Kralji plesa so se po dveh letih v Ljubljano vrnili četrtič in s prvo predstavo pokazali, kako vzvodi množične produkcije in distribucije niso obšli niti uresničevanja nekoč življenjskih sanj prvega moža predstave – režiserja in producenta Michaela Flatleyja. Kar se je torej začelo s sanjami 6-letnega fantiča iz Chicaga, se je nato uresničilo čez lužo v plesni skupini Riverdance, preraslo v novo različico irskih poskočnic in postalo le senca izvirnika.

Prve gibe osamljene figure na začetku, Malega duha, so obiskovalci tako pospremili ob iskanju sedežev in vijuganju med vrstami. Prvi plesni udarci ob tla glavnega plesalca so razkrili, da bosta kljub dovršeno zastavljeni predstavi, zvok in slika skozi večer ostala na dveh različnih frekvencah. Občutek, da gre za enega izmed vodilnih plesno-glasbenih spektaklov na svetu, pa je motil tudi precej močen soj večerne svetlobe, ki je prodiral skozi okna dvorane.

A tisti, ki so pričakovali spektakel, so ga s predstavo tudi dobili. Raznobarvni kostumi, ki so jih brhke plesalke tudi odvrgle, ter preplet plesnih slogov in tradicionalnih irskih melodij z modernimi ritmi so preprosto pustili svoj pečat. Bučni aplavzi so sledili že po prvi točki in se nadaljevali ob navdušenju nad odpiranjem ust oziroma vlečenju loka po nemih violinah med solističnimi točkami.

Boj med dobrim in zlim, ki je tudi povezoval točke, je v zgodbo dobesedno posrkal obiskovalce. Gibi, ki so enkrat uprizarjali strast, drugič bojevanje, spet tretjič veselje, so navduševali ob sinhronih poskokih. Pričarano vzdušje je skoraj popolnoma odvrnilo pogled na samevajoče zadnje vrste parterja, proste sedeže na VIP-tribuni (ki imena tokrat ni upravičila) ter osamljene leve in desne strani tribun.

Pot Malega duha skozi čas in njegovo pomoč Gospodu plesa, ki želi svoje ljudstvo zaščititi pred bitjem po imenu Don Dorch,a se je končalo tako, kot se je začelo – z nagrado v obliki ploskov in redkih žvižgov. Je že res, visokoproračunski spektakel le ne pride vsak dan v mesto.