Stand-up komedija. Ne potrebujemo veliko: majhen oder, mikrofon, snop svetlobe in nekaj stolov za občinstvo. Produkcijsko torej precej nezahteven žanr. Zato ne čudi, da se je sredi prejšnjega desetletja uveljavil tudi pri nas, v dokumentarnem filmu Sam pred vsemi, ki ga je bilo mogoče videti na TV SLO 1, ugotavlja režiser Bojan Krajnc.

"Mislili so, da je stand-up nekaj, kar je zelo poceni in za kar se nič ne potrebuje: 'Ja, luči nimamo, pa saj ni treba, da te vidijo, odra nimamo, pa saj je okenska polička, mikrofona nimamo, pa saj nas bo samo 150.' Tako so razmišljali in jaz sem moral biti zelo strikten s tem teženjem po telefonu: 'Glej, to so osnove, če nimate, bomo mi s seboj pripeljali, samo mora biti,'" se začetkov v filmu spominja producent, menedžer in stand-up komik Andrej Težak – Tešky.

In kako se je stand-up sploh razvil? "Zakaj se mu reče stand-up? To pač pomeni, vstani in nekaj povej /.../ Stand-up komik je človek, ki mora imeti kaj povedati, niso to samo vici, nekaj, kar je vsem že tako smešno, ampak je zadaj neko sporočilo ..." pojasni Tešky. Vid Valič pa dodaja: "Da je res dobra fora, mora imeti malo družbene kritike, lahko tudi politične, nekaj elementov, s katerimi se lahko večina poistoveti, in dovolj močen obrat, ki ga ne pričakuješ."

Vse skupaj se je začelo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA. Iz varietejsko-kabaretskih predstav se je rodil nov, minimalističen žanr, primeren za nastop pred živim občinstvom. Stand-up komedija se je vzporedno razvijala tudi v Veliki Britaniji. Leta 79' se je odprl sloviti londonski Comedy Store, kjer so nastopala največja imena tega žanra. Pionirji anglosaškega stand-upa so imeli velik vpliv na razvoj slovenske scene.

Od Ljubljane ...

Prvi val anglosaškega stand-upa je v Slovenijo butnil proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. V Ljubljani sta se izoblikovali dve žarišči, kjer so se dogajali prvi popadki stand-up komedije. V Trnovem so v zavetju KUD-a Franceta Prešerna eksperimentirali Jurij Zrnec, Boštjan Gorenc – Pižama, Janez Usenik in druščina. Približno v istem obdobju so v najetem lokalu sredi mesta – najprej redno, nato pa bolj občasno, nastopale t. i. Nove zvezde komedije.

Takratni slovenski stand-up je bil še nekoliko kabaretski. Igralci in komiki so večinoma nastopali kot liki. To je bil tudi čas, ko so se slovenski gledalci bolj kot nad anglosaškim navduševali nad bosanskim humorjem. A preden se je pojavil drugi val, je minilo nekaj let. Humoristi so medtem še naprej pripovedovali vice, na odrih kulturnih domov in gasilskih veselic pa je takrat kraljeval imitator Sašo Hribar. Hribarjev osebnoizpovedni slog, govorne in glasbene imitacije so bile še najboljši kabaretski približek tistemu, iz česar se je razvil stand-up. A prvi, ki je slovenskim televizijskim gledalcem nazorno pokazal, kaj je stand-up komedija, je bil Jurij Zrnec na Viktorjih leta 2003.

... do Kopra, Kranja, Maribora ...

V tistem obdobju so se po Sloveniji že pojavila prva stand-up žarišča. Najprej v Kopru, kjer je Perica Jerković v študentskem klubu pripravljal projekt "Ceu smeh", nekaj, kar je že precej spominjalo na stand-up komedijo.

Naslednje leto je val stand-upa pljusknil v Kranj. Tam je "Odprte mikrofone" organiziral Miki Bubulj. Leto zatem so začeli še v Mariboru, kjer so se po zaslugi producenta Slavka Škvorca zadeve lotili bolj znanstveno.

... in nazaj v prestolnico

Ko se je na zemljevidu znova pojavila Ljubljana, je bilo to kritično maso nemogoče ustaviti. Stand-up je ušel iz steklenice in Slovenija je dobila novo obliko popularne in nizkoproračunske zabave.