"Pulover na meni danes je second hand, ostalo pa ne," nam pove Jakob Por, ko z njegovim sostanovalcem v študentskem domu in prijateljem Gašperjem v petek dopoldne hodimo proti Zmajskemu mostu. Tam na vogalu stavbe vstopimo v trgovino z rabljenimi vintage kosi oblačil. Oblačila second hand so tista, ki se jih naveličamo, niso več prave velikosti ali preprosto ne spadajo več v naš modni slog in jih oddamo naprej. To velja tudi za vintage oblačila, le da so ti kosi še posebej kakovostni, navadno pa tudi starejši od dvajsetih let – a ne gre za staromodna oblačila.

"Vintage oblačila pri nas so skrbno izbrani unikatni kosi iz 70. in 80. let ali celo kakšen starejši kos, kar se razlikuje od običajnih oblačil second hand," nam pojasnijo v trgovini, kjer Jakob in Gašper že brskata med stojali. Na njih visijo pletenine, puloverji, usnjene jakne, dolgi zimski plašči, legendarne Levi’s kavbojke, vojaška uniforma, klobuki … Vse je zelo dobro ohranjeno, čisto in glede na kakovost predvsem ugodno. Kosi večinoma stanejo okoli 15 evrov, usnjena jakna za 70 evrov, ki jo pomeri Jakob, pa je najdražji kos, ki ga lahko najdemo. V izbrano trgovino kosi

prihajajo z vsega sveta, a dobavitelja nam ne razkrijejo.

Še posebej se splača trgovine second hand obiskati v času popustov – ta pri Zmajskem mostu takrat vsak kos ponuja le za dva evra. Nizka cene je zato tudi pri Jakobu med ključnimi razlogi, da je postal thrifter, tj. ljubitelj rabljenih oblačil. "Vintage oblačila sem začel kupovati predvsem zato, ker so cenejša. Poleg tega pa so tudi kvalitetna. Če imaš malo sreče, lahko najdeš kak res redek kos za zelo malo denarja," nam pojasni Jakob, sicer študent obramboslovja na fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Če najde kos, ki mu je zares všeč, ga ne glede na ceno kupi, a tokrat se za jakno za 70 evrov ne odloči.

Z Gašperjem se ustavita pri puloverjih, v trgovini pa je kmalu po odprtju že približno deset obiskovalcev. Jakob izbere dva puloverja z malo višjim ovratnikom – črnega in rdečega – in ju pomeri kar med stojali. Kot ulita sta mu, zato ju na koncu kupi, čeprav nam med nadaljnjim pregledovanjem oblačil pove, da si skoraj vedno kupi pulover in da jih ima doma že kar nekaj. Thriftati je začel, ko se je zaradi študija preselil v Ljubljano, na Gorenjskem, od koder prihaja, takih trgovin ni ali pa je izbira slaba.

Thriftanje se mu sploh ne zdi tabu, celo nasprotno – po njegovem mnenju se v zadnjih letih zdi, da je pri mladih to postalo zelo "kul". "Kolega sem po dolgem prepričevanju končno spravil v thrift. Bil je prepričan, da to ni njegova stvar in da ne bo našel nič, na koncu pa je iz trgovine odšel z dvema polnima vrečama oblačil," nam pove anekdoto.

Zakaj čedalje več nakupujemo?

"Zdi se mi, da smo stalno "bombardirani" z raznoraznimi produkti, zato nikoli nismo (za dolgo časa) zadovoljni s svojimi stvarmi. To velikokrat opazim tudi pri sebi, sploh z oblačili. Predvsem na družbenih omrežjih vsak vdan vidimo nekaj novega in posledično to hočemo – to pa je po mojem mnenju eden večjih razlogov za potrošništvo," meni Jakob.

Podoben vidik izpostavlja tudi Žan Lep z ljubljanske filozofske fakultete, kjer med drugim poučuje predmet ekonomska psihologija. Trendi, ki jih določajo oglaševalci in vplivneži, se menjavajo čedalje hitreje, s čimer se ustvarja pritisk po kupovanju novih izdelkov. "Nihče namreč ne želi izstopati, in če je prevladujoče pričakovanje, da so vsi npr. oblečeni podobno, bodo tisti, ki temu ne sledijo, na različne načine zaznamovani z denimo neprijetnimi pogledi ali pripombami. Potreba po tem, da smo del skupine, je ena od temeljnih psiholoških potreb, zaradi katere smo se pripravljeni prilagoditi večini. Še posebej pa je to značilno za mlade, pri katerih se oblikujejo tudi klike, ki lahko celo dejavno izločijo člane, ki npr. ne sledijo trendom," pravi Lep.

Zakaj kupujemo nove stvari, če pa so tiste, ki jih imamo doma v omarah, predalih in na policah, še uporabne? Lep odgovarja: "To, da imamo kakšno stvar več, kot jo potrebujemo, nam lahko daje občutek varnosti, na stvari se navežemo in imajo sentimentalno vrednost, lahko nam vzbujajo prijetna občutja, ker smo jih dobili od nam pomembne osebe, kupili ob posebni priložnosti, na katero nas spominjajo, ali pa nas izpolnjuje njihove estetska vrednost. S stvarmi, ki jih imamo, oblečemo ali razstavimo v svojem domu, pa izražamo tudi svojo osebnost in socialni status, hkrati pa smo naravnani k iskanju novega in boljšega. Tudi zato kupujemo stvari, ki jih zares ne potrebujemo."

Vsi okraski, bleščičasta oblačila hitre mode, elektronske naprave in kozmetika na policah v nakupovalnih središčih nas že tedne pred božičem in novim letom vabijo k nakupu. Decembra za nakupe porabimo več denarja kot v preostalih mesecih leta in zato so tudi prihodki od prodaje v trgovinah na drobno ta mesec navadno večji od povprečja, kažejo statistični podatki. Lani je bil prihodek podjetij v trgovini na drobno v decembru za 15 % večji od povprečnega mesečnega prihodka v tem letu.

Obdarovanje ima v medosebnih odnosih različne pomembne funkcije, še posebej to velja za december. S tem, ko namreč nekomu poklonimo dobro izbrano darilo, mu sporočimo, da nam je pomemben in da ga dobro poznamo, hkrati pa ustvarimo pričakovanje, da bo ta druga oseba nekaj podarila v zameno. Ampak – ali je obdarovanje postalo nekakšno tekmovanje? "Na eni strani z dajanjem sporočamo to, da si darilo lahko privoščimo, na drugi strani pa se ustvarita tudi pričakovanje in pritisk, da morajo biti darila ustrezna, torej všečna prejemniku, skladna s pričakovanji in trendi v družbi in primerne vrednosti glede na poglobljenost odnosa, pričakovanja prejemnika ter predhodne izmenjave. Tako je za marsikoga težko “tvegati” s preprostim in ugodnim darilom, da ne bi drugi mislili, da si kaj boljšega ne more privoščiti, da ne bi bilo darilo v primerjavi z drugimi, ki jih oseba prejme, videti preskromno, da ne bi razočaralo prejemnika …" odgovarja Lep.

Zakaj bi morali kupovati manj, še posebej oblačil?

Okoljski vidik je zagotovo eden izmed najpomembnejših, ko govorimo o pretirani proizvodnji in potrošnji oblačil. Evropska komisija je leta 2022 opozorila, da naj bi se potrošnja oblačil in obutve do leta 2030 predvidoma povečala za 63 odstotkov, z zdajšnjih 62 milijonov ton na 102 milijona ton v letu 2030, pri čemer vsako oblačilo v povprečju oblečemo le največ osemkrat.

Tekstilni odpadki so najhitreje naraščajoča vrsta odpadkov v EU-ju. Vsako leto se v EU zavrže okoli 5,8 milijona ton tekstilnih izdelkov oziroma približno 11 kilogramov na osebo, vsak Slovenec na podlagi rezultatov vseslovenske raziskave o (odvrženih) oblačilih iz leta 2019 pa 12. Od takrat raziskave sicer niso ponovili, se je pa po podatkih statističnega urada povečala količina odpadnih oblačil in tekstila v gospodinjstvih. Če smo v gospodinjstvih leta 2019 zavrgli 1608 kilogramov oblačil in tekstila, smo jih lani 2152. K temu pa je treba prišteti še tekstil, ki smo ga odvrgli med mešane komunalne odpadke – ta številka v zadnjih letih ostaja neznanka.

Evropska unija je zato lani sprejela uredbo o prepovedi uničenja neprodanih oblačil, s prvim januarjem prihodnje leto pa bo ločeno zbiranje odpadnega tekstila in oblačil obvezno v vseh državah članicah Evropske unije.

Kupovati manj ali pa vsaj bolj premišljeno in bolj kakovostno pa ni treba le zaradi vplivov na okolje in bančne račune – kopičenje stvari nas namreč obremenjuje tudi psihološko. "Čezmerno kupovanje nam lahko kljub kratkotrajnim pozitivnim čustvom vzbuja krivdo, strah, da bomo nekaj zamudili, če česa ne kupimo, zaradi oblikovanja navade pa smo lahko napeti, če ne nakupujemo neprestano. Posedovanje večje količine predmetov nam lahko oteži izbiranje (npr. o tem, kaj obleči), zahteva več časa za njihovo pospravljanje in vzdrževanje, prav tako se lahko v prostorih, ki so prepolni stvari, počutimo utesnjeno. Tako ni presenetljiva popularnost gurujev, ki zagovarjajo minimalističen življenjski slog," pojasnjuje Žan Lep.

Jakob pa na vprašanje, zakaj kupovati manj ali pa iz druge roke, kratko in jedrnato odgovarja: "Ker se kosi prenašajo iz rok v roke, posledično je manj odpadnega materiala, in to je boljše za vse na splošno."