Pravzaprav več njih. Ampak vsaj oblečene so bile lično - v fine materiale in zanimive kroje. Po izboru slovenskih modnih oblikovalcev, ki so se odzvali na vabilo, Špele Hudnik in Petra Vezjaka (Monochrome Arhitekti), organizatorjev 4. mednarodnega arhitekturnega bienala Ljubljana, ki sta svojo dvotedensko prireditev sklenila skleniti z dražbo barbik. Končalo se je torej tako, kot se je začelo – s hkrati oboževano in osovraženo punčko in s spraševanjem, kakšno zvezo ima barbika z arhitekturnim dogajanjem na temo sodobnega geta. Meni je povsem jasno. Barbikino telo pač res izgleda tako, kot bi bil njen rod desetletja obsojen na bivanje v getu in s tem tudi obsojen na parjenje znotraj rodu, česar posledice so genske mutacije in zmaličeno telo. Preprosto.

Sklepno dejanje bienala naj bi se začelo ob 19.00 in prav zares se je v Galeriji Riharda Jakopiča, enem bolj očarljivih (pohajanje med zidovjem, ki so ga sezidali stari Emonci se mi je vedno zdelo zabavno), a tudi najslabše izkoriščenih razstavnih prostorov v Ljubljani, 'pojavilo' po moji sodbi – dopuščam možnost, da je precej slaba - okoli 200 ljudi. Klientela je bila sicer precej drugačna kot na drugih dogodkih arhitekturnega bienala, pa tudi iskrenega zanimanja za dražbo ni pokazalo kaj dosti obiskovalcev.

Ali pa ga niso mogli. To je zelo možno, saj je bila izklicna cena barbike kar 500 evrov. Verjetno je globoki in sonorni glas vrhovnega dražbarja Mitje Meršola tudi zato šele v tretje uspel napaberkovati kaj uborno število licitantov. Manj kot deset jih je pokazalo voljo in zmožnost, nabaviti si v draga oblačila odeto minidekle. Glavni potezi obračuna bliskovito končane dražbe – Mitji Meršolu se je tako mudilo, da je človek dobil občutek, da se mu kaj dosti ne da in da mu je delo skoraj nadležno – sta bili: najdražje je svojo barbiko prodala Jelena Leskovar (Cliché), ki je iztržila 1.000 evrov, barbike Almire Sadar pa ni hotel nihče. Lastnika je zamenjala šele po dodatnem krogu in še tedaj so se je lahko znebili le za izklicno ceno.

Polona Balantič