Roeser je lično luksemburško mestece, 10 kilometrov oddaljeno od glavnega mesta te miniaturne države, katerega zaspano idilo enkrat letno zmotijo mladi in nekoliko manj mladi ljubitelji rockovske glasbe, ki se trumoma zgrinjajo na ta vse bolj znan in vse bolj popularen glasbeni festival na severozahodu Evrope.

Rock-a-Field, s podnaslovom Luxembourg Open Air, je prvo izdajo doživel že davnega leta 2002, nato pa s prenovljeno organizacijsko zasedbo in s pestro programsko ponudbo vsako leto ambiciozno gradil svojo prepoznavnost.

Najrazličnejši odvodi rocka
Festival je žanrsko zelo pestro naravnan. Osredotočen je sicer na rockglasbo, a se rad spogleduje z najrazličnejšimi hibridi in odvodi tega glasbenega žanra, občasno pa vanj zaideta tudi metal in hard core elektronika. Nastopi potekajo na treh odrih, od teh je eden po navadi rezerviran za didžeje. Letošnji program je tako obljubljal pravo rockovsko izkušnjo, plesne ritme, pankovsko poskakovanje, grungeevsko nažiganje kot tudi umike v bolj molovsko obarvane melanholične vode.

Baloni, ešalon in Leto
Eden izmed vrhuncev festivalskega dogajanja se je zgodil že prvi dan z nastopom losangeleških rockerjev 30 Seconds to Mars. Pred njimi so občinstvo med drugimi manj znanimi bendi ogrevali tudi ameriška rockskupina Alter Bridge, nemški rockovski zabavljači Sportfreunde Stiller ter belgijski rockerji Triggerfinger, 30 Seconds to
Mars pa so z nepogrešljivim simbolom ešalona na ozadju scene in fascinantno prezenco vodilnega člana Jareda Leta (sicer nadvse dojemljivo) občinstvo dobesedno začarali.

Pri tem pa na trenutke skoraj maničnega pulzirajočega skandiranja množice pred odrom najverjetneje ne gre pripisati vrhunskosti glasbe, temveč bolj bodisi že omenjeni prezenci in nadzemni lepoti v mesijansko opravo odetega Aleksandrovega ljubimca (Leto je v filmu Aleksander Veliki igral njegovega ljubimca Hefajsta) bodisi številnim scenskim učinkom, ki so popestrili dogajanje – od množice živopisnih balonov, ki so, vzpenjajoči se v zrak, ponazarjali ovitek njihovega četrtega albuma Love, Lust, Faith and Dreams, do milnih mehurčkov, ki so preplavili občinstvo, nato pa se počasi vzpenjali pod nočno zvezdnato nebo. Jaggerjevsko energičen Leto je izvorno pač schauspieler in te svoje sposobnosti vrhunsko izvaja tudi na odru.

In brž pridrveli so črni oblaki, zasliši na nebu se strašno gromenje …
Drugega dne, ki se je začel z zgodnjepopoldanskimi uverturami nekoliko manj znanih glasbenikov (Lost In Pain, Dream Catcher, Shaka Ponk, Natas Loves You), jo je organizatorjem (seveda) zagodel dež. Nenehno pršenje iz zastrašujoče temne zaplate na nebu pa ni odgnalo v blatu poplesujočih mladcev, ki so navdušeno pozdravili ameriški indie-pop bend Foster the Poeple in njihovo najbolj znano pesem Pumped Up Kicks. Tudi angleški postpankerji White Lies, nekdaj znani kot Fear of Flying, se niso prepustili dežnemu malodušju in so energično odžagali svoje pesmi na odru.

Nekoliko razočarajoč pa je bil (pre)dolg nastop kultnih ameriških grungerjev Alice in Chains, ki so na odru predstavili tako skladbe s svojega zadnjega albuma The Devil Put Dinosaurs Here, izdanega lanskega maja, kot tudi hite, s katerimi je skupina zaslovela v devetdesetih. Kot da z novim pevcem Williamom DuVallom, ki je leta 2005 nadomestil 2002 umrlega izvornega pevca Layna Staleyja, skupina ne more doseči svojih nekdanjih glasbenih presežkov.

Ko Zvezdne steze srečajo dubstep
Po bledo sprejeti (treba je sicer dodati, da je bila količina padavin na kvadratni meter takrat največja) predstavi Alice in Chains, pa je na oder stopil producent dubstepovske glasbe Sonny Moore, širši javnosti bolj znan kot Skrillex. (Njegova nekdanja partnerica in glasbena sodelavka, vse bolj popularna britanska popfolk glasbenica Ellie Goulding, je nekaj ur prej nastopila na istem odru). In kot bi se nebo tokrat ne odprlo, ampak zaprlo. Deževje je ponehalo, animirani liki iz arkadnih iger pa so zavzeli sceno.

Ameriški zvezdnik elektronske glasbe, med drugim tudi ustvarjalec glasbe za 3D-animirani Disneyjev film Razbijač Ralph (2012), ki je oživil like priljubljene arkadne igre, je namreč v duhu videoigric poskrbel tudi za fascinantno vizualno podobo svojega v vseh pogledih vrhunskega nastopa, s katerim se je na glavnem odru tudi sklenil sobotni večer.

Nedelja – dan za rap, reggae in rock
V noči na nedeljo je deževje ponehalo in prizorišče se je do nedeljskega popoldneva relativno dobro posušilo. Med popoldanskim dogajanjem velja omeniti predvsem nastop ameriškega reperja Wiza Khalifa ter zvezdnika reggaescene nemškega glasbenika Gentlemana s skupino The Evolution, ki smo jih pred leti v Kinu Šiška videli tudi v Sloveniji.
Vrhunec glasbenega dogajanja pa so si seveda obiskovalci festivala, ki so lahko tudi kampirali v bližnjem nadvse dobro urejenem kampu, obetali v poznopopoldanskih in večernih urah zadnjega dne, ko naj bi na oder stopili švedski težkokategorniki The Hives, hipnotično melanholični indierockerji Interpol ter eni najbolj znanih ameriških bratov, bratje Followill, ki so z bratrancem Matthewom bolj znani kot člani zasedbe Kings of Leon.

Od skandinavskih težkokategornikov …
Najprej so oder zavzeli skandinavski garažni rockerji, po svojih (skoraj uniformnih) ujemajočih se črno-belih oblekah, ki jih nosijo na odru, prav toliko znani kot po svoji glasbi. Energični Švedi, ki rišejo sled na svetovnem glasbenem zemljevidu že od zgodnjih devetdesetih, so poskrbeli za nepozaben nastop. Še posebej pevec Howlin' Pelle Almqvist in kitarist Nicholaus Arson, ki jima odrske atrakcije (kot na primer stage diving) niso tuje, sta upravičila dejstvo, da glasbeni kritiki skupino The Hives po nastopih v živo uvrščajo med najboljše rockovske bende ta hip.

... prek molovsko intoniranih indierockerjev
Ker je Luksemburg precej bolj na severu kot Slovenija, se v dneh ob poletnem solsticiju pozno stemni, ne pred pol enajsto večerno, tako da kot The Hives tudi newyorški trio Interpol, ki je na oder stopil ob 22.00, ni mogel računati na zvezdnato kuliso, ki se še kako poda njihovim molovskim tonom. A se Paul Banks, Sam Fogarino in Daniel Kessler niso pustili motiti. Zasedba, ki je od koncerta v Ljubljani pred tremi leti pridelala kar nekaj vrhunskega glasbenega materiala, je v svoji znano distancirani maniri predstavila večino svojih največjih uspešnic ter tudi nekaj skladb s svoje nove, pete plošče z naslovom El Pintor, ki naj bi jo izdali septembra.

… do kraljevičev leonskega kraljestva
Indierockovski melos z močnimi vplivi new wava pa pri občinstvu (na žalost) vendarle ni doživel takšnega odziva, kot so ga bili deležni kraljeviči leonskega kraljestva. Jared, Nathan, Matthew in Caleb Followill, ki so na Rock-a-Fieldu igrali že pred šestimi leti, takrat na turneji četrte studijske plošče Only by the Night, s katere je tudi njihov najbolj znani komad Sex on Fire, ki so ga na zahtevo občinstva morali ponoviti, so igrali skoraj dve uri, največ od vseh skupin na festivalu. Z naslovno skladbo Supersoaker z njihovega zadnjega, šestega albuma Mechanical Bull pa so tennesseejski glasbeniki, katerih zvok ima prepričljivi pečat glasbe ameriškega juga, pod zvezdnatim nebom in z vetrom v laseh sklenili letošnji Rock-a-Field.

Ko rockerji nazdravljajo s šampanjcem
Rock-a-Field je prav gotovo festival, ki se ga splača obiskati, saj je odlična zmes nemške organiziranosti (nikjer nobene vrste, tudi pred WC-ji ne; vse teče kot po maslu; ko se konča koncert na enem odru, se čez natanko pet minut začne na naslednjem; nobenih zamud pri programu), luksemburške multinacionalnosti (zaradi evropskih institucij, stacioniranih v Luksemburgu, je večina obiskovalcev tuje narodnosti; Jared Leto na primer nikakor ni mogel priklicati na oder domorodca) in francoskega joie de vivre. To je namreč najverjetneje tudi edini festival na svetu, kjer se količina popitega piva lahko meri s količino popitega šampanjca. Tega sicer dobiš v plastičnem kozarčku, a primerno ohlajenega, ravno prav mehurčkastega in za ceno dveh malih piv.

Besedilo in foto: Branka Fišer