter kontaktom z občinstvom - na pol stand-up komedija. To je prava prednost koncerta NOFX-ov, dobro vzdušje in neprestana interakcija med občinstvom in ansamblom. Tudi občinstvo je bilo v pravem duhu panka: ko je Mike občinstvo pozval, naj se zanj vsaj enkrat nasmehne, so ljudje odgovorili: "J*** se, pozer!" Mike se je na napol prikrit način norčeval iz nacionalizma, ko je ljudem povedal: "Eno reč pa zagotovo vem o Hrvaški, in sicer, da nimate državne himne! Zato sem vam jaz napisal eno," in zaigral lahkoten latino komad s trobentami. Marsikdo v občinstvu je pobesnel, drugi kitarist El Hefe pa je nadaljeval s predstavitvijo, da je "Tom iz Slovenije".

Prah v laseh, zobeh, inštrumentih
Trenutna turneja je posvečena lani izdanemu albumu Coaster, a je ta v setlisti bil udeležen le s tremi pesmimi: We called it America, Creeping out Sara in ganljivem My Orphan Year. Sodeč po odzivu občinstva je to novi material že dobro spoznalo in sprejelo. Znane klasike, kot so Stickin' in my Eye, Leave it Alone, Linoleum, The Longest line so bile v družbi neskromnega nabora manj znanih naslovov (We threw Gasoline, Can't get the Stink Out), ter tudi precej materiala iz zadnjih let (Seeing Double at the Triple Rock, Instant Crassic, Mattersville, Leaving Jesusland). Pri pesmi Franco Un-American je bilo zopet v uporabi visoko provokativno spremenjeno besedilo. Vsem pesmim pa je bilo skupno eno: visoka količina aktivnosti občinstva.
Pogo oziroma "mosh pit" območje se je raztezalo neobičajno daleč od odra ter bilo visoko aktivno cel koncert, visok pa je bil tudi oblak prahu, ki ga je cepetanje množice ljudi dvigalo s prašne zemlje pred odrom. Prah se je skozi celoten potek koncerta dvigoval nekaj metrov v zrak ter glede na smer vetra z nadležnimi delca nekaj časa "blagoslavljal" bend, nekaj časa pa ostalo množico. Cepetalci so v zrak spravili toliko zemlje, da je po koncertu pred odrom ostala široka luknja z okoli 5cm znižanim terenom. Surfanje po množici (crowd-surfing) je na takih koncertih stalnica, a si je si je mnogo "surferjev" nenadejano prislužilo surove udarce s strani neprimernih varnostnikov.

Mike in lonček ognjene vode
Pozorni so na pevčevem stojalu za mikrofon opazili lonček, iz katerega je Fat Mike ves čas srkal alkoholno pijačo visoke voltaže. Mike je samooklicani "z drogami zasvojen alkoholik," nehvalevredno dejavnost zvesto opravlja in zagovarja že desetletja. Koliko časa bo še lahko vzdržal na tej poti, in kakšne bodo posledice? Vprašamo se lahko, koliko NOFX turnejam bomo še lahko priča? Z majico Lady GaGa, ki jo je nosil na koncertu, je še vedno poln sarkazma in zafrkantske energije. Naj tako ostane še dolgo.
Aljoša Masten