Lady Gaga, Zaha Hadid, Bjork, Pipa Middleton, to je le nekaj znanih imen, ki jih je oblekel slovenski modni oblikovalec Peter Movrin. Že več let ustvarja v Londonu, tam je tudi doštudiral na svetovno znani šoli Central Saint Martins. Po končanem sodelovanju z modno hišo Alexander McQueen je nove izzive našel pri še eni veliki znamki, Burberry.

Kaj ga inspirira, kaj omejuje, kako je uspel? Je prostor iskanja navdiha tudi svetovni splet, kamor je, predvsem na spletne strani velikih modnih hiš, rad zahajal, ko je bil otrok? Preberite si v intervjuju ali oglejte v Sobotnem Dnevnikovem izboru.

Svetovni splet je pomembno vlogo igral tudi pri vas, predvsem v mladosti, ko ste brskali po straneh velikih modnih hiš. Danes vaše kose iščejo po svetovnem spletu mladi modni ustvarjalci. Kje vi danes iščete navdih? Še vedno v otroštvu, kjer so se srečevali tradicija, Bog in meso, kot je mogoče prebrati v enem od spletnih zapisov?

V bistvu zdaj je tako. Jaz delam za velike modne hiše, tako da v bistvu kreativni direktorji pač imajo ene svoje ideje oziroma neke inspiracije in jih je treba čim hitreje transformirati v neko realno stvar. V neki realen kos. V modi je pač velika konkurenca in moramo iskati čim bolj zanimive, čim bolj sveže stvari. Čim bolj sveže nadgradnje nekih idej. Tako da v bistvu po knjigah večino časa kar v knjižnicah. Kdaj pa kdaj tudi kaj po spletu, samo knjižnice so zakon, no.

Trenutno ste v Londonu, kjer ustvarjate. Kaj trenutno oblikujete, kaj snujete?

Izstopil, no zapustil sem modno hišo Alexander Mcqueen in delam pri več projektih. Večinoma z Björk. Zdaj tudi delam za Burberry. Tako da, ja, zdaj to delamo. Tudi en poseben projekt, tako da ja, je kar zanimivo. Drugače pa sem v Londonu večino časa.

Koliko svobode pri oblikovanju sploh ima oblikovalec, če dela za druge modne hiše?

Svobode ima ogromno, samo treba je vedeti, da je to hiša, ki pač prodaja. Burberry ima dve milijardi prihodkov, tako da moramo v bistvu pač prodati. Gre za sanje, gre za realne sanje, ker morajo na koncu napolniti blagajno. Je treba zelo pametno zastaviti stvari.

Je brez agentov, sodelovanja z velikimi modnimi hišami, zvezdami, sploh mogoče uspeti v svetu mode?

Predvsem je dobro imeti dobro šolo. Jaz sem imel veliko prednost, da sem naredil Central Saint Martins. Ampak tudi, ko sem bil študent na Naravoslovno-tehnični fakulteti v Ljubljani sem nekako pobiral svetovne nagrade. Imel sem pač en tak prepoznaven slog. Ne vem, po mojem sem malo tudi rojen pod srečno zvezdo. Skupek enih dejavnikov je to. Delo, talent, pa malo sreče tudi. Biti pravi čas na pravem mestu. To je to.

Kako pomembno je na vaše delo vplivalo to, da ste sodelovali z Lady Gaga, Zaho Hadid, Pippo Middleton?

Jaz sem vedno vse te ljudi jemal kot moje stranke. Z njimi sem delal projekte. To je tako kot z eno arhitektko iz Slovenije ali pa z eno gospo iz Hrvaške, ki nosi moje stvari. Čisto enako je to zame. Zelo sem sicer vesel za vse, s katerimi sodelujem, tako da nimam nobenih preferenc. Je super. Mogoče te stvari, ki so malo večje, prinesejo še ene druge stvari, ampak, ja, jaz sem zelo vesel za vse, kar se dogaja. Takih sodelovanj torej ne obravnavam nič drugače.

Ustvarjalni proces, izbiranje blaga, izdelava, velikokrat ročna, je verjetno dolgotrajni proces. Se na kose v tem času navežete, se težko ločite od njih?

To je v bistvu zdaj čisto drugače, če delaš za svoje stvari, za svojo kolekcijo, za svojo znamko ali pa če delaš za znamko, kot je McQueen ali pa kdo drug. Je drugačen proces. Pri velikih znamkah je treba biti zelo hiter. Ni toliko časa. Zelo težko se vrneš spet na en kos. Najlepši del procesa je prav raziskava, ki sva jo prej omenila. Ko pa pride do realne stvari, je pa treba to čim hitreje izvesti. Ni tu "trte mrte". Ni veliko filozofiranja. Zelo hiter moraš biti, zelo efektiven. Hiter pri tem, da predstaviš nekaj, kar navduši tvojega nadrejenega in kar potem navduši tudi občinstvo. Te stvari je potem tudi treba prodajati. Če delaš zase si lahko kot mlad oblikovalec dovoliš več možnosti, da lahko več sanjaš.

Kdaj pa se za vas delo konča? Kdaj rečete, da je kos – vi svoje izdelke raje kot oblačilo imenujete okras za telo – res končan?

Zdaj že res nekaj časa nisem delal nič zase. Zdaj sem pač v tem modnem kolesju. To poimenovanje je še iz zelo starih intervjujev. Takrat sem bil zelo zasanjan, vse je bilo mogoče. Lahko si en kos delal tri leta, če si hotel. Danes ni več tako. Tudi ko delam zase, sem veliko bolj efektiven kot včasih. To je tudi zaradi znanja, ki sem ga dobil na fakultetah. To ti tudi prinese veliko drugih pogledov na stvari, ki se jih potem držiš in delaš kolekcije čim hitreje.