"Fran Milčinski, ki je bil še en popustvarjalec, je rekel: 'Pišem zato, da me ljudje berejo. Ljudje, ki me berejo, mi niso naredili ničesar hudega, zato jih ne bom mučil in dolgočasil.' To je bil kredo Pera in tudi Pankrtov – zabavati ljudi. Doseči, da bodo ljudje uživali v glasbi na koncertu. To je bila ta drža. Njegova tretja odlika pa je, da ima izjemen dar za melodije. V 40 letih je napisal 40–50 skladb, ki jih vsako občinstvo, ki pride na koncert, pozna," je v dokumentarnem filmu o svojem dolgoletnem prijatelju povedal soustanovitelj Pankrtov Gregor Tomc.

Tomc je zgolj eden izmed govornikov v filmu, kjer je gledalcu ponujen vpogled v vsakdanjik prve pankovske zvezde nekdanje vzhodne Evrope in tudi v spomine. Tako so v filmu posnetki od uporniškega anarhizma sedemdesetih let prejšnjega stoletja, osamosvajanja in demonstracij na Kongresnem trgu v Ljubljani do evropskega nogometnega prvenstva leta 2000 v Amsterdamu.

Kamera Lovšina spremlja med nastopi v majhnih slovenskih mestih, s Pankrti na Dunaju in na velikem odru Cankarjevega doma ter med ustvarjanjem zadnje plošče, z njim smo na poti in doma.

"Kaj razlikuje Pera od drugih," vpraša v filmu novinar Borut Mehle. "Še največ Jaggerja ima v sebi," odgovori kar sam. In ta neuničljiva volja, ki se napaja iz rokenrolovskega načina življenja, ohranja Lovšina relevantnega še danes. "Poanta koncertov po mojem mnenju je to, da človek zamenja svoj vsakdanjik, da gre v drug svet. Zato še vedno rad hodim na koncerte. Rad hodim na gigantske koncerte. To je vzdušje, ki so ga imeli po mojem mnenju v časih, ko so ljudje še množično verovali v bogove in so hodili na procesije. Ko je prišel kakšen napol svetnik in so se mu klanjali," pove Lovšin v filmu.

Toda ko beseda nanese na njegove vzornike, pa njegova žena Darja pravi, da ostajajo zgolj eni. Ne Sex Pistols ne Bob Dylan, ampak Rolling Stonesi.