"Ne postavljam si smeri, ampak zagotovo je Istra ena izmed mojih glavnih vej. Rad imam glasbo in rad uporabljam različne sloge. Prav tako pa imam rad izlete, čeprav glavna zgodba ostaja Istra," je razlagal Bučar v pogovoru za MMC.

Prav del Istre je pripeljal na oder Melodij morja in sonca in s Frčafelami odkorakal z zmagovalnim nasmeškom. Dan po zmagi je prejel pismo ministra za kulturo Uroša Grilca: "Najbolj me je navdušilo, ko je poudaril, da je folk-etno skladba zmagala na komercialnem festivalu," je priznal glasbenik.

Izolana smo obiskali na Obali, preden je odšel v Indonezijo, kjer je med drugim tudi nastopil, in naprej na dopust, ki ga preživlja te dni.

Cel pogovor si lahko preberete spodaj.

Rudi, koliko več klicev dobivate za nastope po Melodijah morja in sonca v primerjavi z zmago na Slovenski popevki ali po izdaji samostojnih albumov?
Ravno prav. (smeh)

Morda se tega ne zavedate, ampak stopili ste na nevarno pot z zmago … Tudi letošnja predstavnica Slovenije na Evroviziji Tinkara Kovač je lani zmagala na Melodijah morja in sonca …
(smeh) Ja …

Glede na to, da ste letos tudi sami nastopili na Emi - obstaja kakšna možnost, da se vrnete na izbor naslednje leto?
O tem bi moral razmisliti. Počaščen sem, da so me letos povabili na Emo ter Melodije morja in sonca in zadovoljen z doseženim. Odziv ljudi je bil zelo dober, na MMS-ju še toliko večji. Bom razmislil. Mislim, da obstajajo možnosti za sodelovanje. Zakaj ne?!

Gledalci, ki so vas videli na odru MMS-ja s Frčafelami, so se začeli spraševati, zakaj tega niste pripravili že za Emo. Kako bi jim odgovorili?
Isto retorično vprašanje mi je postavil basist Elevatorsov Jani Hace, ki je stal za skladbo Tja stoodstotno. Toda spraševal me je, zakaj nisem naredil česa istrskega za Emo. Sploh se nisem spraševal, zakaj ne. Mogoče bi bil to takrat pravi odgovor, ampak kakor koli sem stal za skladbo Tja in še bolj za sodelovanjem z zasedbo Elevators.

Istrski moment, ki se je zgodil na odru MMS-ja, se je že zgodil pred dvema letoma z Istrabendom. Tokrat so prišle na vrsto Frčafele. V enem izmed intervjujev ste dejali, da ste celo premišljevali o bolj drzni različici skladbe. Kakšna je bila ta?
Niti nisem premišljeval, ampak sem jo že na pol ustvaril. Gre za rokersko parodijo na istrsko-ljudski slog. Ne vem, zakaj se nisem zanjo odločil. Začutil sem, da bi lahko poskusil še nekaj, kar se je izcimilo kot pravilna odločitev.

Kakšen delež so po vašem mnenju na odru odigrale Frčafele?
Ogromen. Tako zaradi podobe kot njihovega pevskega znanja. Vse pevke so pele v našem zelo priznanem pevskem zboru Obala Koper. V tem smislu so imele zagotovo velik vložek. Rad pa bi poudaril še tretji vidik nastopa z njimi, ob katerem se mi kar brada zatrese, to so osebe, s katerimi sem imel opraviti. To je tisto, zaradi česar je vredno živeti – podajanje in sprejemanje energije. To so zlate ženske. Imel sem priložnost skupaj z družino zažurati kar nekajkrat z njimi in njihovimi družinami, tako da si upam napovedati nadaljevanje našega sodelovanja.

Kdo so Frčafele?
Alenka Rušt, Petra Valičič, Maja Jerkič, Barbara Škrbina, Tamara Mikolič in Dunja Vitez. Vseh šest žensk poje alt. Verjetno sledi vprašanje, kako smo se spoznali …

Ne. Bolj me zanima, kako so sprejele dejstvo, da se bodo preizkusile ne tekmovalnem odru festivala, kot je MMS? Je bilo kaj zadržkov?
Ne, absolutno ne. Povezal sem se z Barbaro in ji rekel, da bi rad šel na MMS s šestimi ženskami, ki bi bile oblečene v nošo in bi pele v tem slogu, kot je skladba. Ona mi je predlagala nekaj teh deklet. To sanjsko moštvo Frčafel je na koncu upravičilo svojo vlogo.

Z istrsko zgodbo ste nadaljevali po albumu Kantajmo. Kakšna je razlika, ko na oder stopiš v vlogi tekmeca drugih izvajalcev?
Nisem tekmovalen tip človeka, bolj sem na strani sodelovanja. Verjetno se bo zdelo osladno, kar bom povedal, ampak je res tako. Na festivalu je dobra energija. Ne nazadnje je ta konkurenčnost ok, ampak pomembno je druženje med izvajalci, kar je nekaj najlepšega. Ko pa greš na festival, si del ekipe, zato je motivacija znotraj močna. Jasno, da motiviraš in skušaš najprej zmotivirati sebe in moraš tudi "sotekmovalce".

Če se vrneva na vaš zadnji album. Tri skladbe so vaše avtorske. Nekateri so vas označili za istrskega Vlada Kreslina. Je to zdaj smer, v kateri se vidite, ali vas še kaj vleče nazaj k obdobju Rudija & The Cool Vibes?
Ne postavljam si smeri, ampak zagotovo je Istra ena izmed mojih glavnih vej. Rad imam glasbo in rad uporabljam različne sloge. Prav tako pa imam rad izlete, čeprav glavna zgodba ostaja Istra. Še naprej bom poustvarjal to glasbo in jo raziskoval, hkrati pa tudi temu vsebino primerno avtorsko snoval.

Lahko temu rečemo zaščitni znak? Znamčenje?
Če govorimo o znamčenju, se je začelo že pred štirimi ploščami. To ni novost. Za marsikoga, ki tega ni poznal in me je bolj poznal s festivalov, je. Ampak to je moja zgodba. Za komentarje, da sem istrski Vlado Kreslin, bi se najprej zahvalil. On mi je všeč. Poleg Mežka, Lovšina, Benča in Mlakarja mi je zelo pri srcu. Vseeno pa bi bil rad istrski Rudi Bučar (smeh).

Moj prvi spomin na vaše nastopanje v živo seže na majske igre 2009. Takrat so bili ob vas še The Cool Vibes. Kaj se je zgodilo z njimi?
Rudi & The Cool Vibes je zelo lepa zgodba z žalostnim koncem, ki mu še vedno ne pripisujem konca. Je zgodba, v katero je kopica štirih glasbenikov – ki se imamo še danes zelo radi – zelo verjela. V nekem trenutku sem vse, kar je istrsko in kar mi je pomenilo vir dohodka, postavil ob stran in se posvetil novi zgodbi. Postal sem očka. Moja draga je bila takrat brez službe, imeli smo stroške poleg najemnine in moral sem se odločiti. Odločil sem se za glasbo, ampak za tisto, ki mi bo služila komplementarno – tudi v finančnem smislu. Tako sem moral ustaviti zgodbo z The Cool Vibes. Za vse je bilo boleče, ampak še danes sem edini izmed četverice, ki živi le od glasbe. Vsi drugi so imeli službe in so imeli skupino za zelo resen hobi.

Ta trenutek, ko postaneš osredotočen le na glasbo in se začneš zavedati, da je tvoj edini vir dohodkov – koliko to vpliva na kreativnost? Koliko postaneš preračunljiv, kaj bo predvajano? Se zato prijavljate na festivale?
Festivali so tudi razlog za prepoznavnost, ker te avtomatično vidi širša množica. Ampak do zdaj se je vedno izkazalo, da manj ko sem se obremenjeval, kako bodo skladbo sprejeli, uspešnejša je bila. Bolj kot sem se zanašal na svojo izvirnost (govorim o čisti izvirnosti, brez "aha, minutaža mora biti omejena"), večji uspeh je skladba doživela. Ko sem imel v glavi, da mora biti skladba takšna, kot je, brez parametrov, ki jih bi zahteval medij, je bila še najuspešnejša. Takšen primer je tudi Sen znala jest.

V enem izmed intervjujev ste povedali, da vaše skladbe nastanejo na podlagi pretiranih "filozofskih pogovorov". Kakšni so ti pogovori? Kje je izvor skladb?
Zdaj to zveni boemsko in intelektualno, ampak nočem, da je tako. Že dvakrat se mi je zgodilo, da sem imel idejo o albumu, ki bi bila kompilacija tega, kar je že bilo izdano v obliki singlov in skladb, ki so bile v tistem trenutku zapisane. Ampak na koncu me vedno tik pred izdajo ustavi zavedanje, da mi je še vedno bližje konceptualna plošča. Do zdaj so bile vse takšne, četudi nekatere samo v zvokovnem smislu, ne v vsebinskem. Letos sem prisostvoval plošči Kvarteta 7 plus kot avtor in aranžer, ki je zapel vseh deset istrskih skladb, ki sem jih prearanžiral. Moja ambicija letos je še izdaja samostojnega albuma.

Dan po MMS-ju ste prejeli pismo kulturnega ministra Uroša Grilca …
Počaščen sem bil. Najbolj me je navdušilo, ko je poudaril, da je folk-etno skladba zmagala na komercialnem festivalu.

Nekateri so celo rekli, da je ta pesem primernejša za narečno popevko kot za MMS. Bi se strinjali s tem?
Težko rečem, ker bi jo marsikdo dal med narečne popevke izključno zaradi jezika. Mislim, da moramo upoštevati tako glasbo kot pojavnost. Narečne popevke ne poznam preveč. Poleg tega je narečna popevka osnovana na polki in valčku, kar ni narobe, saj je tako tudi v ljudski glasbi pri nas. Mogoče sem obremenjen s tem, da mislim, da gre za kalup, kar lahko v resnici sploh ni. Ne bi rad delal krivic narečni popevki, ker ima zagotovo svoje prednosti.
Ne strinjam se sicer z mnenji, se pa strinjam z gospodom Grilcem.

Kakšni so odzivi ljudi, ki so jim tradicionalne istrske skladbe usidrane v srce in jih zdaj slišijo v prearanžiranih različicah?
Za zdaj zelo pozitivni, ker ne nazadnje pravim, da ljudska pesem ostane živa samo tako, da jo predrugačimo. To pomeni, da obdržimo melodijo in tekst ter jo prearanžiramo s sodobnimi aranžmaji, ki jih ponudiš svoji generaciji. Ta jo mora še sprejeti, in če jo, jo nese naprej. Če bomo delali iste aranžmaje, kot nekoč – kar je lepo – je samo pesem starejše generacije in samo njena. Ko teh starejših več ne bo, bo šel tudi napev, zato jih je treba predrugačiti, saj se je tako dogajalo skozi zgodovino človeštva. Istra ni izumila harmonike, klarineta, violine, ampak nekoč je to prišlo sem. V sodobnem svetu je mogoče ljudske napeve predrugačiti tudi v house varianto, reggae, rok ... Bistveno je, da skladba ohrani ljudskost, prepoznavnost in kakovost.

Pa bi jo?
Zakaj ne. Nikoli nisem razmišljal o tem. Toda če pogledamo mojo ploščo Kambient, ki je izšla pri založbi Dallas, je zelo drzna. Zaradi nje sem tudi predaval ameriškim študentom iz Davisa. Je zelo drzna v smislu, da je barvita: gre iz korenin, ki so tako prvinsko zaranžirane, do zvokovno zmanipuliranih skladb.

Tam ste tudi udarjali z vrati …
Da, tudi "loope" smo delali sami. Je eksperimentalna plošča, ampak je zbudila zanimanje tudi na drugi strani Atlantika.

Kaj ste predavali študentom z Davisa?
Vse o istrski glasbi. Od korenin do danes. Takrat sem poklical Marina Kranjca iz skupine Vruja, ki je imel uverturo, glede nastanka in razvoja istrske ljudske glasbe. Sam sem nadaljeval z manipuliranjem zvokov in predaval še o tem, kako sem se lotil prearanžiranja istrske ljudske glasbe.

V biografiji je zapisano, da ste glasbenik, pevec, avtor, Izolan.
Domnevam, da ste se obesili na zadnjo besedo (smeh) ...

Da.
Absolutno sem zaprisežen Izolan. Tu živim. Sem lokalpatriot, ampak ne do te mere, da bi zapostavljal vse drugo, rad pa bi pokazal svetu, kaj vse je Istra.

Če bi imeli na izbiro, da lahko živite, kjer koli na svetu, bi še vedno izbrali Izolo?
Težko rečem, ker marsikje še nisem bil. Po vsej verjetnosti pa bi bilo tako.

Pred vami je Slovenska popevka. Kaj pripravljate tokrat?
Na popevki bom drugače od MMS-ja pel v knjižnem jeziku. Skladba bo bolj usmerjena v balado, čeprav ima neki svoj "šus". Tudi električno kitaro bom igral. Bolj bo radijska popevka z rokersko primesjo in minimalističnim aranžmajskim pristopom.

Zakaj minimalizem?
Ker vsaka star na svetu potrebuje zrak za dihanje. Tudi beton ima zrak v sebi.