Umetnica oblikovanja in striženja las pravi, da živi svoje sanje. V 26 letih je postala uspešna poslovna ženska, ki skrbi za videz številnih znanih osebnosti tako v Sloveniji kot širše. Bogate izkušnje in znanje prenaša na mlajše generacije frizerjev. "Zelo rada znanje predajam mladim, mlajšim generacijam, ki so vodljive, in mislim, da resnično starejši mentorji nosimo tisto lepo breme, da jih vpeljemo v ta posel," pripoveduje Aska. Kako pa je sama končala v njem? Imela je samo devet let, ko se je z družino iz majhne vasi pri Bihaću preselila v Ljubljano, in prav to drugo okolje, pravi Aska, ko je videla, da so ženske drugače oblečene, urejene, je v njej vzbudilo močno željo postati frizerka. "Prav spomnim se tistega trenutka, ko sem rekla: 'Veš, mama, jaz bom pa frizerka.' Pa sploh mogoče nisem vedela, kaj to je. V Bosni nikoli nisem bila pri frizerju. Babica mi je puščala dolge lase in pletla kite. Dopoldne sem šla v šolo, popoldne pasla krave in ovce, nekako ni bilo časa za neko urejanje."

Latinica je bila šok
Vendar je bila pot do uresničenja sanj vse prej kot lahka. Ker je v Bosni prve tri razrede osnovne šole obiskovala v skupini B, kjer so se učili le cirilico, je bila ob prihodu v Slovenijo zanjo latinica pravi šok. Poleg slovenščine se je morala učiti še novih črk. Z leti je spoznala, da ima disleksijo, vendar je v šoli kljub temu imela dobre ocene. Prav zato mama nikakor ni mogla razumeti, zakaj si želi postati "samo" frizerka: "Moja mama si je želela, da bi bila morda komercialistka ali ekonomistka. Vsaj tako so takrat starši nekako razmišljali. Poklic frizerja je bil pravzaprav nekako porinjen na stran za slabše učence, tiste, ki se niso učili."
A si je Aska svoje sanje le izborila. Ker je bila želja tako močna, ji je uspelo, kot pravi, v sebi najti neko moč, da se je uprla mami in ji skoraj zagrozila, da če ne bo frizerka, ne bo šla na nobeno šolo in bo na cesti. In od takrat do danes je Aski s strastno predanostjo delu, ustvarjalnostjo in vztrajnostjo uspelo ustvariti res veliko zgodbo.

Duhovnost za ravnovesje

A pravi, da to morda ne bi bilo mogoče brez ravnovesja, ki ga ob delu išče v duhovnosti. Najprej je šest let trenirala jogo, vendar je ugotovila, da ji ta zbija potencial. "Zato sem začela iskati neko duhovnost, ki bi me ohranjala v 100-odstotni kondiciji, pri 100-odstotni zavesti, delovanju in da bi obenem še vedno čutila te energije in poduhovljenost." To je Aska našla v starodavni filozofiji ifa, ki izhaja in Nigerije in je danes pod zaščito Unesca. Bistvo te filozofije so narava in njene energije. "Božanstva so narava: zrak, reka, drevo, rastline, mineralni svet, živalski svet … Tej filozofiji sledim že od leta 2005 in vsako leto hodim v Brazilijo, vsako drugo pa v Nigerijo, kjer poglabljam svojo duhovnost."

Prostovoljka v Nigeriji

V Nigeriji je v mestecu Abeokuta kot prostovoljka z zbiranjem sredstev pomagala obnoviti in opremiti šolo. "Opremili smo jih s tremi kemičnimi stranišči, obnovili smo jim streho, zbirali smo donacije prek humanitarnega društva Humanis, da smo lahko opremili učilnice z mizami in klopmi. Drži: to je eden izmed teh trenutkov, ko si lahko človek človeku," pripoveduje, medtem ji po licih tečejo solze. Ob spominu na ta dosežek poudari, da so vsa materialna sredstva tako

malo v primerjavi z radostjo teh otrok in njihovimi nasmeški, ki jih narišejo na obraze.