Ne želi razkriti, koliko je stara, a kot iz topa izstreli "en meter in dva centimetra" ob pripombi, da ima zelo dolge noge (na Instagramu je namreč fotografirana v spodnjem perilu, sloneč na stolu z razpotegnjenima nogama). Je magistra etnologije in kulturne antropologije in diplomirana filozofinja, pa tudi manekenka. Študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani je zaključila z delom na temo slovenske narodne jedi. "Pica pride na naše območje leta 1960, hkrati z burekom," razlaga oblečena v usnjeno minikrilo z dolgimi razpršenimi lasmi in pripoveduje, da smo bili Slovenci tisti, ki smo patentirali ajvar, "čeprav imamo z njim morda še najmanj skupnega (od drugih narodov na Balkanu)".
Med drugim je postavila koncept surovin za Slovensko hišo na Cankarjevem nabrežju in tudi v Slovenski hiši – Figovec, za katero je izdelala še promocijsko strategijo. Milenijka, ki je svoj prvi hamburger okusila pri 20 letih, pravi, da ji kulinarika "pomeni iztočnico, je edini del kulture, ki preživi jezik in pisavo, saj se prenaša iz roda v rod".
Med drugim je tudi sommelierka (WSET IvI2.). Redno obiskuje pomembnejše vinske sejme, kot sta Prowein in Raw wine. "Šolala sem se, da postanem strokovnjakinja, in odlična sem v tem, kar počnem," doda samozavestno. Kot manekenka ve, da lahko "s svojim telesom in videzom v tej industriji delaš le kratek čas". "Pomembno je tvoje telo, in ne mnenje, meni pa je študij pomenil več." Zato je, kot nadaljuje, veliko svojega časa in denarja vložila v izobraževanje.
Sogovornica, na trenutke je težko slediti vsem njenim podvigom, se zavzema za aplikativno antropologijo, kot Dan Podjed. Meni, da imajo njeni nekdanji študentski kolegi zelo ozko gledišče glede zaposlitve. "Prepričani so, da lahko delajo le v knjižnici, v muzeju ali pa pri evropskih projektih. Malo je takih, ki si sami ustvarijo svoje priložnosti." In Tina Mentol zagotovo ni med prvo navedenimi.
Vsaka stvar ima en konec, le klobasa dva
Zarečanka, ki obožuje klobase, saj ima rada njihovo "barvno paleto" in "pestrost izdelave", je nad tem suhomesnim izdelkom tako navdušena, da ga je izrisala kot vzorec na nogavicah. "Naša obrt se premalo podpira, ne moremo se promovirati na enak način, kot smo se pred dvajsetimi leti. Čas je, da si izmislimo neke nove propagandne konje," zatrdi suvereno. Nogavice, ki jih je naredila prav z namenom drugačne promocije slovenskih nacionalnih jedi, je odnesla v manjšo trgovino v Stari Ljubljani "in te so se takoj prodale".
In tako so nastale Slocks (skovanka angleške besede Slovenian Socs ali slovenske nogavice). Tina zelo pragmatično pojasni, da je danes med ljudmi veliko prehranskih omejitev, vse več je veganov, "prav tako pa na letalo v osebno prtljago ne moreš vzeti hrane, nogavice s kranjsko klobaso pa lahko".
Slocksice, kot se jih je oprijelo ime na ulici, so izdelane v Sloveniji. A kdo jih izdeluje, ostaja skrivnost, kot Tinina starost. "To podjetje ima dva glavna naročnika: nemško vojsko in mene," pove z nasmeškom. Motiviki kranjske klobase so sledili potica, pa med, ljubljanski zmaj in cviček. Rebula, teran in briške češnje, pa tudi sodelovanje s Heleno Vedrič in Vsemu sem kos.
Iz provokacije nastal tudi burek
In če nemški pregovor pravi, da ima vsaka stvar svoj konec, le klobasa ima dva, so Tini vrstniki hitro zastavili vprašanje: "Kdaj bo pa burek?" Kot pojasni, so jo z vprašanjem hoteli le "razjeziti, saj se hitro razburi".
A njena druga linija nogavic Slavsocks (angleška skovanka besed Slavic Socs ali slovanske nogavice) ima v dveh letih, brez kakršne koli promocije, na Instagramu že več kot 8000 sledilcev. Nogavice kupujejo iz vse Evrope, še posebej iz držav na Balkanu, naročila prihajajo tudi iz ZDA.
"Saj veš, da boš uspela šele takrat, ko se bodo pojavili ponaredki," jo spodbodem. Seveda ima že pripravljen odgovor, da so se pojavili v Srbiji, a da so uporabniki sami med komentarji zapisovali, da so to "fejki".
Oblikovala novo entiteto: Slavenijo
"Iskala sem stvari, ki povezujejo nas, Balkance, in to na način, ki ni žaljiv. Ajvar je zastopan v osmih državah, burek je vsepovsod, tudi v Nemčiji." "No, ja," dodam, "verjetno je tudi v Švici, pa na Dunaju, v Avstraliji in še kje v ZDA ..." (kjer je pač močna diaspora).
S tem namenom si je izmislila tudi novo entiteto Slavenia (skovanka besed Slovani in Slovenija). "Slavenia je nova država in se tudi oglašuje kot država, v kateri so izdelane nogavice. Ime je bilo zamišljeno kot šala, kot meme," razlaga.
Teorija nogavic
Zamišljene skupnosti, kot jih je opredelil angleško-irski politolog Benedict Anderson, predstavljajo koncept, da se pripadniki neke skupnosti prepoznajo med seboj glede na določene elemente, pri katerih je odstranjena vera. "To pomeni, da se pripadniki prepoznajo glede na določene elemente, besede, lahko so to rakija, bele nogavice, adidas." Nepričlakovano mi zastavi vprašanje: "Na kaj pomisliš ob besedi rakija?" "Na Bosno," odgovorim. "No, jaz pa na šank. Vidiš, kako se razlikujemo!?"
Ob tem pripomnim, da so Andersenove zamišljene skupnosti verjetno nekaj takšnega, kot je bila pripomba Janeza Janše, da so volivci ljubljanskega župana Zorana Jankovića "trenirkarji" – vsi smo vedeli, da ima v mislih pripadnike držav nekdanje Jugoslavije. "Da," nadaljuje, "kot antropologinji so mi takšne stvari zelo zanimive, saj niso nikjer napisane. Z njimi se ukvarja materialna kultura, ki preučuje odnos ljudi do stvari. S tem se je veliko ukvarjal tudi doktor Jernej Mlekuž, ki pravi, da stvari delajo ljudi in ljudje hkrati determinirajo stvari."
Teorijo Slavsocs začne utemeljevati s teorijo Ferdinanda de Saussurja (Teorija znaka), da sta pri njenem izdelku označevalec in označenec determinirana. "Če vidiš kozarec z rdečo vsebino in v njem koščke zelenjave, veš, da je to ajvar, če ne veš, pa prebereš z etikete in tako spoznaš novo jed. Poleg ajvarja pa si nekdo predstavlja čevapčiče, drugi rakijo ali papriko. A pri vsakem se prebrani pojem v glavi drugače izriše, saj je del kolektivnega spomina, je del kulturne dediščine."
Sicer pa znamka Slavsocks temelji tudi na kančku dela A Cup of Decaf Reality filozofa Slavoja Žižka, "no, predvsem na šaljivosti in joking relationships", pravi.
Ločitev Slovana in Jugoslavije
Tako je zelo premišljeno izbrala besede, kot so čevapčiči (zapisani po slovensko, s trdimi č-ji). "Slovence okoli novega leta in še kak teden po tem vsako leto obiščejo sarme, na Balkanu pa se veliko uporablja besedna zveza Big Biznis," ki jo je Tina izpisala tako, kot veleva reformator srbskega jezika Vuk Karadžić, in sicer piši kao što govoriš (piši, kot govoriš). Previdna je bila tudi pri besedah "Yugo" in "Slovan". Ti nista izpisani skupaj, kar bi pomenilo pripadnika nekdanje Jugoslavije – Jugoslovana, ampak ločeno, kar lahko aludira tudi na avtomobil Yugo in Slovane.
"Težava je, da nekateri ne želijo imeti ničesar s preteklostjo in se ne počutijo Jugoslovane, ampak so zgolj Slavi, Slovani. Nogavice naročajo tudi Slovaki in Čehi – pripadnost Slovanom je torej širša. Pri znamki pa se igram tudi s humornimi elementi, tako da lahko v njej vsak najde delček sebe."
Podjetja (še) ne želi prodati
In – da, Tina je že dobila ponudbe o odkupu znamke, tudi trgovskih verig, a jih zavrača. "Nogavice so zelo uporaben izdelek in neetična bi se mi zdela proizvodnja nečesa, kar ni v uporabi vsak dan. Zelo me razveseli, da obstaja 50.000 ljudi, ki nosijo moje nogavice in se sprehajajo po svetu. Z njimi sem na vsakem koraku, ob kranjski klobasi, ob poticah, pa tudi ob bureku in rakiji. To je tudi del njene identitete," še pravi in doda, da si želi postati "good looking* Janez Bogataj s podjetniško žilico". (čednejši*)
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje